Komu mar celostni pristop?

Povprečno je v državah OECD 8,8 negovalnega osebja na tisoč prebivalcev. V Sloveniji je ta številka 8,6. Uporabnejša in bolj koristna informacija je, da je od tega le 2,5 visokošolsko izobražene medicinske sestre izobražene po EU Direktivi, preostali delež sestavljata srednješolsko izobražen kader (tehnik zdravstvene nege) in poklicno izobraževanje (bolničar). Tako je Slovenija na 28. mestu med tridesetimi državami po številu visokošolsko izobraženih medicinskih sester na tisoč prebivalcev, za nami sta le Turčija in Romunija. Delež negovalnega osebja, ki je nižje izobraženo in deluje pod okriljem visokošolsko izobraženih medicinskih sester, pomeni v državah OECD le tretjino negovalnega osebja, v Sloveniji pa je stanje ravno obratno, srednješolsko izobraženega kadra je kar 70 odstotkov. Sklenemo lahko, da je kadrovska struktura negovalnega kadra v Sloveniji popolnoma neustrezna.

Komu torej koristi podatek 8,6, ki ga uporablja politika in tisti strokovni krogi, ki niso naklonjeni izobraževanju medicinskih sester? Pacientom zagotovo ne!

Zakaj so taki podatki pomembni in kako jih je treba razumeti? Raziskav, ki govorijo v prid nujnosti povečanja stopnje izobrazbe v zdravstveni negi, je veliko. Zadnja raziskava Aiken in sodelavcev (2014), izvedena v devetih evropskih državah in objavljena v prestižni reviji The Lancet, na vzorcu 422.730 pacientov v tristo bolnišnicah, pokaže na pomembnost števila zaposlenih v zdravstveni negi in stopnje dosežene izobrazbe le-teh. Rezultati raziskave jasno pokažejo, da imajo pacienti, ki jih obravnavajo univerzitetne diplomirane medicinske sestre in je teh v timu več kot 60 odstotkov ter skrbijo povprečno za šest pacientov, imajo ti pacienti 30-odstotno nižjo smrtnost v primerjavi s pacienti, za katere je v zdravstveni negi le 30 odstotkov univerzitetno izobraženih medicinskih sester in te povprečno skrbijo za osem pacientov. Dokazi te raziskave in številnih drugih primerljivih predhodnih raziskav so evidentni in so bili v razvitih državah podlaga za preoblikovanje visoko strokovnih programov v univerzitetne ter drastičnega zmanjšanja števila kadra na nižjih ravneh izobrazbe.

Neupoštevanje evropskih direktiv

Vendar v Sloveniji še vedno gradimo »svoj pogled« na izobraževanje v zdravstveni negi in, preprosto povedano, ne upoštevamo EU Direktive (2013/55/EU, 2005/36/ES), ki to področje ureja s postavljenimi minimalni standardi za usposabljanje sektorskih poklicev, kot so zdravniki, zobozdravniki, medicinske sestre, babice idr. Upoštevanje bi namreč pomenilo, da bi morali že leta 2004 močno zmanjšati obseg srednješolskega izobraževanja ter poskrbeti za količino in obseg visokošolskega izobraževanja. Kot primer poglejmo zahteve za izobraževanje zdravnikov in medicinskih sester v Direktivi 2013/55/EU. Zdravniki: »Osnovno medicinsko usposabljanje obsega skupaj najmanj petletni študij, ki je lahko izražen tudi z enakovrednimi kreditnimi točkami ECTS, sestavlja pa ga vsaj 5500 ur teoretičnega in praktičnega usposabljanja na univerzi ali pod nadzorom univerze.« Medicinske sestre za splošno zdravstveno nego: »Usposabljanje medicinskih sester za splošno zdravstveno nego vključuje skupaj vsaj tri leta študija, ki je dodatno lahko izražen z enakovrednimi kreditnimi točkami ECTS in ga sestavlja vsaj 4600 ur teoretičnega in kliničnega usposabljanja.« Kaj ugotovimo? Da se v obeh primerih govori o študiju, ki poteka na visokošolski ravni in je ovrednoten z ECTS. Študij medicine v Sloveniji traja šest let, študij zdravstvene nege pa tri leta. Kje je torej problem? Zakaj pogosto slišimo, tudi iz vrst zdravnikov in politikov, da so medicinske sestre v Sloveniji preveč izobražene in da je dovolj srednješolsko izobraževanje? Takšno navajanje nima podlag v evropski zakonodaji, prav tako avtorji takih izjav sporočajo, da ne sledijo mednarodnim raziskavam o vplivu stopnje izobrazbe in števila kadrov v zdravstveni negi na izide zdravstvene obravnave in da ne poznajo EU Direktive 2005 in 2013.

Politike, zdravstveni menedžment in plačnike bi moralo zelo zanimati, kakšen je učinek stopnje izobrazbe v zdravstveni negi na izide zdravstvene obravnave. Dejansko vsak zaplet stane precej več kot letnik študija za tisti srednješolsko izobražen kader v zdravstveni negi, ki že deluje v zdravstvenem sistemu. Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) je namreč preprečil izobraževanje za pridobitev izobrazbe kot strošek delodajalca. Če gledamo kompleksno, s takšnim ukrepom nismo prihranili nič, povzročamo le škodo, ne znamo pa oceniti, kako velika je ta škoda, ker ne spremljamo učinek znanja na izide zdravstvene obravnave pacienta. Zakaj ne verjamemo mednarodnim raziskavam?

Dober podatek na spletnem portalu Health at a Glance 2013: OECD Indicators (OECD, 2013) je, da se število diplomantov zdravstvene nege v Sloveniji povečuje, saj se je obseg izobraževanja v zadnjih letih povečal, zato v prihodnosti lahko pričakujemo povečanje visokošolsko izobraženega kadra v strukturi negovalnega kadra na tisoč prebivalcev. Sposobnost zdravstvenega sistema se namreč ne kaže le v številu zdravnikov, ampak v številu in izobraženosti vseh članov zdravstvenega tima. Zdravnikov je 2,5 na tisoč prebivalcev, povprečje OECD je 3,2. Slovenija je tako na 27. mestu od 40 držav v primerjavi. Slovenija ima deset diplomantov medicine na 100.000 populacije, povprečje OECD je 10,6. Število diplomantov medicine na tisoč zdravnikov znaša 40,2, povprečje OECD je 33,7.

Jasna ločitev dveh profilov izobraževanja

Ugotavljamo, da se bo Slovenija v prihodnjih letih zagotovo približala povprečju držav OECD po številu izobraženih zdravnikov in mogoče tudi visokošolsko izobraženih medicinskih sester. Vprašanje pa je, kje bodo ti kadri dobili službo. Ključno je, da bo zdravstvena politika predvsem za zdravstveno nego sedanje sistemizacije delovnih mest obrnila v prid visokošolskemu kadru in zmanjšala število srednješolskega izobraževanja v zdravstveni negi na EU primerljivo raven. Evropski projekt Creating a pilot network of nurse educators and regulators (SANCO/1/2009, 2014), ki vključuje 15 držav, jasno opredeli vlogo in pomen izobraževanja asistentov v zdravstveni negi, ki poteka na 5. ravni evropske kvalifikacije poklicev. Profil je v vlogi asistenta v zdravstveni negi in zdravstveni obravnavi, delo vodi in koordinira visokošolsko izobražena medicinska sestra. V srednješolskem izobraževanju v zdravstveni negi je zato treba najti soglasje o zmanjšanju obsega (brezposelnih je več kot 1500 tehnikov zdravstvene nege) in hkrati povečati zahtevnost srednješolskega izobraževanja na področju naravoslovnih vsebin in srednješolske pismenosti, vstop v neposredno delo s pacientom se lahko dovoli šele, ko je dijak star 18 let.

S to jasno umestitvijo dveh profilov izobraževanja v zdravstveni negi v Sloveniji, ki mora biti v korist visokošolskega izobraževanja, se lahko pričakuje tudi prevzemanje zahtevnejših oblik dela na strani visokošolsko izobraženih medicinskih sester na vseh ravneh zdravstva. Podlaga za razširitev kompetenc mora biti podiplomsko izobraževanje v obliki poglobljenega specialistična znanja (specializacije) ali pridobitev strokovnih znanj za kompleksno odločanje in prevzemanje kliničnih kompetenc za razširjeno delovanje v stroki (strokovni magisteriji). To so oblike podiplomskega izobraževanja, ki so v državah EU uveljavljene, medicinske sestre na tej ravni usposobljenosti pomembno pripomorejo k dostopnosti zdravstvene obravnave, promociji zdravja v družbi, zmanjševanju stroškov, prevzemajo odgovornost za vodenje kroničnih bolnikov, so usposobljene za delo s starostniki, približajo se ranljivim skupinam in težje dostopnim skupinam v ruralnem okolju, usposobljene so za spremljanje lastnega dela, klinično raziskovanje in na dokazih podprto delovanje.

Z opisanimi pristopi bi izobraževanje v zdravstveni negi v Sloveniji postalo mednarodno primerljivo in za družbo koristno. Zdaj je zdravstveno nego treba razumeti kot stroko in znanost, ki se samostojno razvija in na probleme na svojem področju delovanja odgovarja z znanstvenim pristopom. Sistema zdravstvenega varstva ne bomo rešili samo z zadostnim številom zdravnikov, temveč z učinkovitim razporejanjem resursov in celostnim pristopom do zdrave in bolne populacije. Lep primer je Grčija, ki ima največ zdravnikov (6,6) na tisoč prebivalcev med državami OECD in primerljivo število visokošolsko izobraženih medicinskih sester kot Slovenija, pa ne izkazuje rezultatov nad povprečjem OECD držav na področju determinant zdravja in zdravstvenega statusa populacije.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Izr. prof. dr. Brigita Skela Savič, Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice v preoblikovanju v fakulteto za zdravstvo