Konec izobilja – čas za nove investicije

Sprijaznjenost Kitajske z upočasnjevanjem razvoja, medtem ko čaka, da bo začel delovati nov motor rasti, je dobro znamenje.

Objavljeno
01. avgust 2013 17.41
Michael Spence
Michael Spence

Po letu 2010 se je rast kitajskega gospodarstva občutno upočasnjevala in se bo morda še bolj. Ta možnost spravlja ob živce vlagatelje in trge onkraj kitajskih meja. Uspešno delovanje kitajskega gospodarstva postaja vse bolj pomembno, saj so številni tradicionalni vlečni konji svetovnega gospodarstva, na primer ZDA, obtičali v nizki prestavi.

Zdaj stopnje rasti kitajskega izvoza in podobni indeksi v proizvodnji upadajo, večinoma zaradi šibkega zunanjega povpraševanja, predvsem v Evropi. In kitajska oblast zdaj zavira še druga pomembna gibala rasti, na primer naložbe v javni sektor, saj se zdi, da nizko donosni projekti sicer ustvarjajo agregatno povpraševanje, a se precej hitro izkaže, da njihov obstoj ni upravičen.

Vlada uporablja veliko instrumentov, tudi kreditno disciplino finančnega sektorja, da bi omejila investicijsko povpraševanje. Državne garancije za naložbe v javni sektor so pravzaprav ukinjene, kar je prav.

Razvija pa se sistem sivega bančništva, ki si prizadeva obiti omejitve v državnem finančnem sistemu. To povzroča nova tveganja, na primer izkrivljanje razmer v gospodarstvu, preveliko odvisnost od pretiranega zadolževanja, ki naj bi pospeševal rast potrošnje in rast nepremičninskega, podjetniškega in državnega sektorja. Povečuje se tudi nevarnost, povezana z neustrezno regulacijo. Posledica tega je, da vlagatelje skrbi, da bo Kitajska zdrsnila v model rasti, podprt s pretiranim zadolževanjem, ki številnim razvitim gospodarstvom ni naredil nič dobrega.

Veliko je bilo storjenega na področju domačega povpraševanja, ki bi moral v prihodnje pospeševati rast kitajskega gospodarstva. Nekdanji glavni ekonomist Svetovne banke pa prepričljivo dokazuje, da investicije bodo in morajo ostati ključno gibalo rasti in da domačega povpraševanja v kitajski paradigmi rasti ne bi smeli potiskati onkraj njegovih naravnih meja v model, ki bi temeljil na čedalje večji zadolženosti prebivalstva.

Domača potrošnja in visoko donosne investicije

Zdi se, da ima prav. Obstaja pa nevarnost, da bodo Linovo svarilo interpretirali kot dokaz, da je treba vztrajati pri modelu investicij s še več nizko donosnimi projekti v javnem sektorju in prevelikimi zmogljivostmi v nekaterih panogah. Pravilen način ustvarjanja rasti je domače agregatno povpraševanje, ki temelji na pravi mešanici potrošnje in visoko donosnih investicij.

Analitiki in vlagatelji imajo vsaj dve sorodni bojazni. Prva je, da se bodo odločevalci zaradi upadajoče rasti zatekli k pretiranim naložbam ali zadolževanju (ali obojemu) in tako povzročili nestabilnost. Druga je, da ne bodo naredili ničesar in ne bodo uporabili nobenega drugega gibala rasti, kar bo še podaljšalo upočasnjevanje gospodarstva z vsemi nepredvidljivimi posledicami doma in resnimi gospodarskimi posledicami za svetovno gospodarstvo.

Skratka, številni vlagatelji so živčni, ker si niso na jasnem, kako se bo v prihodnje razvijala zgodba kitajske gospodarske rasti. Nova zgodba je precej bolj nejasna, kot je bila dosedanja, ki je ni mogoče ponoviti.

Ni pravega načina, da bi te bojazni lahko hitro ublažili. Problemi se bodo tako ali drugače sčasoma rešili samo z izvajanjem politike in sistemskih reform, ki bodo razkriti jeseni, in z dejanskimi gospodarskimi dosežki.

Premik v vzorcu rasti, če bo uspešen, bo opazen šele čez nekaj let. Zato bi morali slediti spremembam v pravih smereh, ki so precej jasne.

Prva je premik v primerjalni prednosti. Zviševanje dohodkov zahteva zviševanje produktivnosti. To pomeni povečevanje intenzivnosti kapitala in človeškega kapitala tako v menjalnem kot nemenjalnem sektorju gospodarstva.

V menjalnem sektorju bi si morali prizadevati za strukturne spremembe in premik k sestavnim delom globalnih dobavnih verig z višjo dodano vrednostjo. Pomembno vlogo v tem pogledu igrajo inovacije in razmere, ki jih spodbujajo, vključno s konkurenco in svobodnim vstopom in izstopom s trga. Če bodo odločevalci izbrali model, ki bo temeljil na velikem državnem sektorju, ki bo zaščiten pred notranjo in zunanjo konkurenco, inovacij verjetno ne bo, to pa v prihodnosti ne bo prineslo rasti.

Medtem pa bi moral nemenjalni sektor rasti. Ker Kitajska postaja bogatejša, njen srednji razred ne bo kupoval samo tržnih dobrin, kot so avtomobili, elektronika in gospodinjski aparati. Kupoval bo tudi stanovanja in veliko netržnih storitev. Učinkovit odziv na ponudbeni strani na to veliko in naraščajočo povpraševanje zahteva reformo predpisov, ki bodo urejale številne storitve, med njimi finance, varnost izdelkov, promet in logistiko.

Upravljanje javnega kapitala

Gospodinjstva pa imajo na voljo še vedno premalo dohodka, poleg tega pa še zelo varčujejo. Dohodke še vedno obvladujeta podjetniški in javni sektor, ki se delno prekrivata, in s tem spodbujata model rasti, temelječ na investicijah, čeprav ta vodi v nizko donosne projekte ali celo takšne, ki prinašajo izgubo. Tako je v programu kitajskih reform najpomembnejši celoten fiskalni sistem, predvsem upravljanje javnega kapitala.

Fiskalna reforma bo poskrbela za številne stvari – elementi domačega dohodka in povpraševanja bodo pospeševali strukturne spremembe na ponudbeni strani, alokacijo dohodkov in izdatkov na vseh ravneh države in vgrajene spodbude, ki jih vsebuje alokacija. Zunaj Kitajske je ta del reformnega scenarija najmanj dobro razumljen.

Poleg tega bo treba okrepiti socialne storitve in socialno varnost, da bi se tako izognili čedalje bolj opaznemu vzorcu povečevanja neenakosti. Poleg tega je bolj vključujoča rast odvisna od dokončanja procesa urbanizacije, ki je temelj sodobnega gospodarstva. Odvisna je tudi od boja proti korupciji, neenakopravnim možnostim dostopa do tržnih priložnosti ter energičnega zmanjševanja dobro znanih in resnih okoljskih problemov.

Ker se pomembni elementi svetovnega gospodarstva spopadajo s težavami in se zmanjšuje zunanje povpraševanje, je po mojem mnenju dosedanja sprijaznjenost Kitajske z upočasnjevanjem rasti, medtem ko čaka, da bo začel delovati nov motor rasti, dobro znamenje. To kaže na to, da se odločevalci usmerjajo na dolgoročno vzdržno rast in da so previdnejši pri uporabi politik, ki se, če jih trdovratno uresničujejo, izrodijo v pomanjkljiv, nevzdržen model rasti.

Zdi se, da je prav, da smo pozorni na napredek teh ključnih elementov strukturnih sprememb in reform. Čeprav so trgi zmedeni ali pesimistični glede dolgoročnega scenarija razvoja Kitajske, se lahko izkažejo investicijske priložnosti, ki jih v nedavni preteklosti, polni izobilja ni bilo. Seveda če bo smer strukturnih sprememb in reform prava.

***

Michael Spence, Nobelov nagrajenec za ekonomijo, profesor ekonomije na Sternovi poslovni šoli Univerze New York in višji predavatelj na Hooverjevem inštitutu

Project Syndicate, 2013