Konec sanjarjenja o otroški srčni kirurgiji
čet, 23.11.2017, 09:00
Konec sanjarjenja o otroški srčni kirurgiji

Kdo in kje pa so vsi tisti vmes med obema skrajnima poloma odgovornih za delo z obravnavanimi otroki?

Odstavljanja vodstev slovenskih zdravstvenih ustanov so postala za ministrstvo za zdravje v zadnjih nekaj letih, kot se zdi, ključno orodje, ki naj bi izboljšalo zdravstveno obravnavanje slovenskih bolnikov. Spomnimo se na primer razrešitve generalnega direktorja ljubljanskega kliničnega centra, mariborskega kliničnega centra, onkološkega inštituta …, pred kratkim še celjske bolnišnice in ponovnega delovanja za zamenjavo vodstva ljubljanskega kliničnega centra.

Kljub temu se čakalne vrste slovenskih bolnikov na preiskave in zdravljenje nič ne skrajšujejo oziroma se celo podaljšujejo. Zato tudi ni zaznati nobenega napredka pri celostnem obravnavanju bolnikov, torej obravnavanju, ki je prilagojeno potrebam posameznika s primerno hitro možnostjo diagnostike in zdravljenja vsakega bolnika.

Dodatno pa skrbi, ko opazimo, da dopuščamo v aktualnem zdravstvenem obravnavanju bolnikov neoptimalno obravnavanje bolnikov.

Zavestno hazardiranje

Poglejmo si primer iz prakse. Pred dnevi smo v Kroniki časopisa Delo prebrali, da je zdrobitev zgornjega sekalca pri splošni anesteziji sprejemljiva možna komplikacija kirurškega odstranjevanja modrostnega zoba. Izvedeli smo še, da se je anestezist srečal z bolnikom tik pred posegom in se zato na posebnosti omenjenega bolnika ni mogel pripraviti ter da v ustanovi niso razpolagali s ščitnikom za sprednje zobe, ki bi lahko preprečil zaplet in zdrobitev zgornjega sekalca ob intubiranju bolnika. Da se je anestezist prvič srečal z bolnikom tik pred elektivnim operativnim posegom, je bilo razloženo s splošnim pomanjkanjem anestezistov v Sloveniji in težnjo, da bi v omenjeni ustanovi v zamejenem času obdelali čim večje število bolnikov in preprečili izgubo časa, ki bi nastala, če bi se anestezist pripravljal na vsakega posameznega bolnika.

Na videz, bi lahko rekli, majhen in za bolnika življenjsko nenevaren zaplet, a prav zato sem bila nad njegovo obravnavo presenečena. Omenjen časopisni opis dogodka je namreč nepričakovano razkril sistemski razosebljen odnos do bolnika posameznika, ki ga očitno dojemamo za sprejemljivega. Vprašala sem se, ali bi bil omenjeni anestezist tako samoumevno toleranten do zapleta zdrobitve zgornjega sekalca, če bi se dogodil njemu pri podobnem postopanju. Bi ga upravičil z izhodno bolnim zobovjem? Ali pa bi menil, da bi se morali na poseg primerno pripraviti in upoštevati ukrepe za preprečitev zapleta oziroma uporabiti ščitnik za varovanje sprednjega zobovja?

Večinoma se sicer v praksi tudi ob opisanem bolniku, neprilagojenemu načinu dela, nič ne zaplete. Vendar pa moramo tudi ugotoviti, da izvajalec pri takem zdravstvenem postopanju zavestno hazardira z zanašanjem na majhno verjetnost neželenega dogodka.

Ali si pri obravnavanju bolnikov takšno hazardiranje lahko dovolimo? Je opravičljivo?

Kot kaže, lahko, saj je sodišče v tem primeru razsodilo, da je šlo za pričakovano možno komplikacijo anesteziološkega postopka. Nič hudega torej, če se anestezist ni pripravil na bolnika, in nič hudega, da v ustanovi niso uporabljali in niti ne imeli ščitnika za zobe.

Ozadja imenovati s pravimi imeni

Kako drugače bi bilo, če bi izvajalec v opisanem primeru prevzel odgovornost za zaplet, ker ni upošteval ukrepanja za preprečitev morebitne poškodbe zgornjega sekalca ter prizadetemu bolniku priznal odškodnino za opisani zaplet.

Vrnimo se spet k zamenjavam vodstev v slovenskih zdravstvenih ustanovah.

Ugotoviti moramo, da zamenjava vodstva ustanove sama po sebi le izjemoma direktno poseže v obravnavanje problematike posameznih bolnikov. Posameznikova zdravstvena obravnava je v vsaki ustanovi predvsem odvisna od strokovne usposobljenosti zdravnika, na katerega bolnik pri svoji obravnavi naleti ter zdravnikovih osebnostnih karakteristik, njegovega odnosa s sodelavci in vodstvom ustanove.

Otroško srčno kirurgijo urejamo že okoli deset let. V tem obdobju se je zamenjalo več ministrov za zdravje in več vodstev ljubljanskega kliničnega centra. Vendar problematika otroške srčne kirurgije ostaja neobvladana. Kaže, da bo tako ostalo še nekaj časa. Izboljšanje stanja ovirata že leta trajajoča odsotnost poštene in odprte strokovne analize razmer ter izdelava realnega načrta za naprej. Dva mlada srčna kirurga, ki se šele usposabljata za otroška srčna kirurga, še nekaj let ne bi mogla učinkovito prispevati k razrešiti strokovne problematike naše otroške srčne kirurgije. Niti na novo načrtovani Center za obravnavanje prirojenih srčnih napak pri otrocih in odraslih ne bo kratkoročno razrešil slovenske problematike otroške srčne kirurgije, ki jo prizadeti otroci in starši že nekaj let bolj ali manj potrpežljivo prenašajo.

Začetno rešitev bi morali najprej poiskati znotraj obstoječih možnosti. Pri razreševanju problematike bi v praksi morali upoštevati ugotovitve analiz razmer na otroški srčni kirurgiji, opravljenih pred petimi leti in pred dvema letoma, s katerimi javnost doslej ni bila seznanjena. Obstoječe človeške vire bi morali (ne glede na njihove priimke) izkoristiti, da bi otroški oddelek do določene mere lahko operativno zaživel v dobro prizadetih otrok in staršev.

Polresnice in diskvalifikacije zdaj delujočih bi morali prekiniti in začeti znova.

Ozadja, ki so pripeljala do sedanjih razmer, bi torej morali poimenovati s pravimi imeni in razreševati z nepristransko porazdelitvijo odgovornosti med vsemi vpletenimi. Do zdaj smo slišali izpostavljati le imena tistih nižjih v zdravstveni hierarhiji obravnavanja otrok s prirojenimi srčnimi napakami ter pozivanje na odgovornost vodstva kliničnega centra. Kdo in kje pa so vsi tisti vmes med obema skrajnima poloma odgovornih za delo z obravnavanimi otroki?!

Začeti odpravljati vzroke

Dokler bomo delili odpustke, kot smo jih v primeru zdrobljenega sekalca, za slabo delo posameznikom in ustanovam, slovenski bolnik ne bo dovolj varno obravnavan.

Kraljeva oblačila bo treba končno poimenovati s pravim imenom, kar pa je v slovenskem dvomilijonskem prostoru lahko velik problem.

Realna vizija razvoja naše otroške srčne kirurgije bi se lahko oblikovala le, če bi izhajali iz objektivno obstoječih kadrovskih in finančnih zmožnosti države ter bi prenehali sanjariti in zavajati javnost o kratkoročno dosegljivi slovenski otroški srčni kirurgiji. Niti načrtovana zamenjava vodstva ljubljanskega kliničnega centra nam ne bo približala razrešitve problematike otroške srčne kirurgije. Zdi se, da sedanja zdravstvena politika verjame, da se s svojo aktivnostjo produktivno vključuje v razreševanje dolgoletne problematike otroške srčne kirurgije, ki pa je na žalost niti danes, kot že v prejšnjih letih, ne razrešuje z odpravljanjem vzrokov.

 

 

 

Prim. dr. Zlata Remškar, dr. med.,

specialist internist pulmolog

 

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.



Konec sanjarjenja o otroški srčni kirurgiji

Foto: Blaz Samec/Delo

Prijavi sovražni govor