Tiskane izdaje
Ko sta se moja starša poročila v Nemčiji tik pred prvo svetovno vojno, sta med drugimi darili prejela tudi dokument, ki je potrjeval, da so v njunem imenu posadili drevo v Palestini. Moj oče je bil eden prvih sionistov. V Nemčiji je takrat krožila priljubljena judovska šala, ki se je glasila takole: »Sionist je Jud, ki bi rad vzel denar drugemu Judu, da bi naselil tretjega Juda v Palestini.«
Moj oče se sam ni nameraval naseliti v Palestini. V Palestini takrat ni bilo okrasnih dreves. Arabski prebivalci so gojili oljke, s katerimi so komaj preživeli, poleg tega so se takrat pojavili prvi limonovci. Oljka je domorodna rastlina − že v biblijski zgodbi o Noetovi barki je golobica prinesla oljčno vejico kot dokaz življenja. Ljudska legenda pravi, da je turška uprava med vojno posekala drevesa, da bi zgradila železnico čez Sinajski polotok in pregnala Britance s Sueškega prekopa. Toda Britanci so prečkali Sinaj po drugi poti in zasedli Palestino.
Po tisti vojni so začeli sionisti množično prihajati v deželo. Poleg drugega so začeli tudi saditi veliko dreves. Pojavili so se pravi gozdovi, čeprav so bili v primerjavi z ruskimi ali evropskimi gozdovi pomilovanja vredni. Sionisti se niso spraševali, zakaj je v deželi tako malo dreves. Odgovor, ki se je ponujal na dlani, je bil, da je bilo Arabcem vseeno zanje, ker so bili kratko malo takšni ljudje. Čutili niso nobene ljubezni do dežele in nobene ljubezni do dreves.
Sionistično gibanje je bilo zelo samozavestno. Sionisti so lahko storili vse, česar so se domislili. Sovražili so palestinsko pokrajino, kakršna je bila takrat, zato so hoteli ustvariti drugačno deželo. Ko je David Ben Gurion kot dvajsetletnik leta 1906 pristal pri Jafu, se je zgrozil. »Je to res dežela naših očetov?« je vzkliknil. Zato so se sionisti odločili, da bodo spremenili pokrajino. Uvažali so prelepa drevesa z vsega sveta in sadili gozdove, kjer koli so mogli: ob poti od Tel Aviva do Jeruzalema, na gorovju Karmel in številnih drugih krajih. Gozdovi so bili čudoviti. Novi priseljenci se niso spraševali, zakaj je bilo v deželi, ki je bila naseljena od začetka časov vse do današnjih dni, tako malo takšnih dreves. Očitno so bili za to krivi Arabci.
Toda razlogi za to so bili dejansko precej drugačni. V Palestini je izjemno malo padavin. Vsakih nekaj let se začne suša, dežela se posuši in marsikje izbruhnejo požari. Drevesa, ki niso prilagojena za življenje v takšni pokrajini, kratko malo zgorijo. Pred šestimi leti so pristojni organi izdali opozorilo in na gorovju Karmel je res izbruhnil velik požar. Uničil je velik del gozda in zaradi njega je umrlo 47 policistov, ker jih je požar zajel, medtem ko so hoteli preseliti zapornike iz zapora.
Pred dvema tednoma se je spet začelo. Osem mesecev skorajda ni bilo nobenih padavin in iz puščave je zapihal vroč vzhodnik. Dežela je bila popolnoma suha. Kakršna koli majhna iskra bi lahko zanetila velik požar. Nenadoma je dežela zagorela. Izbruhnilo je približno 150 požarov, mnogi blizu Haife, tretjega največjega izraelskega mesta. Haifa je lepo mesto, podobno Neaplju, in več njegovih četrti obkrožajo drevesa. Nihče ni nikoli razmišljal o varni razdalji od dreves in podobnih rečeh.
Več sosesk se je znašlo v plamenih. Izseliti je bilo treba skoraj 80.000 prebivalcev, ki so za seboj pustili vse svoje premoženje. Veliko stanovanj je izginilo v ognju. Prizor je bil srce parajoč. Gasilci so storili vse, kar je bilo v njihovi moči, trudili so se 24 ur na dan. Nihče ni umrl zaradi požara. Gasilci so s svojimi cevmi na tleh in lahkimi letali za boj proti požarom v zraku postopoma vzpostavili nadzor nad nesrečo.
Zakaj so izbruhnili požari? V trenutnih vremenskih razmerah bi kakršna koli majhna iskra lahko povzročila velikansko razdejanje. Taborni ogenj, ki ni pravilno ugasnil, goreča cigareta, ki jo je nekdo vrgel iz avtomobila, prevrnjena pipa za kajenje. Toda vse to ni dovolj dramatično za medije, še manj za politike. Kmalu je bilo v deželi slišati veliko obtožb: krivi so Arabci. Seveda, kdo drug? Na televiziji je bilo nenadoma veliko ljudi, ki so dejansko videli Arabce, ki zažigajo gozdove. Na zaslonu se je pojavil Benjamin Netanjahu. Oblečen v modno vojaško obleko in obkrožen s svojimi podrepniki je izjavil, da so požar povzročili arabski teroristi. To je bila »intifada ognja«. K sreči ima Izrael svojega odrešenika: njega, namreč. Prevzel je nadzor nad razmerami, uporabil ameriški supertanker in več drugih tujih letal za boj proti požarom. Izraelci so spet lahko mirno zaspali. Vse to so bile v resnici velike neumnosti. Pogumni gasilci in policisti so že naredili, kar je bilo treba narediti. Netanjahujev poseg je bil nepotreben in pravzaprav škodljiv.
Med zadnjim velikim požarom pred šestimi leti na gorovju Karmel je Netanjahu ravnal podobno in poklical velikansko ameriško letalo za boj proti požarom. Letalo je dobro opravilo svoje delo nad gozdom. Tokrat zraven človeških naselij ni moglo veliko narediti. V naseljenih četrtih je bil supertanker neuporaben. Netanjahu ga je poklical, se fotografiral zraven njega in to je bilo vse. Obtožbe arabskih državljanov, ki so bili po njegovem krivi za katastrofo, so bile precej resnejše. Ko jih je Netanjahu izrekel, so mu mnogi verjeli. Napol fašistični minister za izobraževanje Naftali Benet je trdil, da je požar dokazal, da dežela pripada Judom, saj so jo Arabci zažgali. Številne arabske državljane so prijeli in jih začeli izpraševati. Večino so nato izpustili. Nazadnje se je pokazalo, da so približno dva (!) odstotka požarov povzročili arabski mladeniči, ki so se hoteli maščevati.
Haifa je narodno mešano mesto s številnim arabskim prebivalstvom. Odnosi med Arabci in Judi so večinoma dobri, včasih celo prisrčni. Obe skupnosti sta se skupaj spoprijeli z novo nevarnostjo, arabske vasi so odprle vrata judovskim beguncem, ki so bežali pred ognjem. Mahmud Abas, vodja palestinske oblasti na zasedenih ozemljih, je poslal svoje gasilce v Izrael na pomoč. Netanjahujevim podpihovalnim govorom, med katerimi je izrekel divje (in popolnoma nedokazane) obtožbe proti arabskim državljanom in arabskim delavcem z zasedenih ozemelj, ljudje niso verjeli. Torej je bil tudi ta politični ogenj pogašen, še preden bi lahko povzročil preveč škode. Sčasoma je slišati čedalje manj takšnih obtožb, vendar škoda, ki so jo naredile, ostaja. (Ko sem že dolgo tega služil v vojski, so mojo četo nagradili s častnim nazivom »Samsonove lisice«. Biblijski junak Samson je privezal goreče kose lesa za repe lisic in jih spustil na polja Filistejcev.)
Ogenj bi moral nahraniti naše misli. Če imajo Netanjahu in njegovi podrepniki prav in nas nameravajo »Arabci« nagnati iz dežele z vsemi sredstvi, tudi z ognjem, kako naj se odzovemo? Preprost odgovor se glasi: namesto tega raje mi naženimo njih. Logično, toda neizvedljivo. Zdaj je več kakor šest milijonov in pol arabskih Palestincev v Velikem Izraelu − v državi Izrael, na Zahodnem bregu (tudi v Vzhodnem Jeruzalemu) in v Gazi. Tudi Judov je približno toliko. V sodobnem svetu kratko malo ni mogoče izgnati tako velikih množic. Torej smo obsojeni na življenje drug ob drugem − v dveh državah (predlog, ki ga je Netanjahu zavrnil) ali v eni državi, ki je lahko država z apartheidom ali pa dvonarodna država.
Če tako kakor Netanjahu in njegovi podporniki verjamemo, da je vsak Arabec morebiten »ognjeni terorist«, se moramo vprašati, kako bo kdor koli v skupni državi sploh še kdaj mirno spal? Samo nekateri Arabci imajo puške. Samo nekateri imajo avtomobile, s katerimi lahko povozijo Jude. Samo nekateri znajo izdelati razstrelivo. Vsi pa imajo vžigalice. Med sušno sezono torej ni nobenih omejitev več.
Mimogrede, po naključju sem prejšnji teden na nemški televiziji gledal oddajo o švicarski vasi visoko v Alpah. Občasno zelo suh vroč veter, imenovan fen, zapiha nad vasjo z juga. Dvakrat v času obstoja še danes živih prebivalcev je vas popolnoma zgorela. Vse se je zgodilo brez enega samega Arabca.
V Izraelu so gasilske enote pod nadzorom krajevnih oblasti, ki skrbijo za plače krajevnih strankarskih veljakov. Junija 1968 sem kot mlad poslanec kneseta predlagal revolucionaren ukrep: odpravimo vse krajevne gasilske enote in vzpostavimo združeno državno gasilsko enoto, ki bo takšna, kakršna je policija. Takšna enota, sem trdil, bi se lahko pripravila na vse morebitne nezgode, pripravila ustrezno opremo in primerno razdelila ustrezna sredstva. Nasprotniki tokrat za spremembo niso takoj zavrnili mojega predloga, ampak so ga vzeli resno. Pristojni minister je izjavil, da je predlog dober, vendar je dodal, da »čas za to še ni prišel«.
Zdaj, približno 48 let pozneje, čas za takšen ukrep še vedno ni prišel. Namesto njega je prišel velik požar.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
