Kriza mednarodnega prava

Gledamo krušenje mednarodnega prava, države si vse bolj obotavljajo, koliko poseganja v notranjo zakonodajo dovoljujejo mednarodnim tribunalom. Zmanjšuje se zaupanje v mednarodne institucije in mednarodne sporazume scela, v ozračju, ko sta povsod na pohodu nacionalizem in populizem, je podpora mednarodnemu pravu postala opazno šibka.

Globalne razmere so nedvoumne: namesto spoštovanja človekovih pravic in vladavine prava je vse pomembnejša gola moč, posledica je, da se vloga mednarodnega prava in mednarodnih sodišč zmanjšuje. Rusija je z aneksijo Krima prekršila temeljna mednarodnopravna načela, Kitajska si prisvaja Južnokitajsko morje. Mednarodnemu kazenskemu sodišču (ICC), ki se ukvarja s pregonom najhujših zločinov, genocida, hudodelstev zoper človeštvo, vojnih zločinov, nekatere države odrekajo legitimnost. Mednarodna skupnost se v primeru Kitajske, nedolgo tega ji je stalni arbitražni tribunal v Haagu odrekel zgodovinsko pravico do 85 odstotkov pomorskega ozemlja, uradni Peking te odločitve ne prizna, ni odzvala. Na nek način je tudi slovensko-hrvaški primer, Hrvaška, ki je vnaprej povedala, da odločitve arbitražnega sodišča o meji ne bo spoštovala, del iste zgodbe. V ozračju, ko je prezir do mednarodnega prava prisoten vsepovsod, vedno več držav izkorišča nastale razmere.

Spodkop legitimnosti ICC

Posebej značilen, aktualen primer je Mednarodno kazensko sodišče, ki je očitno v krizi. Seznam držav, ki nočejo več sodelovati z omenjenim haaškim tribunalom, je daljši in daljši. Potem ko so nedavno izstopile tri afriške države, se mu je minuli teden odpovedala tudi Rusija in umaknila podpis k rimskemu statutu, sodišče je obtožila, da se ni uspelo vzpostaviti kot dejansko neodvisen organ. Samo en dan potem, ko je predsednik Vladimir Putin podpisal dekret, je filipinski predsednik Rodrigo Duterte razglasil sodišče za »nepotrebno«, mnogi so prepričani, da zato, da se sam izogne pregonu. Vse naštete države in njihove vlade se hočejo otresti nadležne roke pravice, izstopi pomenijo, da sodišče ne more vršiti pregona v teh državah.

Afrika je zlovešč primer. Leta 1999 je bil ravno Senegal prva država, ki je ratificirala rimski statut, temu je sledilo še približno 30 afriških držav, na začetku je vel pozitiven duh, ICC je izgledal kot institucija, ki bi v prihodnosti lahko postala univerzalna. Letošnjo jesen pa je v samo nekaj tednih več držav napovedalo izstop iz kazenskopravne ustanove, očitajo ji, da preganja Afričane, obenem pa ignorira vojne zločine Zahoda. Kritike tribunala na račun njegove pristranosti so na repertoarju mnogih afriških voditeljev pravzaprav od začetka, a zdaj jih je vedno več in niso več namenjene samo domači javnosti. Po Burundiju in Južni Afriki je konec oktobra še Gambija napovedala nesodelovanje, njen minister za informiranje je komentiral, da doslej ni bil obtožen niti en zahodni vojni zločinec. Država je povedala, da ICC preganja zgolj temnopolte osebe, v prvi vrsti Afričane, in spregleduje strašna grozodejstva in zločine Zahoda. Poteza Gambije je brez precedensa – najpomembnejši položaj v mednarodni kazenskopravni instituciji zaseda namreč Gambijka, glavna tožilka sodišča Fatou Bensouda je nekdanja pravosodna ministrica te države.

Dejstvo, da je večina preiskav potekala v Afriki, je med drugim povezana s tem, da je največ pogodbenic na tej celini, številne države so same prosile sodišče za pomoč, na Bližnjem vzhodu pa jih je zelo malo. Da sodišče ne more prijeti obtožencev in kriminalcev, so krive države same, za izpeljavo aretacij je potrebno zlasti njihovo sodelovanje. In razmere so se zaostrile v trenutku, ko je ICC obtožil aktivne voditelje držav in je bila denimo za sudanskim predsednikom Omarjem al Baširjem razpisana mednarodna tiralica.

Učinek domin

Nesodelovanje vse številnejših držav odpira težavno etapo za sodišče, spodkopava njegovo legitimnost in pomen univerzalnosti. Očitno že povzroča učinek domin, torej izstope še več držav iz edinega stalnega mednarodnega kazenskega sodišča na svetu, kmalu bi lahko sledila še katera, na primer Kenija in Uganda. Institucija je ponižana, njena vloga je zmanjšana, poslej bo delovala bistveno težje kot doslej. Vse to nakazuje krizo Mednarodnega kazenskega sodišča, zavračanje mednarodnega prava pa je znanilec turobnega trenda: Organizacija združenih narodov je nemočna in obrobna, njen ključni organ, varnostni svet, je bolj podij za preigravanje politike moči kakor tisti, zadolžen za ohranjanje svetovnega miru, globalni in regionalni pravni sistem se sesipavata sama vase. Gledamo obupno fragmentacijo in krizo mednarodnega prava.

Oglasil se je tudi nekdanji generalni sekretar Združenih narodov Kofi Anan, eden od dveh Afričanov na čelu svetovne organizacije. Rekel je, da je ICC institucija, ki si upravičeno zasluži podporo afriške celine, ker »ostaja najbolj verodostojno sodišče na kontinentu in zadnja možnost za najresnejše zločine«. V Guardianu je Anan, ki je ne glede na vse pomanjkljivosti vnet zagovornik sodišča, zapisal, da ima tribunal podporo Afričanov, še posebej med žrtvami vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu. »Večina demokratičnih vlad na celini podpira sodišče. Podpiram ga tudi sam, najbolj grozljivi zločini ne smejo ostati nekaznovani«.

Mandat Mednarodnega kazenskega sodišča, ki šteje 123 članic, je zaustaviti politiko nekaznovanja. Ne pomeni nadomestila za nacionalne jurisdikcije, intervenira samo v primerih, ko država ali ni sposobna ali pa ni voljna soditi svojim državljanom. Gre, skratka, za to, da si tudi Afrika zasluži pravičnost, da sodišče poseže vmes, ko tamkajšnje vlade same ne poskrbijo za to.

Ameriška krivda

Krive niso samo afriške države, krive so tudi Združene države, ki od vsega začetka niso bile zraven zaradi bojazni, da bi bili ameriški vojaki deležni pregona. Mimogrede, prav zdaj je glavna tožilka sodišča Fatou Bensouda objavila izsledke uvodne preiskave domnevnih vojnih zločinov ameriške vojske in obveščevalne agencije Cia v Afganistanu in tajnih zaporih Cie. Ugotovila je, da so Američani »morda zagrešili vojne zločine« z okrutnimi in nasilnimi zaslišanji ujetnikov v Afganistanu, večinoma leta 2003 in 2004. Seveda ZDA ne vidijo razlogov, čemu bi sodišče preiskovalo ameriške vojake in agente Cie. S svojim nesodelovanjem so Združene države od samega začetka spodkopavale novoustanovljeno multilateralno ustanovo ICC. Zaradi statusa svetovne sile in globalne vojaške navzočnosti niso pripravljene sprejeti omejitev za suverenost, ki jo predstavljajo določila rimskega statuta, zato so sovražne do mednarodne kazenskopravne institucije.

Šibka podpora mehanizmom mednarodnega kazenskega pravosodja in delu Mednarodnega kazenskega sodišča je velik problem, prav tako kot nekaznovanost v mednarodnih odnosih. Predsednica ICC Silvia Fernandez de Gurmendi je lani na blejskem strateškem forumu govorila o izzivih sodišča in globalnem boju zoper nekaznovanost: o razkoraku med pričakovanji in tem, kar lahko sodišče doseže, o primanjkljaju konkretne pomoči in politične podpore, o pomenu resnične univerzalnosti – samo tako se je namreč mogoče izogniti očitkom o selektivni pravičnosti.

V ospredju so grobe politične kalkulacije in grožnje z vetom, zaradi tega ni pred sodiščem ne primera Sirije ne Ukrajine. Prvo vprašanje je, kako pridobiti politiko, da bi investirala prizadevanja v temo, ki nikoli ni postala prednostna. Časovni okvir zločinov je vedno daljši od političnih kalkulacij, te sežejo od volitev do volitev. Politična preračunavanja, povezana s problematiko mednarodne pravičnosti, so takšna, kakršna je politika nasploh, če realpolitike grobe sile niti ne omenjamo. Medtem pa nekaznovanje ustvarja samo še več nasilja, novi in novi konflikti se pravzapav razvijajo zaradi nekaznovanja.