Tiskane izdaje
Ugleden slovenski pravnik je ob več požarih, ki smo jih gasili v zadnjem času v Sloveniji, zapisal: »Če se ljudje ne bodo zbudili, se niti sistem ne bo.« Ugotavljam, da je v svojem stavku zajel bistvo sedanjega slovenskega trenutka, za katerega je značilno, da sicer prepoznavamo probleme, a smo sistemsko nebogljeni pri njihovem razreševanju.
Eno od problematičnih področij je tudi zdravstvo. Razrešujemo ga že dvajset let. Učinka ni videti nobenega. Položaj bolnika kot posameznika se vztrajno slabša. Zdravniki stojimo ob strani in redko glasno, razen kadar gre za krivično nagrajevanje našega dela, izpostavimo svoje mnenje.
Obravnavanje bolnikov v današnji dnevni praksi deluje čedalje bolj podobno tovarniškemu tekočem traku, to je rutinsko in brezosebno. Bolniku prilagojeno obravnavanje zavirajo zlasti formalistično zasnovane čakalne vrste na različne zdravstvene postopke, ki silijo zdravnika in bolnika k upoštevanju čakalnega reda, ta pa ni prilagojen potrebam posameznika, ki ima zaradi njih lahko tudi zdravstvene posledice.
Omenjene zdravstvene posledice nas, kot lahko opazimo, ne zanimajo. O njih ne razpravljamo. Bolniki iz strahu, da bi izgubili naklonjenost zdravnikov, in zdravniki, da jih ne bi prepoznali za nelojalne cehu, morda celo žvižgače. Ti pa imajo v slovenskih razmerah zelo negativen prizvok.
Zanimivo je, da se pri morebitnem samoocenjevanju večinoma izločimo iz obstoječega zdravstvenega sistema in menimo (kar večkrat tudi izjavimo), da dajemo vse od sebe, kar lahko. Pri samoocenjevanju se opiramo na všečnost bolnikom, kar pa objektivno ne osvetljuje naše strokovne kakovosti.
Opazimo lahko, da v zdravstveni sistem pravzaprav nimamo vgrajenih jasnih meril, ki nam bi pomagala nepristransko oceniti kakovost dela posameznikov in ustanov.
Primer sojenja
Ugotavljam, da bolnišničnega zdravnika še naprej vztrajno izločamo iz zdravstvenega sistema, v katerem je deloval, in mu sodimo.
Kako je mogoče, da se sodi le posamezniku, in ne sistemu bolnišničnega oddelka, na katerem je deloval?
Kako se je lahko zgodilo, da so bili vsem na očeh na bolnišničnem intenzivnem oddelku v daljšem časovnem razdobju domnevno umorjeni štirje bolniki? Kje so bila organizacijska varovala, da se odstopanja posameznika od uveljavljene strokovne prakse niso takoj zaznala ter zaustavilo delovanje zdravnika Radana? Če jih ni bilo in se je zato zgodil takšen eksces, bi morali soditi tudi odgovornim za sistem dela na bolnišničnem intenzivnem oddelku. A kot da drugih ni! Je le zdravnik Radan, ki je obtožen domnevne povzročitve smrti štirih bolnikov.
Ugotovimo tudi lahko, da se nekateri zdravstveni delavci že od odkritja dogodkov na bolnišničnem intenzivnem oddelku zavedamo, da gre pri dosedanjem načinu obravnavanja tega primera za nekakšno sprenevedanje, na katerega ne bi smeli pristajati, a pristajamo. Pristajamo predvsem iz osebne previdnosti, na zalogo! Potencialno bi bilo možno, da smo jutri sami v podobnem položaju. Zakaj bi nesrečne dogodke široko raziskovali, ko smo že uspešno določili »krivca« in bo pravici zadoščeno. Ne vpletajmo še drugih, čeprav so bili soudeleženi pri tragediji. Zadošča naj nam en krivec. Prihranimo preostalim članom delovnega tima senzacionalistična poročanja, kot jih doživlja zdravnik Radan.
Vloga zdravniške zbornice
Pričakovala sem, da bo slovenska zdravniška zbornica do določene mere zaščitila bolnišničnega zdravnika posameznika oziroma Radana, ki je bil do odkritja dogodkov njen član. Pošteno bi bilo, da bi zbornica javnosti povedala, da zaradi timskega načina dela, ki se uporablja v bolnišnicah, posameznik v oddelčnem timu ne bi smel biti nikoli tako usodno odločujoč, kot se domneva, da je bil pri štirih smrtih zdravnik Radan ter da je šlo v tem primeru nedvomno za velike pomanjkljivosti v protokolu obravnavanja bolnikov na dotičnem intenzivnem oddelku. Protokol dela očitno ni bil tako načrtovan, da bi v največji možni meri zaščitil ležeče bolnike in preprečil odločujočo vlogo od doktrine odstopajočega posameznika za bolnike. Še zlasti podpira omenjeno trditev odvijanje nesrečnih dogodkov skozi daljše časovno razdobje, ki se jih predolgo ni opazilo.
Na koncu se lahko tudi še vprašamo, kaj bi morali narediti, da bi se v tem in podobnih primerih »obstoječi sistem« zbudil in postavil stvari na mesta, kamor spadajo, ter prekinil očitno stranpot dogajanja. Bomo spet izpustili priložnost, da bi bili do vseh vpletenih v tak dogodek nepristransko pošteni? Bomo zdravniki kar vztrajali v svoji distanciranosti od tega in podobnih dogodkov, češ: saj se dogajajo drugemu ali drugim in na srečo ne nam?
Prim. dr. Zlata Remškar,
dr. med., specialistka internistka pulmologinja
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
