Krščanstvo ni več evropska religija

Večina kristjanov živi na globalnem jugu.

Objavljeno
25. november 2011 09.06
Posodobljeno
25. november 2011 11.00
Jožica Grgič, kultura
Jožica Grgič, kultura

Ko je papež Benedikt XVI. pred dvema letoma prvič obiskal Afriko, je v zahodnem svetu nastal pravi kraval zaradi njegove izjave o aidsu in kondomih, zato je bila ob njegovem drugem obisku te celine (od petka do nedelje) svetovna javnost na preži, kaj bo o tem povedal tokrat.

Med obiskom Kameruna in Angole leta 2009 je namreč dejal, da je širjenje aidsa v Afriki res velik problem, ki pa z razdeljevanjem kondomov ne bo rešen, ampak bo še večji. V knjigi pogovorov z nemškim novinarjem Petrom Seewaldom Luč sveta, ki je izšla lani, je svoje stališče do kondomov omilil, češ da je njihova uporaba v nekaterih primerih sprejemljiva s stališča zaščite pred aidsom, in ravno o tej njegovi izjavi je bilo izmed vseh največ razprav in interpretacij. Papež se zdaj med obiskom Benina problematiki aidsa pač ni mogel izogniti, ni pa v povezavi z njim govoril tudi o kondomih.

Revna zahodnoafriška država tokrat ni bila prvič deležna obiska poglavarja Katoliške cerkve, temveč že tretjič. Razlogi zanj so bili uradni pa tudi neuradni. Eden od uradnih je bil papežev podpis apostolske listine o Afriki (Africae Munus) v cerkvi v mestu Ouidah, kar je bil poseben dogodek tudi zato, ker so dogajanje izpred vudujskega hrama, ki je v neposredni bližini cerkve, radovedno spremljali vudujevski duhovniki s svojimi ženami. Dokument, ki ga je podpisal papež v zibelki vuduja, se nanaša na škofovsko sinodo za Afriko, ki je bila leta 2009 v Vatikanu. Govori o smernicah delovanja Katoliške cerkve v prihodnjih desetletjih in tudi v tem dokumentu, kjer je kratek odlomek o aidsu, se je papež izognil omembi kondomov. Problem aidsa, piše v dokumentu, je predvsem etičen.

Verstva v demokraciji

Benin so v Vatikanu izbrali kot kraj objave dokumenta zato, ker je po njegovem mnenju eden najboljših primerov delovanja demokracije in ena redkih afriških držav, v katerih je bil prehod v demokracijo miren.

V verskem pogledu pa je Benin zanimiv po tem, da v njem drugače kot v sosednjih državah harmonično živijo pripadniki različnih ver: krščanske, muslimanske in domorodske animistične, neredko so različnih ver celo člani iste družine. Animizem je tako globoko ukoreninjen, da so z njim prežete nekatere krščanske denominacije oziroma so kristjani hkrati tudi animisti.

Med krščanskimi verskimi skupnostmi so najštevilnejši katoličani. Seme katoliških misijonarjev je v Beninu očitno padlo na zelo plodna tla. V začetku dvajsetega stoletja so tu našteli 7500 krščenih prebivalcev, čez trideset let je njihovo število naraslo na 24.000, danes katoličane štejejo že v milijonih. Med osemmilijonskim prebivalstvom se jih je za katoliško veroizpoved izreklo 3,2 milijona. Če k temu prištejemo še zelo številno skupnost protestantov in anglikancev, je v Beninu skoraj 70 odstotkov prebivalstva krščanske veroizpovedi. Večina gospodarske in politične elite v državi se je šolala v katoliških šolah, ki so jih misijonarji ustanovili v drugi polovici dvajsetega stoletja.

Širjenje katolištva

Poglavitni vzrok, da je Benedikt XVI. že drugič obiskal Afriko in da jo je njegov predhodnik Janez Pavel II. obiskal kar štirinajstkrat, je, da se krščanstvo in znotraj njega katolištvo najhitreje širita prav na tej celini, medtem ko se število njunih pripadnikov v Evropi zmanjšuje. V Afriki je bilo leta 1900 devet milijonov kristjanov, sto let pozneje pa že 360 milijonov, od tega 130 milijonov katoličanov.

Prihodnost krščanstva je na globalnem jugu, trdi ameriški univerzitetni profesor, zgodovinar in religiolog, Philip Jenkins v knjigi Novi krščanski svet (založba KUD Logos); ta premik povezuje s tamkajšnjim naraščanjem prebivalstva.

Trditev je na prvi pogled presenetljiva, glede na to, da je bila v zadnjih petih stoletjih zgodovina krščanstva neločljivo povezana z Evropo in čezmorskimi civilizacijami, izvirajočimi iz Evrope, predvsem iz ZDA. Zato je v naših predstavah krščanstvo religija Zahoda, čeprav se je porajalo na Bližnjem vzhodu in je bilo v prvem tisočletju močnejše v Aziji in severni Afriki kot v Evropi, ki je postala njegova domovina šele po letu 1400.

Resda je od dveh milijard kristjanov na svetu teh še vedno največ – 560 milijonov – v Evropi, vendar je tesno za njo Latinska Amerika s 480 milijoni; sledi Afrika s 360 milijoni. Glede na to, da je v Afriki največja rast prebivalstva, naj bi leta 2025 od 2,6 milijarde kristjanov na svetu 633 milijonov teh živelo v Afriki, približno toliko tudi v Latinski Ameriki, Evropa pa naj bi bila šele tretja krščanska celina s 555 milijoni kristjanov.

Krščanstvo in islam

Mnenja o tem, ali bo v prihodnosti po številu močnejše krščanstvo ali islam, so različna, se je pa tekma med njima v Afriki, kjer so v šestdesetih letih kristjani po številu prvič presegli muslimane, začela že pred dvema stoletjema. Medtem ko Jenkins stavi na krščanstvo, Samuel P. Huntington v eni najbolj branih analiz sodobnih globalnih trendov Spopad civilizacij (Mladinska knjiga) trdi, da bo sorazmerni delež kristjanov v svetovni populaciji v novem stoletju močno upadel in da bo krščansko vero izpodrinil islam. Po njegovem mnenju naj bi bil ta nekako do leta 2020 vodilna religija. Tudi on to povezuje z rastjo prebivalstva, a v muslimanskih državah. Jenkins mu ugovarja s podatkom, da je podobna ali celo večja rast tudi v državah, kjer je krščansko prebivalstvo že številno, predvsem v Afriki.

Iz napovedi enega in drugega sledi, da se bosta razcvetela tako krščanstvo kot islam, kajti najhitreje rastoče prebivalstvo je porazdeljeno med države, v katerih prevladujeta ena ali druga religija, bitki za primat pa tako ali tako ni videti konca. To utegne imeti posledice, kajti prevelika verska gorečnost bodisi enih bodisi drugih lahko pripelje do državljanske vojne in celo do konfliktov širših razsežnosti.

Med muslimani je gotovo več verskega fanatizma kot med kristjani, sploh afriškimi. O Afriki namreč pravijo, da je tamkajšnje krščanstvo kilometer široko in le nekaj centimetrov globoko. Svojevrstni zmesi katolištva in tradicionalne vere, iz katere so nastale tako imenovane afriške neodvisne cerkve, papeževi nauki ne pridejo do živega. In tudi nekateri afriški duhovniki niso bili pretirano navdušeni nad drugo sinodo o Afriki in dokumentom, ki ga je prinesel papež, češ da o problematiki katoliške cerkve na črni celini razpravljajo predvsem belopolti cerkveni dostojanstveniki.