Tiskane izdaje
Rešitev krize v Ukrajini je delno povezana s Sirijo. Ameriški predsednik Barack Obama mora zdaj pokazati, da lahko ukaže vojaški napad sile tudi takrat, kadar ne gre za napade z brezpilotnimi letali ali skrivne akcije. Tako bo vplival na strateško preračunljivost v Damasku in Moskvi pa tudi v Pekingu in Tokiu.
Mnogi so prepričani, da je Obama takrat, ko si je premislil glede raketnih napadov proti Siriji, s katerimi je grozil avgusta lani, opogumil ruskega predsednika Vladimirja Putina, da se je odločil priključiti Krim. Vendar je Putin verjetno ukrepal predvsem zaradi notranjih razlogov – da bi odvrnil pozornost Rusov od domačih gospodarskih težav in ublažil ponižanje, ki ga je občutil, ko je gledal, kako so proevropski demonstranti strmoglavili ukrajinsko vlado, ki jo je podpiral.
Ne glede na prave razloge za Putinovo ravnanje je treba vedeti, da se je zdaj znašel v okolju, v katerem dobro pozna pravila igre. Odloča se med tem, koliko bi pridobil z nadaljnjim razkosanjem Ukrajine – pri tem bi se nekatera ozemlja priključila Rusiji ali postala ruske vazalske države –, in med tem, koliko bi mu škodile precej ostrejše in odločnejše gospodarske sankcije. Zahodne države ne bodo uporabile sile, pripravljene so kvečjemu poslati orožje precej slabotni ukrajinski vojski.
Tu se skrivajo prave težave. Pri reševanju krize v Siriji so se ZDA, največja in najprilagodljivejša vojaška sila na svetu, več kot tri leta pogajale z zvezanimi rokami na hrbtu. Takšen pristop je napačen tudi pri težavah z Rusijo, saj voditelj Putinovega kova meri sebe in druge voditelje na podlagi surovega mačizma.
Resolucija 2139
Treba je spremeniti Putinovo preračunljivo razmišljanje, in to je treba storiti v Siriji. Vojska predsednika Bašarja al Asada je pridobila prednost tako, da je uporabljala topove, ki so uničili celotne mestne četrti, ter taktiko stradanja in podhladitve, zdaj uporablja tudi bombe v sodih, iz katerih ob razstrelitvi raznese žeblje in šrapnele daleč naokrog. Vlada počasi in zanesljivo spet prevzema ozemlja, ki so jih prej zasedali uporniki.
»Realistični« zunanjepolitični analitiki odkrito označujejo Asada za manjše zlo v primerjavi s pripadniki opozicije, ki so povezani z Al Kaido; drugim se zdi prav, da se vse strani spopadajo do konca in več let izčrpavajo drug drugega. Poleg tega se zdi, da sirska vlada počasi res opušča uporabo kemičnega orožja, kakor je obljubila lani septembra.
Če bo Asad še naprej prepričan, da s svojimi ljudmi lahko počne kar koli, samo s kemičnim orožjem jih ne sme pobijati, bo pokončal svoje nasprotnike, pobil vse ujetnike in kaznoval celotne skupnosti. Tako kakor je njegov oče Hafez al Asad pomoril prebivalce Hame leta 1982. Večkrat je namreč dokazal, da je prav takšen kot njegov oče.
Od začetka sirskega konflikta je Asad podpihoval strahove o tem, kaj vse bi sunitski opozicijski vojaki lahko naredili alavitom, druzom, kristjanom in drugim manjšinam, če bi zmagali v vojni. Vendar nam ni treba ugibati o tem, kaj bi storil Asad. O tem smo se lahko večkrat prepričali.
Ameriški napad na sirsko vlado bi močno spremenil sedanje razmere. Z njim bi prisilili režim, da bi ta spet sedel za pogajalsko mizo in se resnično poskušal dogovoriti, ali pa bi z njim vsaj dali jasno vedeti, da Asad ne bo imel prostih rok pri ponovnem vzpostavljanju svoje oblasti.
Sirije ni mogoče napasti zakonito, dokler ima Rusija sedež v varnostnem svetu OZN, saj lahko prepreči sprejetje kakršne koli resolucije, s katero bi uzakonili uporabo sile. Toda celo Rusija se je februarja strinjala z resolucijo 2139, ki prisiljuje sirsko vlado, da mora dovoliti večji pretok humanitarne pomoči sestradanim in ranjenim civilistom. Resolucija 2139 med drugim določa, da morajo »vse strani takoj nehati napadati civiliste in nekritično uporabljati orožje na naseljenih območjih, med drugim morajo nehati obstreljevati in bombardirati, torej tudi nehati uporabljati bombe v sodih«.
ZDA bi lahko skupaj s čim več drugimi državami, ki bi bile pripravljene sodelovati, Siriji vojaško onemogočile uporabo letal in tako naredile prvi korak k uveljavitvi resolucije 2139. »Letalsko bombardiranje« bi se verjetno še vedno nadaljevalo s helikopterji, toda takšno vojaško posredovanje bi takoj pomenilo, da so se pravila igre spremenila. Po vojaškem posegu bi morale ZDA, Francija in Velika Britanija zaprositi varnostni svet za odobritev akcije, kakor so storile po Natovem posegu na Kosovu leta 1999.
Uporaba sile
Streli ameriških vojakov v Siriji bi enako glasno odmevali tudi v Rusiji. Prav ironično se zdi, da Putin zdaj poskuša početi v Ukrajini prav to, kar je uspelo storiti Asadu: prikazati zakonito politično opozicijo kot tolpo razbojnikov in teroristov ter s provokacijami in lažmi spremeniti nenasilne proteste v nasilne napade, na katere bi se bilo lahko nato upravičeno odzvati z vojaškimi sredstvi.
Spomnimo se, da je sirska opozicija šest mesecev mirno korakala pod ognjem, šele nato so počasi začeli ustanavljati prve enote Svobodne sirske vojske. V Ukrajini bi Putin rade volje spremenil mirne opozicijske proteste, s katerimi so strmoglavili podkupljivo vlado, v državljansko vojno.
Putin je verjetno prepričan, da Nato nikoli ne bi poslal svoje vojske v Ukrajino in tako tvegal jedrskega spopada, saj so zahodni voditelji to večkrat ponovili svojim državljanom. To je morda res. Toda ruski vojaki, ki destabilizirajo razmere v vzhodni Ukrajini, nimajo nikakršnih oznak. Skrivnostni vojaki pa se lahko bojujejo na obeh straneh.
Uporaba sile pri reševanju ukrajinske krize, tudi uporaba sile v Siriji, je zelo pomemben dejavnik, saj lahko ekonomski pritiski na Rusijo – čeprav so tudi ti zelo pomembni med vsemi možnimi odzivi, ki jih ima na voljo Zahod – spodbudijo Putina k dodatnim sprevrženim dejanjem. Medtem ko bo ruski rubelj čedalje šibkejši in bodo tuje naložbe izginjale, bodo ruski državljani postajali nestrpni, Putin pa bo imel tako še več razlogov za to, da bo poskušal preusmeriti njihovo pozornost v domoljubne spektakle, s katerimi bo izrekal dobrodošlico čedalje več »Rusom«, ki se bodo vračali v domovino.
Obama je postal predsednik, da bi končal vojne, in ne zato, da bi začenjal nove. Toda če bodo ZDA odgovarjale na strele z besedami, si bodo tirani po svoje razlagali takšno početje. To bodo storili tudi ameriški zavezniki; Japonska, denimo, se zdaj sprašuje, kako se bodo ZDA odzvale, če bi Kitajska umetno ustvarila krizo zaradi spornega otočja Senkaku.
Če bi bile ZDA rade vodilna država, ki učinkovito ureja tako državne kot globalne interese, morajo pokazati, da so pripravljene prevzeti vso odgovornost, ki jo imajo zaradi svoje moči. Z vojaškim posegom v Siriji morda ne bi končale tamkajšnje državljanske vojne, lahko pa bi preprečile novo vojno v Ukrajini.
Project Syndicate, 2014
Anne-Marie Slaughter, predsednica in izvršna direktorica organizacije New America Foundation
