Tiskane izdaje
Sionizem je bil revolucionarna ideja, po kateri bi moral »judovski narod« ustanoviti svojo novo državo na ozemlju Palestine. Sionistični projekt je bil zelo uspešen. Do leta 1948 je bila embrionalna nacija dovolj močna, da je državo dejansko ustanovila. Rojen je bil Izrael.
Ko gradite hišo, morate postaviti gradbene odre, ki jih po končani gradnji odstranite. Toda politične ideje, tako kot stavbe, ne umirajo tako zlahka. Človeški um je len in bojazljiv, zato se oklepa znanih mu idej tudi dolgo po tem, ko te postanejo zastarele. Od njih postanejo odvisni tudi politični in materialni interesi, zato se upirajo vsakršni spremembi.
V skladu s tem tudi »sionizem« še vedno živi, kljub temu da je bil njegov cilj že izpolnjen, gradbeni odri zanj pa so postali odvečni; še več, postali so ovira.
Zakaj ovira? Vzemimo si za primer Avstralijo. Ustanovili so jo britanski priseljenci kot britansko kolonijo. Avstralci so bili globoko predani Britaniji. Med drugo svetovno vojno so prišli tudi k nam, na Bližnji vzhod, od koder so se odhajali borit za Britance v Severni Afriki.
Toda Avstralija ni Britanija. Drugačno podnebje, drugačna geografija in drugačna lega diktirajo tudi drugačne politične možnosti.
Če razumemo svetovno judovstvo kot nekakšno domovino, kakršno je Avstralcem predstavljala Britanija, bi morali Izraelu ob njegovem rojstvu prerezati popkovino. Nov narod, nova lokacija. Drugačna soseščina. Drugačne možnosti.
To se ni nikoli zgodilo. Izrael je »sionistična« država, tako ga vsaj razume velik del njegovih prebivalcev in voditeljev. Če nisi sionist, si odpadnik, skorajda izdajalec.
Toda kako Izraelci razumejo izraz »sionizem«? Je to domoljubje? Nacionalizem? Solidarnost z judi po vsem svetu? Morda celo veliko več: namreč kot idejo, da Izrael ne pripada zares njegovim državljanom, ampak judom po vsem svetu.
Ti osnovni koncepti, pa naj bodo zavedni ali nezavedni, imajo zelo obsežne posledice.
Izrael je uradno opredeljen kot »judovska in demokratična država«. Ali to pomeni, da nejudovski državljani Izraela, denimo Arabci, niso pravi državljani, ampak se jih le tolerira, njihove državljanske pravice pa so negotove? Ali to pomeni, da je Izrael dejansko zahodna država, ki je bila transplantirana na Bližnji vzhod?
Ustanovitelj sionističnega gibanja Theodor Herzl je v svojem ključnem delu Judovska država predlagal, da bi bili Judje v Palestini nekakšen branik evropske civilizacije proti barbarizmu. Katere barbare je imel v mislih?
Približno 110 let pozneje je izraelski premier Ehud Barak ponovil enako idejo, tokrat še nekoliko bolj barvito, ko je opisal Izrael kot »vilo v džungli«. Tudi takrat je bilo preprosto ugotoviti, katere divje zveri je imel v mislih.
Po množični migraciji orientalskih judov v Izrael (in druge države) v zgodnjih petdesetih letih 20. stoletja je na Vzhodu ostalo zelo malo judovskih skupnosti, pa še te so zelo majhne in uboge. Svetovno judovstvo je skoncentrirano (oziroma, bolje rečeno, razpršeno) na Zahodu, predvsem v ZDA.
Judovsko-izraelska povezava je za Izrael izjemno pomembna. Dominanten položaj judovske skupnosti v ameriški politiki zagotavlja izraelski vladi diplomatsko imuniteto, ne glede na to, kaj počne in kdo je tisti trenutek ameriški predsednik, in, seveda, ogromno finančno in vojaško podporo. (Če bi, denimo, jutri vse ameriške jude zgrabila verska vročica in bi se nenadoma množično preselili v Izrael, bi bila to za »judovsko državo« strašna katastrofa.)
Na drugi strani judovsko-izraelska povezava dejansko spreminja Izrael v »branik Zahoda«, kakor si je zamislil Herzl, in zagotavlja, da bo judovska država večno v vojni s svojimi sosedami.
»Mir z Arabci« je tema, o kateri se v Izraelu razpravlja v nedogled. To je ločnica med tukajšnjo »desnico« in »levico«.
Prevladujoče prepričanje se glasi nekako takole: »Mir bi bil dober. Vsi si ga želimo. Toda na žalost mir ni mogoč.« Zakaj ni mogoč? »Ker ga Arabci nočejo. Ker ne bodo sprejeli judovske države v svoji soseščini. Ne zdaj, ne kadar koli.«
Na podlagi tega prepričanja je premier Benjamin Netanjahu postavil svoj ključni pogoj za mir: »Arabci morajo Izraelu priznati status nacionalne države judovskega naroda.«
To je absurdno. Seveda morajo Arabci priznati državo Izrael. Preminuli palestinski voditelj Jaser Arafat je to v imenu svojega ljudstva tudi uradno storil na predvečer sklenitve sporazuma iz Osla. Toda opredelitev narave izraelske države in njene oblasti je izključna odgovornost državljanov Izraela.
Kitajske ne priznavamo kot komunistične države. ZDA ne priznavamo kot kapitalistične države, kakor je v preteklosti nismo priznavali kot belske protestantske države. Švedske ne priznavamo kot švedske države. Vsa zadeva je smešna. Toda nihče, ne v Izraelu ne zunaj njega, si ne upa reči Netanjahuju, naj še malo razmisli o njej.
Toda na eni točki se Netanjahu dejansko dotakne nečesa bistvenega. Mir med Izraelom in Palestino (in v nadaljevanju z vsem arabskim in muslimanskim svetom) zahteva temeljni miselni preskok, tako v Izraelu kot v Palestini. List papirja ne bo dovolj.
Na predvečer vojne leta 1948, v kateri je bil rojen Izrael, sem izdal brošuro z naslovom Vojna ali mir v semitski regiji. Začel sem jo z besedami: »Ko so se naši očetje odločili za ustanovitev 'varnega zavetja' v Palestini, so morali izbirati med dvema alternativama. V zahodno Azijo bi se lahko napotili kot evropski osvajalci, ki sebe razumejo kot predhodnico 'bele' rase in gospodarje 'domorodcev', podobno kot španski konkvistadorji in anglosaksonski kolonizatorji v Ameriki; takšen pristop so, v svojem času, ubrali tudi križarji v Palestini. Lahko pa bi nase gledali kot na azijsko ljudstvo, ki se vrača v svojo domovino ...«
Leto pozneje, proti koncu vojne, sem bil težko ranjen. Ko sem ležal v bolnišnici, pogosto več dni brez hrane in spanca, sem imel na pretek časa za razmislek o svojih nedavnih izkušnjah vojaka v boju. Prišel sem do zaključka, da obstaja arabsko ljudstvo Palestine, da to ljudstvo potrebuje svojo državo in da med nami nikoli ne bo miru, če palestinska država ne bo zaživela ob boku naši novi državi.
To je bil začetek »ideje dveh držav«, o kakršni tečejo razprave danes. V naslednjih letih so to idejo zavrnili vsi − Arabci, ZDA in Sovjetska zveza. In seveda zaporedne izraelske vlade. V tem kontekstu je znana izjava Golde Meir: »Nobenega palestinskega ljudstva ni!«
Danes se z rešitvijo dveh držav strinjajo širom po svetu. Z njo se strinja večina Izraelcev, čeprav zgolj v teoriji. Tudi Netanjahu se od časa do časa pretvarja, da bi jo utegnil sprejeti. A na podlagi česa?
Številni današnji podporniki rešitve dveh držav v njeni realizaciji vidijo dober način »ločitve«. Oziroma, kakor povzema Ehud Barak (gospod »vila v džungli«): »Oni bodo tam in mi bomo tu.« Tako ne bo uspeha. Ker gre za negativen pristop.
Nekateri podpirajo rešitev dveh držav, ker se (precej upravičeno) bojijo, da bo sicer Eretz Izrael postal Eretz Išmael, dvonacionalna država z arabsko večino. Arabci so sicer že večina na ozemlju med Sredozemskim morjem in reko Jordan. Tiste, ki hočejo »judovsko državo«, privlači rešitev dveh držav, a zaradi napačnih razlogov.
Toda glavni argument proti tovrstnemu razmišljanju je, da po 140 letih, kolikor traja zgodovinski spor, to ne bo dovolj za dosego miru. Zgodovinskega miru ni mogoče skleniti z mentaliteto vojne in konflikta.
Ko sem na bolniški postelji prvič razmišljal o tej rešitvi, medtem ko je vojna še vedno divjala, nisem razmišljal o »ločitvi«. Razmišljal sem o spravi med dvema ljudstvoma po dolgih letih konflikta, o dveh narodih, ki živita drug ob drugem, vsak v svoji svobodni in nacionalni državi, vsak pod svojo zastavo, brez vmesnega zidu, ki bi ju delil. Razmišljal sem o odprti meji, o prostem pretoku ljudi in blaga.
To ozemlje, pa naj ga imenujemo Palestina ali Eretz Izrael, je zelo majhno. Sobivanje dveh medsebojno sovražnih držav na njem bi bila nočna mora. Zato je neka oblika svobodnega združevanja, pa naj gre za konfederacijo ali federacijo, čista nuja. Za to, da bi jo lahko vzpostavili in ohranjali, pa potrebujemo duh sprave.
Ne potrebujemo negativnega miru, ki je pravzaprav le manko vojne, ne potrebujemo hladnega miru, polnega vzajemnih obtožb in sovražnosti, ampak pozitivni, dejanski mir, v katerem obe strani razumeta temeljne motive druge strani, njeno zgodovinsko narativo, njena pričakovanja in strahove.
Je tak mir mogoč?
Dejstvo je, da ga je po dolgih stoletjih konflikta, vključno z dvema svetovnima vojnama v 20 stoletju, uspelo doseči Nemčiji in Franciji.
Zato verjamem, da se lahko zgodi tudi tu.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
