Tiskane izdaje
V času družbenih medijev, ki delijo ljudi, in strankarskih »lažnih novic« nič več ne moremo trditi, da »dejanja povedo več kot tisoč besed«. Spet odkrivamo, da so besede močne in sporne, zlasti v kontekstu geopolitike. Zasedanje generalne skupščine OZN, ki so ga pred kratkim pripravili v New Yorku, je še enkrat pokazalo, da so besede v diplomaciji še vedno pomembne.
Državni interesi nad globalnimi
Veliko pozornosti je pritegnila izjava ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da Združene države Amerike »ne bodo imele druge izbire, kakor da popolnoma uničijo Severno Korejo«, če bo Demokratična ljudska republika Koreja (DLRK) grozila ZDA ali njihovim zaveznicam. Večina vojaških strokovnjakov se strinja, da bi smrtonosna napadalna vojna na Korejskem polotoku uničila DLRK in zelo verjetno hkrati tudi Južno Korejo.
Toda o drugih izjavah iz Trumpovega govora pred OZN, predvsem o besedah o državnih interesih in politični neodvisnosti, bi bilo treba globlje razmisliti. Trump prav nič ne skriva, da zagovarja samo ameriške interese, in svoje geslo »najprej Amerika« je ponovil tudi pred zbranimi predstavniki držav članic OZN. Vendar je hkrati pozval druge voditelje, naj tudi oni najprej poskrbijo za interese svojih držav. »Če bi radi premagali nevarnosti sedanjosti in zagotovili obetavno prihodnost, moramo upoštevati modrost preteklosti,« je povedal. »Naš uspeh je odvisen od koalicije močnih in neodvisnih držav, ki poudarjajo svojo samostojnost ter krepijo varnost, blaginjo in mir zase in za ves svet.«
Na podlagi takšnih izjav bi lahko sklepali – in mnogi so to storili –, da to pomeni vrnitev Združenih držav Amerike k »realpolitiki« pri globalnih vprašanjih. Zgodovinar John Bew je leta 2016 v svojem zgodovinskem pregledu pomena tega izraza ugotavljal, da je bilo takšno spremembo mogoče pričakovati: »Razprave o naši zunanji politiki sledijo ciklusom, v katerih se politiki označujejo za bolj idealistične ali bolj realistične.«
Toda Bewova raziskava nas tudi opozarja, da golo zagovarjanje državnih interesov – takšen pogled na svet podpira Trump – sploh ni realpolitika, če pri tem ne upoštevamo neke ideje, ki spreminja trenutne razmere, ali cilja, ki vodi naša prizadevanja. Če nehamo upoštevati moralne zadržke pri globalnih vprašanjih, bomo samo oslabili ZDA in vse, ki posnemajo takšno ravnanje.
Koncept realpolitike se je pojavil v negotovih razmerah po evropskih revolucijah leta 1848, ko so za prihodnjo združitev Nemčije pripravljali različne rešitve, toda širši politični cilj – mednarodna ureditev z močnimi nacionalnimi državami – je bil vendarle jasen. Po pojavu Trumpove doktrine »najprej Amerika« pa mora svet ugotoviti predvsem to, kakšen je danes namen političnega realizma.
Osebni stiki za preseganje tekmovalnosti
Enega od odgovorov so ponudili na letnem srečanju Svetovnega ekonomskega foruma v Davosu na začetku leta. Kitajski predsednik Xi Jinping je na srečanju odločno branil globalizacijo in povedal, da bi morale države, ki uresničujejo svoje načrte, skladne z državnimi interesi, po njegovem mnenju postaviti cilje »v širši kontekst« in se »odpovedati zagovarjanju svojih interesov na račun drugih«.
Če se voditelja dveh najvplivnejših držav na svetu tako zelo razlikujeta med seboj po načinu pristopa k mednarodnim odnosom, se lahko vprašamo, kako verjetna je krepitev mednarodnega sodelovanja v prihodnje.
Zgodovina je polna primerov sporov, ki so nastali zato, ker je vzpenjajoča se sila izzvala vpliv in interese vladajoče sile. Med peloponeškimi vojnami, je pisal grški zgodovinar Tukidid, »so spoznali, da je vojna neizogibna prav zaradi vzpona Aten in strahu, ki so ga zato občutili v Šparti«.
Kako se bodo Kitajska in ZDA izognile temu, kar je harvardski profesor Graham Allison označil za »Tukididovo past«, mora skrbeti ves svet, ki mora poskrbeti tudi za to, da geostrateški spori drugod po svetu ne bodo povzročili nasilja.
Robert Sapolsky, biolog s Stanforda, trdi, da lahko vedenjske dihotomije, ki se v nekem trenutku morda zdijo neizogibne in ključne za ta trenutek, v ustreznih razmerah »nenadoma izginejo«. Sapolsky meni, da »teorija stikov«, ki jo je v petdesetih letih prejšnjega stoletja razvil psiholog Gordon Allport, spodbudi spravo med tekmeci in nam pomaga preseči delitve na »nas« in »njih«. Stiki med otroki na poletnem taborjenju ali pogajalci za mizo lahko omogočijo večje medsebojno razumevanje, če so ljudje skupaj dovolj dolgo in na nevtralnem območju, poleg tega si morajo prizadevati za rešitev, stiki pa morajo biti neformalni in osebni, med njimi se morajo ljudje tudi izogibati zaskrbljenosti in tekmovalnosti.
Moč zgodbe v globalnem gospodarstvu
Ključno je to, kar ljudje povedo drug drugemu med medsebojnimi stiki. Robert J. Shiller, dobitnik Nobelove nagrade za ekonomijo, je povedal, da zgodbe – ne glede na to, ali so resnične ali ne – spodbujajo pomembne odločitve, zlasti pri ekonomskih izbirah. V svoji raziskavi o »pripovedni ekonomiji« Shiller opozarja na vpliv, ki ga imajo zgodbe, objavljene na internetu, na globalno gospodarstvo. Poudarja, da ljudje izbirajo v življenju in vrednotijo trenutne dogodke deloma na podlagi zgodb, ki so jih slišali o preteklih dogodkih. Globalni finančni krizi med letoma 2007 in 2009, denimo, pravijo »velika recesija«, ker travmatične zgodbe o veliki depresiji še vedno ostajajo v našem kolektivnem spominu.
Besede in pripovedi podobno vplivajo tudi na mednarodne zadeve. Pripovedi, ki so se pojavile kot odgovor na državne, regionalne in globalne delitve – ali pa so nastale zaradi njih –, so pogosto strukturirane z dihotomijo »mi-oni«. Toda takšnih državnih pripovedi, ne glede na to, kako privlačne se zdijo nekaterim, ne smemo zamenjati z realpolitiko, saj ne vsebujejo inovacij, navdiha in idealizma, nujno potrebnega za spreminjanje trenutnih razmer.
Zgodbe, s katerimi poskušajo ohraniti posamezne koristi pri globalnem združevanju, hkrati pa omejujejo skupne obveznosti, se res lahko hitro razširijo v domačem okolju, saj si državljani želijo vodstva, ki zna prisluhniti lokalnim in državnim težavam. Vendar je tako težko opredeliti skupno identiteto in kolektivni cilj, čeprav živimo v času družbenih omrežij.
Toda to vendarle ne daje vladam pravice, da se izognejo svojim regionalnim in globalnim obveznostim. Politične, ekonomske in družbene razpoke, ki se zato pojavljajo, ne smejo omogočati nestrpnosti, neodločnosti ali neprizadevnosti. Zato si bodo na letnem srečanju Svetovnega ekonomskega foruma prihodnje leto udeleženci prizadevali, da se bodo voditelji spet posvetili razvoju skupne pripovedi – takšne, ki krepi sodelovanje med pripadniki sedanje in vseh prihodnjih generacij.
vodja globalnega načrtovanja pri Svetovnem gospodarskem forumu
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Project Syndicate 2017
