Lažne novice po ameriško
pet, 19.01.2018, 09:00
Lažne novice po ameriško
Kako Facebook in Twitter oblikujeta javno mnenje o pomembnih političnih vprašanjih.

Več študij kaže, da so na rezultat ameriških predsedniških volitev novembra 2016 vplivale lažne novice z vabljivimi naslovi, ki so jih na družbenih omrežjih objavljali anonimni avtorji, da bi dosegli čim več ogledov. Facebook in Twitter sta s tem postala medijski družbi, ki oblikujeta javno mnenje o pomembnih političnih vprašanjih, in ne le platformi, ki sta olajšali stike z dolgo izgubljenimi družinskimi člani, kolegi, sošolci in prijatelji. V nasprotju s starimi mediji, ki so povečali prodajo izdaj in s tem prihodke tako, da so si pridobili zaupanje bralcev, Facebook in Twitter služita s prodajo oglasov. Več oči ko vidi oglas, več Facebook zasluži, ne glede na to, ali je objavljena vsebina resnična ali ne.

Hujskaška in škodoželjna sporočila

Trumpova zmaga na volitvah novembra 2016 je do tega spoznanja privedla tudi najbolj zaprisežene ljubitelje facebooka, twitterja in googla. Problemi, ki jih novi mediji predstavljajo, niso novi, niti niso omejeni na vplivanje na volilne izide. Razočarani ljubimci z objavo golih zasebnih fotografij na facebooku in podobnih omrežjih sramotijo in izsiljujejo bivše ljubimke.

Twitter preplavljajo valovi sovražnih sporočil, ki hujskajo uporabnike k napadom na temnopolte, muslimane, na vse, ki so drugačni. Spletne klepetalnice, kot so reddit in twitter, širijo povsem lažna poročila, kot je bila, recimo, obtožba v času kampanje, da predsedniška kandidatka Hillary Clinton v piceriji v Washingtonu zlorablja otroke. Laž je pripeljala do oboroženega napada na picerijo, ki se je k sreči končal brez žrtev. Lažnih objav Clintonova ni mogla preprečiti ali omejiti, niti reddit in twitter zanje nista bila pravno odgovorna.

Medtem ko je večina ameriških zveznih držav v zadnjem desetletju prepovedala t. i. revenge porn, objavljanje golih fotografij brez soglasja fotografirane osebe, se je drugih oblik zlorab teže lotiti. Prvi amandma ameriške ustave, ratificiran leta 1791, vsebuje zelo robustno zaščito svobode govora, ki se je v stoletjih po njegovem sprejetju le razširila.

Ameriška svoboda govora pomeni, da država in državni organi ne morejo prepovedati ali omejiti govora, razen v izjemnih primerih. Govor vključuje ne le pisano in govorjeno besedo, ampak tudi simbolična dejanja, kot je zažig ameriške zastave, oblačila s sporočili, celo všečkanje na facebooku. Izjeme, kjer so omejitve dovoljene, so v ameriški jurisprudenci zelo ozke. Država lahko prepove in kaznuje pornografijo, a le, če ta izkorišča otroke; prepovedana so plagiatorstvo, izsiljevanje, krivo pričanje.

Neskončna svoboda govora

Drugače kot v Nemčiji, kjer so nacistični simboli prepovedani, je sovražni govor v ZDA dovoljen, razen če predstavlja verodostojno grožnjo ali če neposredno podžiga nasilje, ki nato tudi sledi. Drugače kot v Sloveniji se razžalitev, obrekovanje in žaljiva obdolžitev ne preganjajo kazensko. Oškodovanec je upravičen do odškodnine le, če dokaže, da je trditev neresnična. Objavljeno negativno ali neprijetno mnenje o nekom je v okviru svobode govora dovoljeno, saj ni neresnično. Če je oškodovanec javna oseba, pa tudi širjenje neresnic ni prepovedano. Le če prizadeta javna oseba dokaže, da je storilec širil laži iz zlobe ali zaničevanja, je upravičena do odškodnine.

Vzrok za široko svobodo govora v ZDA je domneva, da v javnem, transparentnem dialogu, kjer se krešejo ideje in različne interpretacije dogodkov, najboljše ideje prevladajo. Ker na trgu idej zmaga prava resnica, pravne prepovedi niso potrebne oziroma so lahko celo škodljive. Državni posegi v trg idej so nezaželeni, saj pomenijo, da državna oblast izbira zmagovalce in poražence, kar vodi v diktaturo.

Ideja o trgu kot viru resnice ni nova; predsednik ZDA Thomas Jefferson je že v začetku 19. stoletja dejal, da moramo tolerirati »napake v mišljenju ... dokler obstaja razum, ki se lahko s temi napakami sooči«. Seveda pa ideja temelji na predpostavki, da trg idej deluje kolikor toliko solidno, da izloči neresnice in poudari resnico.

Ameriška pravica do svobode govora ne omejuje zasebnih subjektov. Gospodarska družba lahko prekine delovno razmerje zaradi posameznikovih političnih izjav. Zasebna šola lahko izključi učenca, ki kritizira šolska pravila. Medijska družba ima pravico objavljati le tiste prispevke, s katerimi se vodstvo strinja, in zavračati stališča drugih. Medtem ko je cilj državnih organov vsaj nominalno družbena blaginja, je cilj gospodarskih družb dobiček. Časopis New York Times, program CNN in, recimo, Delo delujejo na podlagi ideje, da kakovostno poročanje o dogodkih doma in po svetu privablja bralce oziroma gledalce. Vsi trije mediji prepuščajo odločanje o vsebinah urednikom, katerih cilj je kakovostno poročanje, kar vključuje objavo neprijetnih novic in spornih stališč. Nekateri mediji imajo javno objavljeno politiko uredništva, kot recimo časnik The Economist, ki je načeloma ekonomsko liberalen, drugi so pluralistični, vsi pa se trudijo objavljati vsebine, ki so resnične in preverjene.

Novi mediji brez uredniške politike

Bolj vzbuja skrb spoznanje, da so novice prek facebooka in podobnih družbenih omrežij nadomestile druge vire novic.Thomas White/Reuters

Novi mediji so ubrali drugačen pristop do moderiranja vsebin. Večinoma nimajo uredniške politike, prav tako ne izločajo lažnih vsebin, izločajo pa moteče vsebine. Youtube, denimo, redno odstranjuje posnetke, ki prikazujejo mučenje živali, kri ali pornografske vsebine. Facebook avtomatično preprečuje objave fotografij golih otrok. Poleg tega več tisoč zaposlenih pri Facebooku vsak dan pregleda milijon sporočil na podlagi pritožb uporabnikov, ki zahtevajo umik zaradi nadlegovanja, groženj ali sovražnega govora. Podobno Twitter moderira objave. S poseganjem v objave uporabnikov sta Facebook in Twitter postala tarča kritikov, da nista dosledna pri moderiranju vsebin, da dovoljujeta sovražni govor in podpihovanje, kadar je vir predsednik Trump, in odstranjujeta podobna sporočila njegovih nasprotnikov.

Bolj vzbuja skrb spoznanje, da so novice prek facebooka in podobnih družbenih omrežij nadomestile druge vire novic. V prvih letih obstoja je bil facebook pravo družbeno in družabno omrežje, po katerem so uporabniki ohranjali stike z družino in prijatelji. Z razvojem funkcije objav in moderiranja novic je v zadnjih petih letih prerastel v medijskega giganta, prek katerega uporabniki dobijo vse novice. Medtem ko se časopisno uredništvo običajno trudi prikazati več plati zgodbe, algoritmi in filtri na facebooku uporabnikom pošiljajo samo novice in sporočila, podobne tistim, ki so bili uporabnikom v preteklosti všeč. Bolj ko uporabnik všečka lažne novice o domnevnih morilskih pohodih Hillary Clinton in njenih privržencev, več podobnih novic facebook pošlje na uporabnikovo stran, ne glede na njihovo verodostojnost. Namesto trga, kjer se krešejo nasprotne ideje, se tako oblikujejo skupine, ki so izpostavljene izključno eni strani dialoga in druge niti ne slišijo oziroma le kot karikaturo. Resnica v takem medijskem okolju nima možnosti za uspeh.

Pritisk uporabnikov zaleže malo

Po začetnem zanikanju, da je Facebook igral vlogo pri širitvi lažnih novic, je predsednik uprave Mark Zuckerberg sprejel odgovornost in počasi začel uvajati spremembe. Tega ni storil, ker bi Facebooku grozila kazen zaradi širjenja sovražnega govora ali laži, ampak zaradi pritiska uporabnikov, ki se za uresničevanje javnih pravic, kot so volilne kampanje in volitve, vse bolj zanašajo na gospodarske družbe, kot je Facebook. Seveda je možnost pritiska uporabnikov omejena: Facebook namreč služi milijarde dolarjev z oglaševanjem in ne na podlagi kakovosti poročanja. Prav tako je možnost državnega posega v nov medijski prostor omejena: prvi amandma omejuje uvedbo novih pravnih prepovedi ali zapovedi, zato so državni posegi v Facebookovo politiko objav omejeni na zaslišanja v kongresu.

Iz položaja, v katerem se je znašel ameriški medijski prostor, ni preprostega izhoda. K zmedi še dodatno prispeva politika, zlasti predsednik, ki redno kritizira »lažne novice«. Po Trumpovo so »lažne« vse novice, ki so do njega kritične; prav tako so »lažni« vsi mediji, ki so do njega kritični. Z nomenklaturo širi zmedo v prostoru, kjer je meja med dovoljenimi lažmi in vestnim poročanjem, kljub neželenim napakam, vse bolj zamegljena. Kot rečeno, so pravni posegi omejeni, kar je v trenutnem okolju prednost. Morebitno pravno urejanje govora namreč pomeni resnično tveganje, saj bi morebitne omejitve poročanja zajele tako lažne kot tudi »lažne« (kritične, a resnične) novice. Najbolj prepričljiva rešitev je izobraževanje javnosti o smislu in vlogi kakovostnega novinarstva in o pomenu civiliziranega dialoga. Tovrstno izobraževanje je dolgoročna rešitev. Do takrat pa upamo, da bo kakovostno poročanje v dobičkonosnem interesu Facebooka in Twitterja.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

***
dr. Urška Velikonja je profesorica prava na Univerzi Georgetown v Washingtonu.



Lažne novice po ameriško

Vzrok za široko svobodo govora v ZDA je domneva, da v javnem, transparentnem dialogu, kjer se krešejo ideje in različne interpretacije dogodkov, najboljše ideje prevladajo. Foto: Roman Šipič/Delo

Prijavi sovražni govor