Tiskane izdaje
Po poročanju medijev poročilo IMF kaže, da ima Slovenija potratno šolstvo, med drugim tudi visoko šolstvo. Priporočila gredo v smeri spremembe mreže šol, odpuščanja učiteljev in povečevanja obveznosti. Odziv na to novico tako s strani stroke, kot javnosti je bil v bistvu skromen. Temeljno vprašanje je, ali so te, že večkrat izpostavljene in ponavljajoče se ugotovitve res tako enopomenske in predvsem smiselne.
Ko sem nedolgo tega poslušal izjave tujih kolegov, kako njihove države podpirajo decentralizacijo in regionalni razvoj visokega šolstva ter kakšen poudarek se spet posveča poklicnemu šolstvu in tako imenovanim univerzam za uporabne znanosti, sem se vprašal, kakšna bi morala v tem primeru biti dolgoročno naravnana razvojna politika našega visokega šolstva. Še posebno je to vprašanje aktualno ob dnevu učiteljev, ko se mnogi, tudi visokošolski učitelji sprašujejo, kako se odzvati na sedanje družbene spremembe. Ne na tiste v smislu, »kako dati manj denarja za šolstvo, ker bo tako za gospodarstvo bolje« (čeprav gre tu milo rečeno za nelogično posledico), ampak na tiste širši javnosti manj znane spremembe, ki se kažejo skozi absurdno aktualno stanje na fakultetah, ko starši pridejo na govorilne ure, ali po elektronski pošti in telefonu sprašujejo, katere obveznosti mora otrok še opraviti, ali še huje, kako mora njihov otrok, doktorski kandidat, izpolniti obrazec, da bi se lahko vpisal v študijski program. Prav tako je zanimivo opažanje, da je študij »prezahteven«, hkrati pa po mnenju delodajalcev ne usposablja diplomantov za vključitev v trg dela.
Kakšno visoko šolstvo?
Kakšno visoko šolstvo si torej želijo politiki, učitelji, raziskovalci, študenti, starši? Koliko smo vsi skupaj za to, kar si želimo, pripravljeni plačati? In kakšne bodo posledice morebitnih ukrepov na dolgi rok? Eno od področij, ki ga lahko hitro oslabimo, a v katerega moramo za vzgojo strokovno usposobljenih, družbeno kritičnih in aktivnih državljanov dolgo vlagati, je prav šolstvo. Pomembno torej je, da se zavedamo širših družbenih posledic, ki jih imajo naši ukrepi na vseh ravneh šolstva. V smislu tega si poglejmo to, kar izpostavlja IMF kot enega izmed možnih paradoksov visokega šolstva. V javnosti je bilo že velikokrat poudarjeno, da v Sloveniji ne premoremo meril o financiranju univerz, ki bi izražala razvojne cilje te države. Nekateri bi sicer rekli, da tega nimamo, ker se žal še nobena vlada glede omenjenih ciljev ni v resnici izjasnila. Vendar pustimo to za trenutek na stran, saj so usmeritve za sodobno in kakovostno visoko šolstvo v stroki že dolgo prepoznane in splošno sprejete, čeprav se stališča, kot je za ta prostor sicer značilno, v nekaterih podrobnostih razlikujejo. Pri tem je tudi nujno poudariti, da morebitna teza o pomanjkanju strateških ciljev povezanih z visokim šolstvom zdrži le delno. Pri tem niti ne mislim na resolucijo o Nacionalnem programu visokega šolstva 2011–2020, ki je bolj ali manj ostala v predalih pristojnega ministrstva. Bolj bistveno od tega je, da smo bili še do nedavnega priča željam, da se ustanovi še nekaj novih univerz, ki bi bile financirane z javnimi sredstvi. To je bilo skoraj izključno podprto z argumentom regionalizacije, s širšimi možnostmi študija v kraju bivanja, ne pa z vsebinskimi argumenti in dejanskimi potrebami v slovenskem prostoru. Kakorkoli že, prav to odpira predhodno postavljeno vprašanje paradoksa. Ali namera države o odpiranju novih univerz, financiranih z javnim denarjem, dejansko pomeni, da že premoremo zadostno količino denarja za visoko šolstvo, ali pa bo ta za navedene primere poiskala nove vire financiranja?
Če lahko odgovorimo pritrdilno na drugi del vprašanja, potem se nam očitno odpirajo novi časi gospodarske rasti, da ne rečem gospodarskega razcveta. Namreč, država še v času debelih krav ni bila tako zelo širokogrudna do visokega šolstva, v zadnjih nekaj letih pa nenehno ponavlja, da je treba javni sektor, torej tudi visoko šolstvo, omejiti oziroma ga prilagoditi sposobnostim gospodarstva. V primeru pritrdilnega odgovora na prvi del vprašanja pa ne moremo mimo kopice dejstev, ki kažejo v nasprotno smer. Nenehno poslušamo, kako se ukinjajo ali krčijo izvedbe študijskih programov, posledično tudi študijska področja, in po mnenju nekaterih bodo kmalu ukinjene fakultete, članice univerz. Če torej premoremo dovolj denarja in smo istočasno prisiljeni ukinjati in krčiti, potem ima IMF morda prav, ko pravi, da sta visoko in osnovno šolstvo potratna.
Kako učinkovito upravljamo
Alternativa temu je, da dualno vprašanje o potratnosti univerz zamenjamo z vprašanjem, kako učinkovito in smotrno upravljamo slovenske javne univerze in visoko šolstvo nasploh. Kako dober skrbnik je »država«? Kakšne mehanizme nadzora ima vzpostavljene in kakšna je zakonodaja, ki se na področju visokega šolstva nikakor ne more spremeniti, navkljub potrebi po korenitih spremembah? Na prvi pogled se zdi, da prav pomanjkanje nadzora nad porabo javnih sredstev pomeni enega izmed najšibkejših členov sedanjega stanja.
Prvi skrbniki porabe javnega denarja na univerzah pa so upravni odbori. Ker člani teh odborov nimajo nobene materialne odgovornosti, ne preseneča, da ti velikokrat, če že ne pretežno, delujejo kot enoumni glasovalni stroji. Skladno s prakso v podjetjih, bi morali člani upravnih odborov neposredno odgovarjati glede potencialno nastale materialne škode, ki jo je institucija in posredno država utrpela zaradi njihovih napačnih odločitev. Iz medijev lahko beremo, da je prav pomanjkanje odgovornega nadzora tisto, ki na primer dovoljuje odpuščanje učiteljev in raziskovalcev na eni strani ter hkrati zaposlovanje novih tudi administrativnih sodelavcev na drugi strani.
Če velja, da so odločitve o odpuščanjih izključno zaradi večje ekonomske učinkovitosti in racionalizacije, potem lahko razumemo, da je učinkovitost ob očitnem pomanjkanju drugih smernic edini pokazatelj kakovosti delovanja univerze, fakultete in ne nazadnje posameznika. To je seveda porazno ob kakršnemkoli realnem upanju za kakovosten preboj našega visokega šolstva v mednarodnem merilu, ki ne bi temeljil le na tem, da je študij pri nas brezplačen. Po drugi strani se v primeru zaposlovanja spomnimo, da še vedno (vsaj uradno) velja »zloglasni« ZUJF, čigar namen je omejevanje zaposlitev. Tistega, kar zapišemo, torej ne upoštevamo, medtem ko je tisto, česar se držimo, škodljivo za večino. Zaključim lahko, da rek, zapisan v naslovu zdrži, le zdi se, da nihče ne ve, kdo je kopitar.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč in pogledov institucije, iz katere avtor prihaja, ali uredništva Dela.
Roberto Biloslavo
profesor, Univerza na Primorskem, Fakulteta za management
