Ležalnik na plaži

Šla sva na morje. Na višjih delih otoka je bil še sneg, ob obali skoraj izumrla pot. Hodila sva dolgo in v nekem zalivu sem se ustavil. Premamila me je klop z mizo, ki jo je nekdo postavil za poletne dni, zatožilo se mi je po valovih. Obala je bila čudovita, čeprav posejana z zimskimi odpadki, z nekaj vrečami smeti in z blatom okoliških ovc. Sédel bi na klop, če ne bi iznenada zagledal bele skulpture iz desetih ležalnikov, ki so bili naloženi eden na drugega in zvezani z verigo. Tudi ležalniki so čakali na poletje. A poleti bomo drugje.

Jezikovni pouk slovenščine nas bo vedno zanimal. Skoraj ni naroda, ki ne bi razmišljal o tem, kako poučevati svoje najosnovnejše sporazumevalno orodje. Trenutno lahko opazujemo vrsto težav, ki jih je enostavno razpoznati, mnogo težje pa reševati. Učni načrti vse manj usmerjajo delo učiteljev in so vse bolj zgolj pripomoček za pisce učbenikov. Potrjeni učbeniki tako postajajo temeljna orientacija učiteljev, kako učiti. Nacionalno preverjanje znanja in matura sta vezana na vsebine učnih načrtov, a hkrati ujeta v pričakovanja učiteljev, da bosta preverjala znanje, ki ga lahko usvojimo s pomočjo učbenikov.

Založniki novih učbenikov pa v želji po boljši prodaji želijo čim bolj ustreči potrebam učiteljev: otroke čim bolje pripraviti na nacionalno preverjanje znanja in maturo ter na ravni šole čim bolj poenotiti znanje s preizkusi znanja, usklajenimi znotraj aktiva (ki učitelje, mimogrede, zgolj uniformirajo); poleg tega pa do zadnje podrobnosti predvideti dogajanje v razredu in poskrbeti za učiteljske priprave. Tako je krog sklenjen – in težko je presoditi, kje začeti spremembe, predvideti, kaj bo kaka sprememba povzročila. Poleg tega so slovenski učitelji preobremenjeni s stvarmi, ki niso šola in ki so posledica dolgoletnih »prenavljanj« slovenskega sistema in posledično vse manjše avtonomije učitelja. Mnogi se počutijo, kakor da bi bili zaprti v vivariju. Vmes se je poleg vsega spremenil zunanji svet. Mladi vse več berejo, a ne knjig, in vse več pišejo, a ne samo knjižno. Prebudili smo se v svet kratkih sporočil in še krajših novic.

Vrhnji ležalnik je bil ravno toliko polomljen, da se ga je dalo sneti z varovalne verige. Nisem bil prvi. Nekako sem ga osvobodil in ga nesel do obale. Potem sem se ulegel in upal, da ne bo prišel kdo mimo in me začel reševati. Slika zimsko oblečenega moža, ležečega na belem plastičnem ležalniku na zapuščeni obali, je bila celo na tem, ne ravno pospravljenem delu otoka zagotovo bolj nadrealistična kot zgolj smešna. To je bila cena naslednjih minut. A plačilo je bilo trajnejše od morebitne sramote. Zaprl sem oči in prisluhnil. Valovi, premikanje kamenja, šumenje vetra, galeb, ki je zaznal ribiško ladjo, ovce, ki sem jih prej zaslutil le po kroglicah, ki so jih puščale za sabo. Popolna slika mojega položaja.

Ponudili so mi namreč recenzijo učbeniškega kompleta za pouk slovenskega jezika, ki sem ga več let kritiziral. Naj spremenim obalo in letni čas – ali pa naredim, kar znam? Sta več vredna moj ponos in utvara, da se bo situacija iznenada čudežno spremenila – ali pa možnost, da zaviham rokave in skušam narediti, kar se da?

Na probleme, s katerimi se srečuje jezikovni del pouka slovenščine v osnovnih in srednjih šolah, sem začel s kolegi opozarjati pred dobrimi sedmimi leti. Opozarjali smo na preveliko prisotnost teoretičnega besediloslovja na eni strani in premajhno zaokroženost slovničnih vsebin na drugi. Na premajhno povezanost pouka slovenščine s poukom tujih jezikov. Na premajhno vključenost zgodovine slovenskega jezika v pouk slovenske književnosti. Na neustrezno razumevanje zvrstnosti slovenskega jezika. In še kaj.

Vmes se je marsikaj premaknilo. Po polžje, a v pravo smer. Predvsem smo se začeli pogovarjati in odkrivati tudi globlje vzroke za probleme, ki jih zgolj sprememba površine ne bi odpravila. A temeljna dilema pri recenziji, ki so mi jo ponudili, vseeno ni bila lahka: čakati na poletje ali prinesti ležalnik na zimsko plažo? Štejejo samo veliki koraki, velike besede, velike spremembe – ali je mogoče kaj narediti tukaj in zdaj? Naj delam samo z ljudmi, ki mislijo povsem enako kot jaz – ali bomo imeli vsi več od skupnih korakov? Naj sanjam – ali naredim? Naj dam v nič vse, s čimer se ne strinjam – ali naj prisluhnem? Naj skušam doseči svoj prav ne glede na ceno? To so verjetno vprašanja, v katerih nisem sam. Vprašanja, ki se ne tičejo samo pouka slovenščine.

Še vedno mi je všeč pank, glasba, ki je simbol popolne svobode. Svobode, ki jo imam, čeprav vem, da je ne bom zlorabil. Zato tudi nikoli nisem gledal postrani idej po revoluciji v velikih sistemih, ki se sčasoma postarajo in niso več sposobni realne samorefleksije. A po drugi strani so se tudi pankerji postarali. Mnogi od njih so postali sužnji svojih nepremakljivih idej in so na koncu življenja lahko pokazali samo še svojo irokezo – če jim še te ni vzela pleša –, vmes pa ranili mnogo ljudi okrog sebe. Velike spremembe so malokrat mogoče, še manjkrat objektivno smiselne. A to dejstvo nas po mojem ne sme ustaviti. Napredovanje kot proces je namreč lahko močnejše od revolucije, poleg tega pa s seboj ne prinaša zla in ran, ki jih v medčloveške odnose režejo velike in brezkompromisne človeške ideje.

Recenzije sem se zato lotil z vso skrbnostjo. Predlagal sem popravke, dopolnitve, utemeljitve. Hkrati sem se laže vživel v razmišljanje avtoric, ki sem jih pred sedmimi leti napadel. In si konec koncev priznal, da sem tudi jaz kakšno stvar narobe sodil. Rezultat bo preverljiv že prihodnje leto. Morda bo zaradi narejenega lažja tudi pot do kake večje spremembe. Morda se bo pokazala kaka nova, doslej nemogoča pot.

Nisem bil več sam. Ležalnik sem vrnil na kup. Gledala sva galebe, ki so se spuščali na morsko gladino. Molčal sem, ker je bila glasba trenutka povsem dovolj. Drugačna kot poleti, ko bi jo preglasil hrup turistov.

***

Kozma Ahačič je dr. slovenistike, 
urednik portala Fran in raziskovalec.

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.