Tiskane izdaje
Ko je 14. maja 1948 David Ben-Gurion razglasil izraelsko deklaracijo o neodvisnosti (uradno Deklaracija o ustanovitvi države Izrael), sem bil v kibucu Hulda.
Moja enota (še vedno neimenovane) izraelske vojske je dobila ukaz, da izvede nočni napad na arabsko vas al-Kubab, ki je blizu mesta Ramleh. Pričakovali smo srdit spopad. Ravno sem pripravljal svojo opremo in čistil svojo (češko) puško, ko je nekdo sporočil, da ima Ben-Gurion govor, ki ga je mogoče spremljati po radiu v jedilnici kibuca.
Zadeva me ni kaj prida zanimala, ker smo bili vsi mnenja, da je bilo blebetanje politikov v Tel Avivu za našo prihodnost nepomembno. Ali bo naša država preživela ali ne, se bo odločalo na bojišču. Redne vojske sosednjih arabskih držav so bile pripravljene vstopiti v vojno, zato bodo potekale krvave bitke, katerih izid bo odločilen za naša življenja. Dobesedno.
Vendar pa je mojo radovednost vzbudila podrobnost: kako se bo imenovala naša država? Naokoli so krožile različne govorice, zato smo hoteli to izvedeti vsi.
Iz tega razloga sem se odpravil v jedilnico kibuca, kamor nam vojakom ob običajnih dneh ni bil dovoljen vstop. Poslušal sem Ben-Guriona, ki je z visokim glasom bral listino. Ko je prišel do stavka »zato razglašamo ustanovitev judovske države Eretz Izrael, ki se bo imenovala Izraelska država«, sem odšel.
Spomnim se, da sem pred jedilnico srečal brata moje prijateljice, ki je tisto noč sodeloval pri napadu na neko drugo vas. Izmenjala sva si nekaj besed. Nikoli več ga nisem videl. Bil je ubit.
Vse to mi je hodilo po mislih, ko sem bil pred tremi dnevi, na predvečer dneva neodvisnosti, pozvan, da se udeležim slovesnosti, ki je potekala prav v tisti dvorani, kjer je Ben-Gurion prebral izvirno besedilo. Bil sem eden od ljudi, ki so bili izbrani, da ga na 68. obletnico znova preberejo.
Za to priložnost sem prvič v življenju prebral celotno besedilo deklaracije. Nisem bil navdušen.
Prvotno je nekaj uradnikov napisalo izvirno različico, potem pa jo je preoblikoval Moše Šaret (ki je tega dne postal zunanji minister). Glede hebrejščine je bil pedanten, zato je bilo besedilo jezikovno neoporečno. Ben-Gurion ni bil zadovoljen z besedilom, zato ga je napisal še enkrat od začetka. Deklaracija ima zato vse značilnosti njegovega značilnega sloga. Bil je tudi tako drzen, da se je podpisal nad vsemi preostalimi pisci, ki so razvrščeni po abecednem redu.
Preden so se pisci deklaracije lotili pisanja, so si prav gotovo prebrali ameriško deklaracijo o neodvisnosti. Prekopirali so njeno obliko. Deklaracija ni napisana v poučevalnem slogu zgodovinskega dokumenta, ampak je listina s poslanstvom: prepričati svetovne narode, da priznajo našo državo.
V uvodu so ponovljeni sionistični slogani z namenom hlinjenja, da so to zgodovinska dejstva, pa čeprav so zelo dvomljiva.
Začne se, na primer, z besedami: »Eretz Izrael je rojstni kraj judovskega ljudstva. Tu se je oblikovala njegova duhovna, verska in politična identiteta.«
Niti ne. V šoli so me učili, da je bog Abrahamu obljubil deželo, ko je bil ta še v Mezopotamiji. Deset zapovedi nam je dal bog na gori Sinaj, ki je v Egiptu. Pomembnejši od dveh Talmudov je bil napisan v Babilonu. Že res, da je bila hebrejska Biblija napisana v Izraelu, toda večina judovskih verskih tekstov je bilo napisanih v »izgnanstvu«.
»Vsaka generacija Judov si je prizadevala za to, da se ponovno naseli v svoji starodavni domovini ...« Neumnost, niti slučajno. Na primer, ko so bili Judje leta 1492 izgnani iz katoliške Španije, jih je večina odšla v države muslimanskega sveta. Samo peščica se jih je naselila v Palestini.
Sionizem, gibanje za ustanovitev judovske države v Palestini, je bil vzpostavljen šele ob koncu 19. stoletja, ko je postal antisemitizem močna politična sila po vsej Evropi in so zato ustanovitelji sionizma predvideli, kakšna katastrofa se lahko zgodi.
V deklaraciji je seveda poudarek tudi na nedavni zgodovini: »29. novembra 1947 je generalna skupščina Združenih narodov sprejela resolucijo, ki poziva k ustanovitvi judovske države v Eretz Izraelu ...«
To je zelo velika ponaredba. Resolucija ZN je pozvala k ustanovitvi DVEH držav: arabske in judovske (ter ločeno območje Jeruzalema). Zamolčanje poziva k ustanovitvi arabske države spremeni celotni značaj resolucije.
Vse to je bilo seveda storjeno namenoma. Ben-Gurion je bil na skrivaj v stikih z jordanskim kraljem Abdulahom, ki je hotel k svojemu transjordanskemu kraljestvu priključiti Zahodni breg. Ben-Gurion se je s tem strinjal.
Ben-Gurionov glavni cilj je bil preprečiti kakršnokoli ločeno arabsko-palestinsko državo. Priključitev Zahodnega brega, ki jo je izvedel kralj Abdulah, je bila potiho odobrena, še preden je prvi jordanski vojak stopil na to ozemlje (dozdevno zato, da bi rešili Arabce pred judovsko državo).
Zdaj pa se bomo spopadli z dvema usodnima besedama: »judovska država«.
Še pred ustanovitvijo Izraela smo v pogovorih o bodoči državi skoraj vsi govorili o »hebrejski državi«. Ti dve besedi smo vpili na neštetih uličnih protestih, zapisani sta bili v časopisih in političnih govorih.
Odločitev za to ni bila ideološka. Že res, da je majhna skupina mladih pisateljev in umetnikov z vzdevkom »Kanaaniti« razglašala rojstvo nove »hebrejske nacije« in ni hotela imeti opravka z Judi v diaspori. Bile so tudi nekatere druge skupine, vključno z eno, ki sem jo ustanovil sam, ki so izražale podobne ideje, a niso prišle do kakšnih absurdnih zaključkov.
Vendar pa so v pogovornem jeziku ljudje zelo jasno razločevali med »hebrejskim« (nanaša se na deželo, kot na primer hebrejsko poljedelstvo, hebrejska obramba, itd.) in »judovskim« (kot na primer judovska vera, judovska tradicija in podobno).
Zakaj torej »judovska država«? Preprosto: za britansko upravo je bilo prebivalstvo v Palestini sestavljeno iz Judov in Arabcev. Načrt ZN glede razmejitve je omenjal judovsko in arabsko državo. V »deklaraciji o neodvisnosti« je zelo skrbno poudarjeno, da zgolj izpolnjujemo odločitev ZN. Zato: »Razglašamo ustanovitev judovske države, ki se bo imenovala Izraelska država.«
(Pozor: judovska država, ne Judovska država.)
Te nedolžne besede so bile citirane že milijonkrat, da bi upravičili Izrael kot »judovsko« državo, kjer imajo Judje posebne pravice in privilegije. Takšno mnenje je še danes sprejeto brez vprašanj.
Vendar pa večinoma vsi spregledajo to, da je v enem od členov v hebrejskem izvirniku zapisano, da »podajamo roko vsem sosednjim državam« ter jih prosimo za sodelovanje s »suverenim hebrejskim narodom«. V uradnem prevodu je na tem mestu groba potvorba: »suvereno judovsko ljudstvo«.
V hebrejskem izvirniku se podpisniki opredelijo kot »... predstavniki hebrejske skupnosti v Eretz Izraelu ...« V uradnem prevodu je »judovska skupnost v Eretz Izraelu«.
Ben-Gurionu se gre zahvaliti, da se nikjer v listini ne pojavi bog. Po napornem boju s takrat majhno sionistično versko frakcijo je edina verska aluzija »skala Izraela«, kar je eden od nazivov za boga, ki pa jo lahko razumemo tudi drugače.
Zelo vidno pa je tudi grobo dejstvo, da v deklaraciji ni niti ene omembe meja nove države.
Načrt ZN za razdelitev je natančno izrisal meje. Med vojno leta 1948 je naša stran osvojila veliko več ozemlja. Na koncu so vzpostavili tako imenovano zeleno mejo.
Deklaracija ne omenja meja, zato je Izrael še danes edina država na svetu, ki nima uradnih meja.
S tem (kakor tudi v vseh drugih zadevah) je Ben-Gurion tlakoval pot, po kateri Izrael stopa še danes.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
