Ljudje med pravicami in dobičkom

Individualizacija tveganj je v tem, da se do delčka blaginje lahko prikopljemo le tako, da smo vključeni na trg.

Objavljeno
24. februar 2015 00.19
Trgovina z ljudmi v Ljubljani, 17. oktobra 2014
Vesna Leskošek
Vesna Leskošek

V prispevku se bom osredotočila na povezavo med socialno državo in prekarnostjo zaposlitvenega trga. Ena od pomembnih značilnosti sedanjega zaposlitvenega trga je prenos tveganj iz strukturne na osebno raven, torej s trga na delavstvo. V sedanjem času obstaja veliko strategij, ki so namenjene maksimiranju dobičkov in so hkrati obvodi legalnih okvirov delovanja trga. Pomemben del regulacije trgov se namreč nanaša na delavsko zaščito, ki se je zgodovinsko razvijala zaradi spoznanja, da hlepenje po denarju nima meja, da človek v tem hlepenju nima nobene vrednosti. Skrajni primer tega je na primer suženjstvo, kjer ljudje postanejo blago v najslabšem pomenu. Človekove pravice so se razvijale ravno na spoznanjih, da je humanost ranljiva, da ne more biti odvisna zgolj od etike in morale posameznih političnih režimov, skupnosti in ljudi. Ekonomske in socialne pravice so pomemben del človekovih pravic, ki so nastale iz spoznanja, da je treba po eni strani omejiti moč trga tako, da vzpostavimo standarde človečnosti v tržnih odnosih in po drugi strani zagotovimo, da bodo ljudje imeli možnost preživetja, ne da bi bili zaposleni. Namreč, kar se s človekom dogaja na trgu, je stvar držav, ki imajo v rokah vse vzvode, da urejajo družbena razmerja tako, da ljudje lahko obdržijo (ali izgubijo) človečnost in dostojanstvo.

Regulacija ima zato namen, da prenese vsaj del moči na delavstvo tako, da razvija zaščitno zakonodajo, od osemurnega delovnika, pravice do bolniške, do nadomestila za invalidnost in poškodbe, plačanega odmora med delom, sindikalnega organiziranja, minimalne plače in drugo. Pomemben del te zaščite so tudi pravice, ki se nanašajo na obdobje, ko je nekdo brez dela. Namreč države, ki imajo moč regulirati trg, morajo sprejeti tudi odgovornost za vse tiste, ki jih ta trg izvrže, saj je ta proces ne le značilnost trga, ampak tudi posledica (ne)regulacije, ki je v rokah posameznih držav. Tako se je počasi razvijala socialna država, ki je najučinkovitejši način redistribucije v kapitalizmu.

Demagogija

Vendar se je ta logika začela pospešeno in načrtno razgrajevati od rojstva neoliberalizma (boji rudarjev v Veliki Britaniji) in nastajala je nova, ki v sedanjem času dodobra prežema nacionalne politike pod taktirko EU, OECD in drugih mednarodnih akterjev. Gre predvsem za politike nenehne rasti, ki jo spremlja demagogija o tem, kako bo vsem bolje, če omogočimo čim večje dobičke in se pri tem odrečemo zaščiti in dohodku. Kot da bi nam obljubljali nebesa za tuzemsko trpljenje. Trdim, da gre za demagogijo, ker višja gospodarska rast ne prinese blaginje vsem, če ne obstajajo mehanizmi redistribucije, torej prenosa bogastva od lastnikov kapitala na delavstvo in tiste, ki so brez dela, torej na izvržene iz trga dela. Prenosa blaginje po družbeni lestvici navzdol (vse do dna) ni brez močne zaščitne zakonodaje in brez močne socialne države. Zelo dober primer za to je visoka gospodarska rast v Sloveniji v letih med 2007 in 2008, ko se je hkrati kljub precej visoki stopnji zaposlenosti povečala tudi revščina (z 11,5 odstotka leta 2007 na 12,3 odstotka leta 2008). Pred tem smo namreč spremenili zakonodajo o socialnih prejemkih tako, da smo zaostrili dostop do pravic. Omejili smo torej redistribucijo. pozneje se je socialna zakonodaja pod Pahorjevo vlado še zaostrila, zato ni mogoče pričakovati, da bi ljudje sploh kaj imeli od višje gospodarske rasti. Brezbrižnost sedanje vlade do stisk ljudi kaže, da redistribucija skoraj ni več del politike (spomnimo se samo fiaska ob pobudi za odpis dolgov ali popolno hladnost pri vprašanju kreditov, vezanih na švicarski frank).

Tihi konsenz

Maksimiranje dobičkov v imenu splošne blaginje je torej prevladujoč aksiom sedanje tržne (državne) ideologije. Individualizacija tveganj, ki smo jo omenili na začetku tega zapisa, je v tem, da se do delčka te blaginje lahko prikopljemo le tako, da smo vključeni na trg. Zagotoviti si jo moramo torej sami tako, da sprejmemo pravila delovanj trga in prevzamemo tveganja. Ker država odstopa od skrbi za človečnost in dostojanstvo z redistribucijo bogastva (ang. »welfare«), se vse socialne pravice bolj ali manj vežejo na delo (ang. »workfare«). Pomoč države si zaslužijo le tisti, ki se vključijo na trg dela (na primer »aktivacijske« politike) pod vsakršnimi pogoji in za vsako ceno. Tako država redistribuira bolj ali manj samo tveganja. Čeprav s tem nekoliko pretiravam, saj delovnopravne strokovnjakinje pravijo, da je delovna zakonodaja pri nas še precej dobro zastavljena, je treba poudariti, da država po besedah dr. Barbare Kresal bistveno premalo stori za zagotavljanje spoštovanja zakonodaje in tako nekako legalizira obvode, ki postajajo že skoraj prevladujoči načini zaposlovanja. Več o obvodih lahko bralke in bralci preberejo v zapisih prekarnih delavk in delavcev na spletni strani tega časopisa. Predvsem je pomembno pozornost pri branju usmeriti v to, kako zahtevno in težko postane vsakdanje življenje, koliko odvisnih razmerjih se razvije, kako se oži prostor svobode, koliko časa ljudje porabijo za vsakdanjosti, kot so hrana, položnice, bivanje, kako obremenjujoče in hkrati nujno postane zadolževanje in kako se ljudje zelo hitro ujamejo v zaprti krog boja za preživetje, v katerem ostanejo popolnoma sami.

Ta tihi konsenz države z novimi zaposlovalskimi praksami je dobro viden na primeru agencij za začasno zaposlovanje, kot enem najnevarnejših obvodov sedanjega časa. Človek namreč postane blago, s katerim se trguje. Na prvi pogled se zdi, da je tak način zaposlovanja podjetjem pisan na kožo. Rešijo se namreč vsakršne skrbi za delavko ali delavca. Ni jim treba misliti na kakšne zaščitne standarde, na varnost pri delu, na odmor za malico ali dopust, kaj šele, da bi se ukvarjali s plačo (še sploh minimalno). Blago so namreč najeli, ga uporabili in po uporabi vrnili. Na spletni strani ene od teh agencij dobesedno uporabijo pojem leasing delovne sile. Med razlogi za tak najem delavcev navajajo projektno delo (podjetja bi namreč po delovnopravni zakonodaji morala ljudi, ki sodelujejo v projektu, čez čas redno zaposliti), nezmožnost lastnega dodatnega zaposlovanja zaradi omejitev (očitna ponudba za javni sektor), nadomestek za poskusno delo itd. Za pogoje leasinga se dogovorita agencija in podjetje, dobiček pa postane razlika med ceno dela pri agenciji, pri kateri je oseba zaposlena, in ceno, ki jo za tega delavca plača podjetje. Gre torej za kovanje dobička s ponujanjem najema ljudi.

Tveganja

Popolnoma jasno je, da takšne razmere producirajo veliko hudih in življenjsko tveganih situacij za ljudi, ki nimajo nobene druge izbire, kot da se vključijo v te procese. Če bi imeli stabilno in kolikor toliko obsežno socialno državo, bi bilo tistih, ki padejo skozi njeno sito, bolj malo, zdaj pa je malo tistih, ki se v njem zadržijo.

Naraščajoča revščina zaposlenih nam pove, da so dohodki, ki jih ljudje prejemajo za svoje delo, prenizki, še sploh, če so prejemniki minimalne plače, ki je postavljana nekje okoli praga revščine. Pa smo spet pri OECD in nedavnem mnenju, da je minimalna plača pri nas previsoka glede na povprečni mesečni osebni dohodek – da se jim ja ne bi zapisalo, da je povprečni dohodek prenizek glede na že tako nizko minimalno plačo.

Vendar ni pomembno, kakšno je mnenje OECD, temveč je pomembno, kakšni bodo ukrepi slovenske vlade, da bo zagotovila znosne pogoje za življenje vseh ljudi v tej državi, še posebno tistih, ki nimajo družbene moči, da bi lahko vplivali na lastni položaj. Na etiko in moralo, kot smo v tem zapisu že videli, se ni kaj preveč zanašati.

 

 Vesna Leskošek, profesorica na ljubljanski fakulteti za socialno delo