Tiskane izdaje
Na prispevek o državljanski etiki (Delo, 11. 8. 2014) sem prejel spodbudno kritiko, da je zaradi politične korupcije in drugih oblik kriminala pri upravljanju javnih zadev in javnega premoženja treba nadaljevati razpravo o rešitvah. Podobno pobudo sem dobil leta 2009 za posvet o javni etiki in odgovornosti za skupne vrednote. Razprava o tem je bila končana leta 2012 z zbornikom prispevkov, ki večinoma zadevajo ista vprašanja državljanske etike.
Prizadevanje za skupne vrednote je v praksi odvisno od možnosti za udeležbo in posvetovanje pri oblikovanju, izvrševanju in nadzoru odločitev javne oblasti. Če te možnosti ni, od pripadnosti skupnim vrednotam in državljanske etike ostane le skupek razlogov za čestitanje samemu sebi. Z drugimi besedami, gre za vprašanje, o čem državljanke in državljani sploh lahko odločajo, če je politična usoda s trenutkom, ko volilni listek oddamo v skrinjico zapečatena v rokah političnih elit in lobijev. Jasen odgovor daje na primer Ali Žerdin, ko v svojem delu Omrežje moči: epicentri slovenske politične in gospodarske moči (2012), razkriva prevladujoče interesne vplive v naši družbi, od politike, gospodarstva in medijev do tako rekoč vsega, kar še obeta kako korist v javnem sektorju.
Demokratični primanjkljaj
Z globalizacijo in vstopanjem nacionalnih držav v mednarodne povezave se je bolj kot geografska oddaljenost, denimo do Bruslja ali drugih centrov naddržavne moči, povečala razlika med deklarirano vladavino ljudstva ter dejansko možnostjo udeležbe in posvetovanja pri oblikovanju in izvrševanju javnih politik. Po drugi strani se je sorazmerno s tem povečal demokratični primanjkljaj, ki proizvaja večinoma politični kriminal in slabo upravljanje družbe.
Čemu presenečenje?! Saj je že od očetov sodobne predstavniške demokracije znano, da ta nikoli ni bila namenjena širokim ljudskim množicam, ampak le ozkemu krogu izbrancev. Po podatkih evropske komisije pred nekaj meseci so prav ti izbranci pri finančnem polomu svetovnih razsežnosti, ki se je z lakomnostjo in finančnimi škandali iz prijateljskih ZDA preselil v Evropo, v letih od 2008 do 2012 sprejeli odločitve, za katere je ljudstvo Evrope že odštelo okoli 1,5 bilijona evrov v obliki državnih pomoči za preprečevanje zloma in reformo finančnega sistema. Medtem pa se finančna lobistična industrija iz istega naslova vsako leto masti z več kot 120 milijoni evrov dobička.
Na osupljivo moč mednarodnih političnih elit in lobijev ter na izključujočo naravo take demokracije v teh dneh opozarjajo skrb vzbujajoče informacije o prikritem nastajanju zloveščega sporazuma Trade in Services Agreement – TISA. Po razkritju WikiLeaksa svetovna politična elita in lobiji za zaprtimi vrati krojijo usodo in si manejo roke nad zasebnimi dobički na račun velike večine sveta. Za državljane in slovensko javnost je pri tem enako ali še bolj šokantno, da niti predstavniki politične oblasti v državi ne vedo natančno, kdo, v čigavem interesu in s kakšnim namenom oziroma izkupičkom trži državo, ljudstvo, naravno in družbeno okolje. Kaj nam pri tem koristi, da je Slovenija na mednarodni lestvici dostopa do javnih podatkov med najviše uvrščenimi državami? In kaj si od take demokracije in »svetovljanske« ekonomije sploh še lahko obetamo navadni državljani? Kje so zdaj zapriseženi nasprotniki javnega oziroma nacionalnega interesa in goreči zagovorniki razprodaje vsega, kar še lahko obeta kako javno korist?
Zmote in pasti globalizma
Iz istih razlogov zaskrbljenosti nad dejanskim stanjem je Beck (1997) konec prejšnjega stoletja svaril pred zmotami in pastmi globalizma, ko svetovni gladiatorji gospodarske rasti z nenasitno željo po dobičku, ki jih snubijo politiki, dobesedno minirajo avtoriteto nacionalnih držav. Čeprav in v glavnem na legalen, se pravi formalno zgledno urejen, a vendarle nelegitimen način spodkopavajo in nato privatizirajo demokratični skupni blagor. Pri nas od na primer Teša 6 do finančne luknje, ne nazadnje tudi namere, ki se skriva za zaprtimi vrati Tisa, za katerimi od vsega začetka očitno voljni sodelujejo predstavniki naše države. Vse to je prepolno svarečih znamenj, kako brezmejno zaupanje v formalno zgledno ureditev in toaleto predstavniške demokracije vodi po poti v pogubo.
Soočeni z globokimi posledicami lakomnosti, Združeni narodi in države članice z bolj ali manj resnimi nameni iščejo rešitve za probleme svetovnih razsežnosti v modelu vključujoče družbe – družbe za vse. Njena nosilna misel je podobno kot pri posvetovalni, deliberativni demokraciji v odpravljanju pomanjkljivosti predstavniške demokracije s širokimi možnostmi za javno razpravo in enakopravno vključevanje (»inkluzijo«) državljanov v politične procese. Vključujoča družba z raznovrstnostjo, politično kulturo in javno razpravo zagotavlja kritično preverjanje in nadzor javnosti nad nosilci javne oblasti. S tega gledišča se vključujoča družba začne že pri vprašanjih preglednosti (transparentnosti) postopkov, dostopa do informacij javnega značaja in sredstev množičnega komuniciranja. Formalno so ti pogoji pri nas sicer zagotovljeni, v resnici pa je zelo malo možnosti in zelo veliko ovir, na katere v omenjenem delu opozarja tudi Žerdin, da se navaden smrtnik lahko prebije do ključnih informacij, brez katerih se deklariranih političnih pravic in svoboščin preprosto ne da uresničiti.
Socialno vključevanje
Evropska unija se problemov izključevanja loteva s hvalevrednimi projekti socialnega vključevanja (Evropska komisija, Horizon 2020). Zadnji so nedvomno koristni pri premagovanju revščine in zagotavljanju socialne pravičnosti, a zaradi demokratičnega primanjkljaja in ovir političnemu vključevanju in demokratičnemu posvetovanju so socialni transferji kot drobtinice z gospodarjeve mize.
Široke možnosti za uresničevanje političnih pravic in svoboščin so prvi pogoj, da državljani lahko sodelujejo pri pripravi in izvrševanju javnih politik ter tako dejavno vplivajo na svoj družbeni položaj in smisel življenja v skupnosti. Brez tega, vidimo, ni ne demokracije ne socialne pravičnosti. Zato zdaj bolj kot formalno zgledna pravila potrebujemo močno in razvito nepridobitno dejavnost vključujoče družbe, da se s prizadevanji za skupne vrednote in javni interes lahko spopademo s čezmerno močjo političnih elit in lobijev. To je v danih razmerah demokratičnega primanjkljaja edini mogoči odgovor tudi na vprašanje, kako z državljansko etiko nad politični kriminal.
––––––
Bećir Kečanović je magister pravnih znanosti
