Tiskane izdaje
Javna razprava o prostorski in gradbeni zakonodaji prinaša veliko nasprotujočih odzivov. Urejanje prostora in graditev je v Sloveniji že dolgo kritično področje, zato je sistemska reforma zakonodaje nujna. Mnenja o rešitvah pa so tudi med strokami različna, večinoma zaradi množice različnih interesov v ozadju. V naboru predlogov je pred zakonodajalcem in politiko torej zahtevna naloga ločevanja zrnja od plev. ZAPS – Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije dejavno spremlja in sodeluje pri spremembah zakonodaje. Pričakujemo, da bo nova zakonodaja na tem področju odločno uvedla načela pravne države, red in dejansko odgovornost.
Januarja 2016 je združenje Odgovorno do prostora, ki povezuje arhitekturno, gradbeno in prostorsko stroko, izdalo pomemben dokument Kultura prostora in graditve zdaj. V njem so predstavljena izhodišča za trajnostno gradnjo in ravnanje s prostorom kot tudi spremembo zakonodaje. Toda enotna stališča in skupni strokovni nastopi očitno niso del slovenske kulture. Del stroke, ki se je označil za večinskega, opozarja na zaplete predlogov zakonodaje. Vsi trije zakonski predlogi, gradbeni zakon (GZ), zakon o pooblaščenih arhitektih in inženirjih (ZPAI) in zakon o urejanju prostora (ZUREP) naj ne bi bili zreli za javno obravnavo, ker da niso usklajeni, vse poteka prehitro in premalo premišljeno. Toda ali je to res?
Vodja gradnje in vodja del
Dvomesečna javna obravnava je dodatno podaljšana še za mesec dni. Razlog, zakaj so trije ločeni zakoni v skupni obravnavi, je razumen. GZ in ZUREP nadomeščata sedanjo gradbeno in prostorsko zakonodajo, ZPAI pa je nov zakon, ki ureja poklicne dejavnosti pooblaščenih arhitektov, krajinskih arhitektov, inženirjev ter prostorskih načrtovalcev, torej strok, ki delujejo v javnem interesu in neodvisno od izvajalcev. To pa je več kot očitno zmotilo predvsem zadnje.
V zakonskih predlogih GZ in ZPAI, pa tudi ZUREP, beremo številne rešitve. Seveda, če bi resnično želeli urediti razmere, bi trojčku zakonov moral slediti še četrti – popolnoma prenovljeni zakon o evidentiranju nepremičnin. Na to smo v ZAPS opozarjali še pred javno obravnavo. Nikoli pojasnjene izjave, da predlagani gradbeni zakon ustreza zgolj eno- ali večstanovanjskim hišam, seveda zavračamo. Kdor v gradbenem zakonu pogreša ustrezne določbe za inženirske objekte, infrastrukturo in objekte z vplivi na okolje, naj še enkrat prebere njegove člene in njihov pomen, namesto rušenja reforme pa naj se loti konstruktivnih predlogov.
Največ polemik očitno nastaja glede vloge vodje gradnje, ki ga mnogi razumejo kot eno osebo in ne kot odgovornega predstavnika kompleksne ekipe na gradbišču. Dosedanja nepovezanost odgovornega nadzora med gradnjo in vodenja del pri gradnji je preprosto »unikum« v EU. Za ZAPS je pomemben predvsem jasen in pregleden sistem udeležencev v procesu projektiranja in gradnje. Zato podpiramo namero vlade, da takšne slovenske posebnosti v dosedanji zakonodaji nadomesti z uveljavljenimi evropskimi rešitvami.
Očitki, da so vodji gradnje v predlaganem GZ dodeljena pooblastila, ki se izključujejo, niso argumentirani. V ZAPS vlogo vodje gradnje vidimo kot nadgradnjo pooblastil današnjega odgovornega nadzornika. Odgovorni nadzornik ima po našem mnenju premalo pooblastil in odgovornosti, ki so potrebne za uspešno realizacijo projekta skladno s projektno dokumentacijo in predpisi, potrebami in možnostmi naročnika. Pooblaščeni arhitekti in inženirji bodo v vsaki funkciji – kot projektanti, vodje gradenj ali strokovni izvedenci – morali delovati kot neodvisni strokovnjaki.
Funkcija vodje gradnje je že dolgo uveljavljena v večini držav EU (director of work, direttore dei lavori, Bauführer …). Gre za osebo-poslovni subjekt, ki neodvisno od izvajalca povezuje naročnika, projektante in izvajalce. Vodja gradnje kot glavni nadzornik in administrator projekta zagotavlja optimiziranje projektnih rešitev, kontinuiteto izvedbe, povratne informacije projektantom, skladnost s predpisi. Zagotavlja, da bo načrtovana investicija zgrajena v okviru načrtovanih investicijskih sredstev. Predstavlja glavo ekipe, v kateri so glede na zahtevnost gradnje zbrani vsi potrebni strokovnjaki. Prepričani smo, da je prav vodja gradnje manjkajoči člen za večjo preglednost in kakovost izvedbe v sistemu javnih naročil. Funkcijo vodje gradnje lahko opravljata ali pooblaščeni arhitekt ali pooblaščeni inženir, strokovna oseba s poklicnim potrdilom države. Ta funkcija ne nadomešča vodje del (v Nemčiji Bauleiter), pooblaščene osebe izvajalca, ki je prav gotovo nepogrešljiva funkcija v sistemu gradnje. Odločitev, ali naj bo ta funkcija tudi reguliran poklic, zadeva zakonodajalca.
Trditve, da je vodja gradnje lahko le pooblaščeni inženir, ne pa pooblaščeni arhitekt, saj naj ta ne bi imel dovolj znanj, je preprosto diskriminatorna in zavajajoča. Pooblaščeni arhitekti imamo že zdaj vsa pooblastila za odgovorno nadzorstvo nad gradnjami, številni tudi pomembne praktične izkušnje pri vodenju del na gradbiščih. Danes so prav arhitektom načrtno omejene pravice in dostop do funkcije odgovornega vodje del, medtem pa so imenik odgovornih vodij del ali vodij gradbišč pristojne strokovne zbornice vpisani poklici, ki v izhodiščih sploh niso gradbene stroke (na primer strojni, elektroinženirji, inženirji kemije, kemijske tehnologije …). Komu torej koristi dosedanja praksa?
Vključeni v proces – do konca
Danes imajo projektanti malo možnosti, da bi načrtovano gradnjo uresničili skladno s projektom. Projekt med gradnjo na vsakem koraku nekdo lahko spremeni in uveljavlja svoje interese, ne da bi za to odgovarjal. Poznamo veliko odmevnih in dragih gradbenih javnih investicij (Onkološki inštitut, TEŠ 6 …), ki niso bile gospodarne, za številne napake pa ni mogoče poiskati odgovornih oseb. Za arhitekte projektante je ključnega pomena, da se naše poslanstvo ne konča z oddajo projektov za pridobitev gradbenega dovoljenja, ampak da smo vključeni v proces gradnje od začetka projektiranja do konca gradnje, vse do tehničnega prevzema objekta in evidentiranja. Samo tako je tudi mogoče ustvariti pogoje tudi za obligacijsko odgovornost projektantov.
Sistemska reforma zakonodaje prinaša ukrepe, ki lahko spodbudijo investicije in obudijo gradbeniško dejavnost. Postopki umeščanja objektov v prostor in pridobivanja gradbenih dovoljenj bodo bistveno skrajšani. Obseg dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja bo pri objektih, ki niso posebno varovani ali nimajo večjih vplivov na okolje, precej manjši, investicijski stroški nižji. Veriga odgovornosti vseh udeležencev bo sklenjena, hkrati pa jasno opredeljena. Oddaja elektronskih vlog pomeni razbremenitev investitorjev in državne uprave, strokovna pomoč za gradbeno inšpekcijo in upravne enote so strokovni izvedenci iz vrst pooblaščenih arhitektov in inženirjev. Elektronske evidence v povezanem sistemu projektiranja, gradnje in evidentiranja objektov koristijo državni statistiki, pomenijo pravno varnost ter ustrezno podlago za pravično odmero davkov. Regulacija poklicev in dejavnosti zagotavlja naročniku zaupanja vredne izvajalce storitev, ki v javnem interesu zagotavljajo načela neodvisnosti, strokovnosti in odgovornosti.
Javni interes je, da je prostor skladno in trajnostno načrtovan, da so posegi kakovostno oblikovani, da so objekti uporabni, funkcionalni, varni, stabilni in dostopni, da varujemo kulturno dediščino in identiteto javnega prostora.
Lahko pa se zadovoljimo še naprej z zakonodajo, ko se za gradbeno dovoljenje zahteva nesorazmerno veliko načrtov, ko zgrajene stavbe po navadi niso skladne s projekti, ko se pogosto gradbišča nikoli ne zaključijo, ko so evidence nepopolne in številne stavbe nimajo uporabnih dovoljenj, v njih pa ljudje živijo in delajo. Morda pa je velika večina s sedanjim stanjem pravzaprav zadovoljna, ker so mehanizmi odgovornosti in sankcioniranja skoraj nični.
Še tako dobra zakonodaja pa nam ne bo prinesla odrešitve, če udeleženci pri gradnji med seboj ne bodo sodelovali. Moj strokovni kolega, izkušeni pooblaščeni statik, ki veliko dela tudi v tujini, pravi: »V Nemčiji vse sploh ni zapisano v zakonu. Zelo dobro razumejo in spoštujejo, kaj pomenita dobra arhitekturna in inženirska praksa, strokovna etika in morala. Ključna je inženirska presoja, ker vedno pomeni rešitev v dobro investitorja in javnega interesa, čeprav morda ni eksaktno določena v predpisu. To spoštujejo država, investitorji in izvajalci.«
––––––
Prispevek je mnenje avtorice
Gostujoče pero
Helena Kovač, u. d. i. a.
Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije
