»Luknja« je, a postopek ni bil nepošten

Omenjena so le »konkludentna dejanja«, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na sprejetje obljube.

 

Objavljeno
24. junij 2014 03.38
13.2.2007 Ljubljana, Slovenija. Slovenski premier Janez Janša na novinarski konferenci.FOTO:JURE ERŽEN/Delo
Matevž Krivic
Matevž Krivic

Že prvi dan, ko sem z izrazom »luknja« poskušal širši javnosti razumljivo vsaj nakazati, za kako hudo napako pri sojenju Janši gre, so me številni novinarji spraševali, v čem je ta »luknja« – a tega takrat podrobneje nisem utegnil pojasnjevati. Ko je zdaj ta »famozna luknja« postala celo tema resnega uvodnika v zadnji Sobotni prilogi (in manj resnih modrovanj še marsikje drugje), mi ne preostane drugega, kot da to poskušam pojasniti tako, da bi to razumeli pravniki in nepravniki. Poskusimo.

Seveda ne gre za to, da »dejanja sprejema obljube nagrade« sploh ne bi bilo, kot je pisalo v omenjenem uvodniku. Ali se je to res zgodilo ali ne, bi sodišče lahko začelo ugotavljati šele, ko bi tožilec najprej (v obtožnem predlogu) sploh zatrdil in jasno povedal, kako je bilo po njegovih ugotovitvah kaznivo dejanje storjeno. Če tega sam še ni ugotovil, bi v obtožnem predlogu lahko poskusil s formulacijo »na način, ki naj se ugotovi v dokaznem postopku« – seveda pa bi potem na koncu moral obtožni predlog dopolniti s konkretizacijo, ki mu jo je ponudil dokazni postopek. Ničesar takega žal ni storil in vse to skupaj je tista »luknja«, ki je tudi sodišče v sodbi ne bi smelo kar sámo zapolnjevati – a niti tega ni naredilo. Pa drugače naša sodišča dnevno zavračajo civilne tožbe, v katerih je tožnik pozabil na svojo »trditveno dolžnost« – pa če je pri tem navedel še tako prepričljive dokaze. »Dokazuješ, česar sploh nisi zatrjeval«, mu pojasni sodišče – in zadeve je konec.

Ténor obtožnega predloga v enem stavku na treh straneh

In zakaj tega ni reklo tudi kazensko sodišče tožilcu Ferlincu v tej zadevi? Težko, a pomembno vprašanje. Domnevam, da zaradi izjemne zapletenosti tega konkretnega primera, kjer je tožilcu in sodišču množica podrobnosti zameglila pogled na celoto.

»Ténor« obtožnega predloga obsega (za Janšo) samo en stavek, ki pa je dolg skoraj tri strani. Ta »kilometrski« stavek vsebuje enajst odstavkov, vsak od njih pa težko pregledno množico zapletenih, včasih tudi protislovnih ali nejasno zapisanih podredij – in ni čudno, da sta se tako tožilec kot sodnica v tem »gozdu besed« izgubila in pozabila jasno opisati dejanje (ravnanje), ki ga štejeta za kaznivo. Citiram bistvo (ogrodje) tega »kilometrskega« stavka – z izpustitvijo vseh zgolj pozornost motečih podredij in s sprotnim kurzivno zapisanim komentarjem v oklepajih:



»Jože Zagožen in Ivan Janša sta skupno storila kaznivo dejanje tako, da je Ivan Janša z dejanji (katerimi, kakšnimi?) odločilno prispeval k njegovi izvršitvi, pri tem pa je Jože Zagožen zase, Ivan Janša pa za druge sprejel obljubo nagrade, da bi izkoristila svoj vpliv in posredovala, da se opravi kakšno uradno dejanje,



s tem da je Zagožnu ... bilo predlagano (od koga?), da naj Vlada imenuje in predlaga lokalnega zastopnika Patrii Vehicles Oy in da naj v postopku ... zagotovi politično podporo ..., da bodo ... zbrani (mišljeno: izbrani) kot najboljši ponudnik (kdo pa? - nejasno!) , saj so bili v Patrii Vehicles Oy seznanjeni ... (opomba: ta nejasnost je odstranjena šele v izreku sodbe, kjer namesto »zbrani« piše »izbran«, torej je s sodbo mišljen posrednik Rotis, ne več Patria kot v obtožnem predlogu – toda ta ni bil spremenjen!)



s čemer (s čimer) je bil Janša ... seznanjen, saj je skupaj z Zagožnom spremljal priprave za izvedbo postopka ..., ga nadzoroval in bil obveščen, da naj se finskemu podjetju predlaga takšnega lokalnega zastopnika, kateri bo ... zastopal finsko družbo, da bo v postopku izbran za najugodnejšega ponudnika ter da naj se lokalnemu zastopniku zagotovi tudi podpora na MORS v nadaljnjem postopku, zaradi bojazni, da bi se to zvedelo v javnosti, pa se Janša z nikomer iz Patrie ni hotel sestati, z dogovori Zagožna ... (s posredniki) pa je bil redno seznanjen najmanj preko Zagožna, ... (ta pa je njih) seznanjal z dogovori in navodili Janše (kakšnimi in katerimi navodili?):

– v času od 10. do 22. 8. 2005 Zagožen ... (prek posrednikov) od Niittynena, Janša pa preko Zagožna ... sprejela obljubo plačila provizije ...



provizijo pa so obljubili in se z obljubo provizije strinjali (tisti, ki so provizijo obljubili, so se s to obljubo tudi strinjali!??) najmanj ... Korpi in ... Hulkkonen ... in Niittynen, ... da bi bil njihov lokalni zastopnik izbran kot najugodnejši ponudnik ...



– nato pa je Zagožen 22. 8. 2005 po navodilih Janše (kakšnih, katerih, kako ugotovljenih?) ... zahteval 30-odstotno predplačilo obljubljene provizije (... in pogodbo o tem),



po teh zahtevah pa je Zagožen na sestanku 1. 9. 2005 ... (Riedl, Niittynen, Črnkovič, Krkovič) ... kot lokalnega zastopnika predlagal družbo Rotis ..., nato pa je neugotovljenega dne ... (to) potrdil (komu, kako?) še Janša, ki je bil najmanj preko Zagožna v celoti seznanjen z dogovori in sestankom 1. 9. 2005,



ko pa je bilo po sestanku 12. 12. 2005 med Korpijem in Zagožnom dokončno odločeno, da bo lokalni zastopnik ... Rotis ... (skrajšano: je bila potem Patria 29. 5. 2006 izbrana kot ekonomsko najugodnejši ponudnik),



ker pa postopek ... še ni bil zaključen ... in ker Zagožen ... ni prejel pogodbe (skrajšano: o predplačilu obljubljene provizije),



je Zagožen ...(v juliju 2006) večkrat zahteval 30-odstotno predplačilo, v kar je izvršni direktor Patrie ... 24. 8. 2006 pisno privolil v izplačilo 30 odstotkov od vsote provizije v 30 dneh od začetka veljavnosti kupo-prodajne pogodbe (skrajšano: med MORS in Rotisom),

2. 2. 2006 pa je Patria (na račun Riedlove družbe) nakazala 3.642.750 EUR, od tega pa je bilo 6. 2. 2006 nakazanih 2.323.276 EUR na zasebni račun Walterja Wolfa.«

Kje je dejanje izvršitve sprejetja obljube nagrade?

Je v tem dolgoveznem in nejasnem besedilu kdo morda opazil, s katerimi dejanji naj bi bil Janša »odločilno prispeval« k izvršitvi kaznivega dejanja sprejetja obljube nagrade? Jaz ne – nobeno táko Janševo dejanje tam niti omenjeno ni. Omenjena so le »konkludentna dejanja«, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na sprejetje obljube (v tretjem odstavku Janševo domnevno nadziranje postopka in dajanje navodil, v šestem odstavku njegovo domnevno navodilo Zagožnu zahtevati predplačilo provizije in v sedmem odstavku njegova domnevna potrditev Zagožnovega predloga, naj bo zastopnik Patrie Rotis). Ne glede na dokazanost ali nedokazanost vseh teh trditev nobeno od teh domnevnih Janševih »odločilnih dejanj« ni bilo dejanje »sprejetja obljube nagrade« – v četrtem odstavku, kjer je govor o »sprejetju obljube«, je edina »konkretizacija«, da je bilo to storjeno »prek Jožeta Zagožna«. In niti tam ni bilo v obtožnem predlogu napisano vsaj: »kako, pa naj se ugotovi z izvedbo naslednjih dokazov«.

Tudi če bi šteli, da je bilo v dokaznem postopku sprejetje obljube dokazano vsaj posredno (če bi bilo res dokazano vsaj to, da je Janša Zagožnu naročil, naj zahteva delno predplačilo obljubljene nagrade), bi tožilec potem s tem moral dopolniti svoj obtožni predlog, a ga ni. Brez tega pa zakonite obsodbe ni. Zakaj ne, si zainteresirani bralec lahko prebere v ločenem mnenju sodnika Zobca, tu ni prostora še za to.

»Luknja« v obtožbi in v sodbi je torej očitna. Ne sicer tako velika, kot piše sodnik Zobec (ker neki elementi opisa dejanja v obtožnem predlogu vendarle so), a še vedno dovolj velika za razveljavitev sodbe. Po mojem mnenju seveda – čakamo na odločitev vrhovnega sodišča.

Napaka, zaradi katere se sodba razveljavi, sicer vedno pomeni, da je bila huje kršena zakonitost – to pa še ne pomeni, da je bilo sojenje nepošteno in pristransko. Očitki Janševim tožilcem in sodnikom, da je bil to »politično montiran proces« in še hujši, so zame povsem neresni in za prizadete žaljivi, z gledišča nujne potrebe po vzpostavitvi normalnih razmer za delovanje pravosodja pa skrajno škodljivi. Tudi hitrejši in čim bolj nepristranski končni presoji Janševe obsodbe ta politična kampanja vsak dan bolj škoduje – in tudi »navadne ljudi«, ki hočejo živeti v normalni državi, od njenih prenapetih akterjev vse bolj odvrača. Nepotrebno razpravljanje o tem, kako naj zapornik kot kandidat na volitvah sodeluje v predvolilni kampanji in ali to sploh sme, pa bi vsej javnosti, predvsem Janševim nasprotnikom, zlahka prihranilo vrhovno sodišče, če bi do svoje odločitve o glavnem, pravno zelo zahtevnem vprašanju Janši prekinilo izvrševanje zaporne kazni. Če bo kazen potrjena, jo bo pač odsedel nekaj mesecev pozneje – njegova ustavna pravica kandidirati je ob veljavni zakonski ureditvi, ki je za nazaj sploh ni mogoče spreminjati, namreč popolnoma nesporna.



–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

 

Matevž Krivic, nekdanji ustavni sodnik