Tiskane izdaje
Konec avgusta je francoski predsednik Emmanuel Macron predstavil svoj popravek trga dela, na katerem stoji ali pade njegovo predsedovanje. Hkrati je od tega odvisna tudi prihodnost območja z evrom. Njegov cilj je zmanjšati visoko stopnjo nezaposlenosti v Franciji, ki je malo pod desetimi odstotki, in zagon gospodarstva, ki zelo potrebuje spodbudo.
Reforma dela je že dolgo v ospredju. Skoraj vsaka pretekla francoska vlada je poskušala preoblikovati zelo obsežno delovno zakonodajo. Vsa ta prizadevanja so bila ob napovedi protestov sindikatov popolnoma neuspešna. Macron se zaveda, s čim se spopada. Njegova prizadevanja so kopernikanska revolucija. Toda tokrat je lahko popolnoma drugače. Čeprav je drugi največji sindikat v državi pozval k stavki, vse kaže, da bo Macron dobil politično podporo, ki jo potrebuje.
Cilj Macronovih reform je povečanje tega, kar olepševalno imenujemo fleksibilnost trga dela. Predlagane reforme bi podjetjem olajšale odpustitev zaposlenih, decentralizirale bi pogajanja med zaposlovalci in delavci v manjših podjetjih (z odpravo sporazumov na ravni sektorjev) ter uveljavile zgornjo mejo odškodnin za nepravično odpustitev, s čimer bi bila podjetja rešena negotovosti glede odškodnin, izplačanih na podlagi sodnih sporov. Še več, reforme izključujejo zahtevo, da je pravica do množičnega odpuščanja odvisna od dobičkonosnosti velikih podjetij na svetovnem trgu. Podjetja bodo tako lahko odpustila delavce zgolj na podlagi domače donosnosti.
Logiko v ozadju Macronovih reform trga dela poganja agenda strukturalnih reform političnih ekonomistov in mednarodnih institucij, ki sežejo od Mednarodnega denarnega sklada do OECD in ki so v ospredju že zadnja tri desetletja. Skladno s temi načeli bi večja fleksibilnost francoskim podjetjem omogočala učinkovitejšo prilagoditev na spreminjajoče se tržne razmere, kar bi jih naredilo konkurenčnejše in bolj dinamične, francosko gospodarstvo pa bi s tem dobilo zagon.
Predstava, da bi lažje odpuščanje delavcev zmanjšalo in ne povečalo brezposelnosti ni tako nora, kot se zdi na prvi pogled. Če so stroški odpuščanja delavcev zelo visoki, potem podjetja, ko gre gospodarstvu bolje, ne bi najemala dodatnih delavcev. Bala bi se, da ob padcu gospodarstva ne bi bila zmožna zmanjšati stroške dela. Ekonomisti radi povedo: stroški odpuščanja so stroški zaposlovanja. Zmanjšaš stroške odpuščanja in tako zmanjšaš stroške zaposlovanja.
Stroški zaposlovanja
V dobrih časih, ko se hočejo podjetja razširiti, so stroški zaposlovanja večja muka. Lažje odpuščanje delavcev odpravi ključno oviro za širitev vlaganj in zmogljivosti. V slabih časih pa zniževanje stroškov z odpuščanjem vodi v še večje odpuščanje. Kateri od teh dejavnikov bo prevladal, je odvisno od stanja skupnega povpraševanja in »živalskega instinkta« zaposlovalcev.
Ta dvoumnost služi za razlago, zakaj je tako težko vzpostaviti jasno, empirično povezavo med zaščito zaposlovanja in učinkovitostjo trga dela, kljub navdušenju številnih ekonomistov in političnih strokovnjakov nad reformami, ki bi trg dela naredile prožnejši. Veliko dejstev kaže na to, da zakoni, ki močno ščitijo zaposlovanje, zmanjšujejo fluktuacijo delovnih mest. To se kaže v podatkih o številu zaposlitev in odpustitev. Vendar kot dokazuje nedavna študija, je takrat, ko se spopadamo s splošno stopnjo zaposlenosti, vse skupaj še vedno negotovo. Primerjalni podatki dajejo malo upanja, da bodo francoske reforme spodbudile zaposlovanje.
Nepraktična delovna zakonodaja
Francija ima zelo nepraktično delovno zakonodajo. Toda številna gospodarstva, s katerimi konkurira, imajo na trgu dela podobne varovalke. Na podlagi kazalnikov OECD o zaščiti zaposlenih imajo nemški in nizozemski delavci, ki so redno zaposleni, še več zaščite kakor francoski delavci. (Francoski sistem je posebno omejevalen pri začasnih zaposlitvah.)
Po nekaterih merilih je bila Francija pred globalno finančno krizo glede deregulacije trga dela na drugem mestu, takoj za Nemčijo. Toda stopnja nezaposlenosti v Nemčiji in na Nizozemskem je precej manjša kot v Franciji.
Razlika je v tem, da imata Nemčija in Nizozemska, v nasprotju s Francijo, velik presežek na tekočem računu. To pomeni, da imata njuni gospodarstvi veliko spodbudo pri tujem povpraševanju. V nasprotju s tem ima Francija primanjkljaj.
Bodo reforme, ki povečujejo fleksibilnost trga delovne sile spodbudile francosko proizvodnjo? Morda. Toda za to bo potrebna okrepitev živalskih instinktov francoskih proizvajalcev. Psihologija lahko odigra precej večjo vlogo kot sama reforma.
Težavna neprožnost trga dela
V takšni tehnokratični razpravi zlahka pozabimo, da je to, čemur ekonomisti pravijo »neprožnost trga dela«, pravzaprav ključen sestavni del družbenih pogajanj v razvitih kapitalističnih gospodarstvih. Svojim delavcem dajejo prihodek in socialno varnost. Brez tega bi bila njihova življenja podvržena turbulentnim preobratom. Italijanski ekonomist Giuseppe Bertola je dejal, da so takšna gospodarstva lahko učinkovita tudi na podlagi strogo ekonomističnih zakonitosti, ker zagotavljajo prožne delavske prihodke.
Macronovi spremljevalci so vsem, ki so jih bili pripravljeni poslušati, modro priporočali, naj ne pričakujejo preveč od nove delavske zakonodaje. Reformni ekonomisti sami pravijo, da ne bodo uveljavili večjih sprememb. Težava je, da ima Macron glede zvišanja francoske gospodarske rasti premalo puščic v tulcu. Glede makroekonomske politike v evroobmočju pa ima zvezane roke. Malo verjetno je, da mu bo Nemčija pomagala z večjimi vlaganji in porabo. Če je Marconu všeč ali ne, bodo njegovo predsedstvo najverjetneje sodili po gospodarskih in političnih posledicah njegove delavske reforme.
Project Syndicate, 2017
Dani Rodrik, profesor mednarodne politične ekonomije na Harvardu in avtor knjige Economics Rules: The Rights and Wrongs of the Dismal Science
------
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
