Mali bogovi in veliki dvom

Retorika malih bogov je komunikativna in praktična. Zveni lahkotno in nezavezujoče, a v resnici ne prenese kritike.
Objavljeno
13. junij 2018 09.00
Posodobljeno
12. junij 2018 20.09
FOTO: Matej Družnik/Delo
V vsakem iskrenem ustvarjalnem procesu se pojavi trenutek kaj-pa-če. Gre za korenit dvom o tem, kar se je na podlagi izmuzljive notranje vizije materializiralo v besede, podobe, glas, gib. Je to res to? Je sploh kaj vredno? Je bilo vse skupaj smiselno? Sredi samotne poti ustvarjalnega procesa je dvom udarec v obraz.

Pogostost in oblike takega samoizpraševanja so raznovrstne in se razlikujejo od posameznika do posameznika. Nanje vplivajo različni dejavniki: značaj, temperament, osebna zgodovina in trenutne okoliščine. Kljub določeni predvidljivosti vznikanja dvoma pa so kakršnekoli hitre enačbe neustrezne. Tudi samozavesten, v otroštvu potrjen ustvarjalec, ki uživa vso podporo javnosti, ni vnaprej odrešen tovrstnih muk. Črv dvoma živi svoje lastno življenje in ne prizanaša niti največjim. Prav nasprotno. Velike umetnine radi enačimo z močjo in samozavestjo, zato nezavedno potisnemo v pozabo dejstvo, da je zgodba njihovega rojstva nemalokrat krvava, polna stisk in tegob. »Za nekaj časa bo tudi še tako šlo – potem pride morda smrt – če pa ne – se odpeljem v Ameriko – čevlje snažit, mogoče bom to vendar znal ljudem prav narediti,« piše Jože Plečnik v enem od svojih pisem.

Povezanost dvoma in ustvarjanja ni poljubna, pač pa organska. Umetnost je govorica človeške izkušnje v vsej njeni nepreglednosti. Izkušnje, o kateri je Edward Hopper zapisal, da jo je treba naslavljati z vso previdnostjo, če nočemo zaiti v anekdotarstvo. Prstni odtisi te izkušnje so unikatni; ključ za njihovo razumevanje je v njih samih. V praksi to pomeni, da umetnina zunaj sebe nima idealnega modela, s katerim bi jo umetnik lahko primerjal in se na podlagi njega odločil, ali mu je uspela ali ne. Čeravno delno lahko manipulira z njeno komunikativnostjo, prilagojenostjo duhu časa in notranjo skladnostjo, ne more vplivati na lastno, globoko intimno sodbo o tem, ali je delo verodostojen odraz izhodiščnega doživetja. In prav to so plodna tla za dvom, ki prej ali slej pride, nepovabljen, da spodkoplje gotovost in izzove samoumevnost.

Kljub temu da dvom ni nekaj, čemur bi lahko dali zgodovinski predznak, se zdi, da postaja danes problematična kategorija. Ne le v umetnosti, pač pa na vseh področjih človekovega delovanja. Oklevanje je moteč zatič v živahnem kolesju neoliberalizma. Junaki našega časa so popolni ljudje, ki negotovosti spreminjajo v gotovosti. Izogibanje omahljivosti in slavljenje samozavesti je delno razumljivo. Poganja ga starodavno, evolucijsko čustvo, ki je človeštvu pomagalo, da se je premaknilo naprej iz vsakokratnega statusa quo. A zdi se, da dobiva ta drža v sodobni narcisistični družbi razsežnost prave ideologije, ideologije malih bogov.

Kamorkoli se postavimo, povsod nas obkrožajo sateliti malih bogov. Najdemo jih v vseh poklicih, na celotni socialni lestvici, med avtoritetami in »navadnimi« ljudmi. Retorika malih bogov je komunikativna in praktična. Zveni lahkotno in nezavezujoče, a v resnici ne prenese kritike. Temelji na partikularnih modelih realnosti, ki jih predstavlja kot edine mogoče. Z njimi vzbuja vtis, da je popolno življenje korak stran: v pravem pristopu k vzgoji, pravi prehrani, pravem stylingu, pravem menedžmentu, pravem terapevtskem pristopu, pravem družbenem redu ali ekonomskem modelu.

Za ideologijo malih bogov je značilno, da vidi življenje kot racionalno zapopadljiv projekt, ki ga z ustreznimi prijemi lahko povsem obvlada. Če jo izkušnja postavi na laž, si presenetljivo hitro opomore in se čez noč prilagodi pričakovanjem okolice. Posebno skoncentrirana in medijsko podprta je bila predstava malih bogov med predvolilno kampanjo.

Poskus izkoreninjanja dvoma v času vse večjih negotovosti je simptomatičen. Večja kot je dezorientiranost, bolj urgentna je potreba po varnosti, čeravno lažni. Ljudje hočejo hitre rešitve na konkretna vprašanja, je bilo rečeno med enim od predvolilnih soočenj. Kljub temu da slutimo lahkovernost hitrih odgovorov na kompleksna vprašanja, nasedamo.

Če se retorika malih bogov odvija na družbeni platformi, pa je drama dvoma vselej osebna. Prva ima svoje obraze, slikovite konflikte in predvidljive izide, je energična in fotogenična. Druga je počasnejša in oklevajoča, podobna je samotni poti po grebenu, s previsnima stenama na levi in desni in z meglicami nad točko, kjer bi lahko bil konec poti. Prva nas postavlja na eno ali drugo stran, dela iz nas navijače ali poražence, druga poskrbi, da dramo sveta uzremo kot osebno dramo. Prva nas razbremenjuje teže prstnega odtisa zgolj naše izkušnje, druga je tu neizprosna. Postavlja neljuba vprašanja o smislu, spravlja nas v zadrego z občutki, da smo krenili z napačne izhodiščne točke in da ne hodimo proti cilju, ki smo ga imeli v mislih. Dokler se do konca ne soočimo s seboj, se ne neha. Prva skrivnost ukinja, druga se iz nje hrani.

Ko v ustvarjalnem procesu potrka dvom, ni prijetno. Najraje bi ga pustili stati pred vrati, a soočenje je neizogibno, če želimo miren sen. Ko nas dvom naposled zapusti, pa ostane za njim občutek stvarne prizemljenosti in prepustnosti za druge svetove.
»Vzrok, da so ljudje nesrečni, je en sam: da ne znajo mirno sedeti v svoji sobi,« je zapisal Blaise Pascal, ki nedvomno ni mislil na potovanja v virtualne svetove internetnega vesolja. Prej samotno pot soočanja z dvomom kot obrazom resnicoljubne in sočutne človeške zavesti. Po več stoletjih lahko njegovi misli gotovo pritrdimo in jo nadaljujemo: človek, ki je zmogel breme samotne poti, vstopa v skupni prostor drugače(n).

***

Miljana Cunta, pesnica, prevajalka, urednica, vodja kulturnih projektov