Marčeve ide Mira Cerarja

Letos imamo priložnost, da se po desetletju kulturnih bojev obrnemo k temam, ki so resnično pomembne za našo prihodnost.

Objavljeno
16. marec 2018 17.23
cerar
Luka Lisjak Gabrijelčič
Luka Lisjak Gabrijelčič

Cerarjeva vlada je odšla, kakor je prišla. Kot karikatura Drnovškove LDS. Podobno kot Drnovšek se je Cerar ohranjal na oblasti na valu zmerne gospodarske konjunkture (h kateri, v primerjavi z Drnovškom, sam ni v ničemer pripomogel) in s pomočjo taktike, ki je v politiki redka, a nepričakovano učinkovita: sposobnosti uspavanja. Cerarju je v zadnjih letih mandata uspelo, da je državo zazibal v letargijo, ki jo je nato prodajal kot stabilnost. Zato je njegova nepričakovana odločitev o odstopu služila kot brizg adrenalina v zaspane žile slovenske javnosti. Ob marčevih idah se je vsa Slovenija nenadno prebudila v politično realnost in se začela na vrat na nos ubadati z vprašanji, ki jih je v štirih letih zimskega spanja puščala ob strani: od odnosa med vejami oblasti, infrastrukturnih strategij pa vse do volilne zakonodaje in predvolilne kombinatorike.

V ljubki mešanici panike in vzhičenosti, ki spominja na gospodinjo, ki je na praznični dan preslišala budilko in se vihravo lotila hišnih opravil tik pred napovedanimi obiski, se je večina komentatorjev odločila prezreti neizvirnost Cerarjeve poteze. Podobno je namreč storil že Drnovšek leta 2000, ko je pol leta pred volitvami sestopil z oblasti in dal opoziciji priložnost, da potrdi njegove napovedi, kako da se bodo »pobili za njegovo nasledstvo«. Pred natanko štirimi leti je zgled ponovila tudi Alenka Bratušek, in če je nazadnje tudi Cerar »potegnil Drnovška«, je s tem bolj kot politično prebrisanost pokazal, da ostaja v koordinatah eldeesovske politične šole.

Tudi zaradi prostovoljne amnezije slovenske javnosti bo Cerarjeva taktika najbrž le obrodila kakšen uspeh. Opoziciji, ki je po razsodbi vrhovnega sodišča zavrtela klasično lajno: »Premier naj sprejme odgovornost in odstopi!« je z naglim odzivom spodrezal retorično prednost. Koalicijskim partnerjem, ki so že začeli predvolilno kampanjo, je preprečil, da bi se preveč enostavno distancirali od vladnih politik.

Nesrečni, a na splošno precej priljubljeni (kot smo videli na referendumu) projekt drugega tira mu je uspelo spremeniti v predvolilno temo na način, ki mu gre še najbolj na roko: predstavi se lahko kot izdani tribun nacionalnega interesa in ljudske volje. Pri tem pa se dobro zaveda, da »afere Maketa« nasprotniki ne bodo mogli uspešno uporabiti proti njemu (saj je uradnik, ki jo je zagrešil, na ministrstvu pristal v času druge Janševe vlade). In predvsem, in extremis je od mrtvih obudil mantro, s katero je začel politično kariero: pred volitvami se lahko znova predstavi kot poosebljenje etike. Pred novinci lahko celo zaigra na karto »grenke izkušenosti«: v primerjavi z njimi je namreč spoznal omejitve »realne politike« in od tega odnesel nauke za prihodnost. Podoben obrat se je Borutu Pahorju nekoč že posrečil.

Soočeno z nevarnostjo izničenja, vsako bitje, v katerem je kaj vitalnosti, pokaže največjo mero žilavosti in prebrisanosti. Proti pričakovanjem mnogih je Cerar pokazal, da sodi med živa bitja – toda dejstvo, da je izkazal več življenjske sile kot pokojni Zares (ki se je spričo podobno dramatičnega padca priljubljenosti brez odpora pustil povoziti bagerju Jankovićevega populizma), ne bi smelo odvrniti naše pozornosti od vprašanja, ki je tu zares pomembno: usode drugega tira.

Mislim, da bi bilo najbolje, če bi se Vili Kovačič (če je to proceduralno mogoče) odpovedal ponovnemu referendumu. Institut referenduma ima v naši ureditvi korektivno vlogo: je kot veto, ki ga lahko dovolj številna relativna večina volivcev uporabi proti nespametnim ali nepriljubljenim ukrepom parlamentarne večine. Prav po Kovačičevi zaslugi sta najvišji sodišči državljanom razširili dejanske možnosti za uporabo tega varnostnega mehanizma. Zaradi grenkih izkušenj z nasedlimi državnimi naložbami (pomislimo na Teš 6) je še kako pomembno, da se bodoče vlade zavedajo, kako morajo v infrastrukturne projekte vstopati z večjo previdnostjo in pod budnejšim očesom javnosti kot doslej. Toda tako zapletenega vprašanja ni mogoče reševati z enostavnim da ali ne. Funkcija veta ne more biti nadomestilo za odgovornost vladanja. Takšen projekt, kot je drugi tir, mora biti odraz premišljene politike, in ne rezultat plebiscitarnega odločanja.

Projekt, kakor ga je zastavila Cerarjeva vlada, je padel v vodo: nobenega razloga ne vidim, da bi s ponavljanjem referenduma vnaprej zavezali roke bodoči vladi. To bi bila perverzija instrumenta, ki je namenjen temu, da v kritičnih točkah popravlja vladne odločitve, ne pa da vodi državno politiko. Za to imamo ravno parlamentarne volitve. Priložnosti, da v kampanji enkrat za spremembo spregovorimo o zares pomembnih temah, ne bi smeli zamuditi. Naj bo torej drugi tir predmet temeljite razprave v volilni kampanji in naj se investicije, ki ni uspela v minulem mandatu, na podlagi volilnega mandata na sveže loti nova koalicija.

Cerar je ob izteku mandata odkril tisti vidik politike, ki ga v anglosaškem svetu poznajo pod imenom politics – taktiko, prebrisanost, preigravanje nasprotnika –, brez katerega ni uspešnega vladanja. Toda do konca mu je ostal skrivnost tisti drugi vidik, ki je ključen in mu mora prvi služiti: policies, oblikovanje in izvedba koherentnih javnih politik. Slovenska javnost bi si naredila veliko uslugo, če bi ob pomladnem prebujenju političnega apetita preusmerila pozornost od fascinacije s prvim vidikom na drugega. Letos imamo namreč edinstveno priložnost, da se po desetletju kulturnih bojev obrnemo k temam, ki so resnično pomembne za našo prihodnost. Javne investicije, razpisna praksa, geostrateški pomen koprskega pristanišča, položaj Slovenije v evropski infrastrukturni mreži – to so vprašanja, o katerih se velja v mesecih, ki nas ločijo od volitev, pogovoriti bolj temeljito kot doslej.

Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij in 
raziskovalec na CEU v Budimpešti.

***

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.