Tiskane izdaje
Bančniki bodo poročilo gotovo označili za nekaj, čemur v Angliji pravimo »kaplanovo jajce« (neki škof je med zajtrkom ponudil pokvarjeno jajce mlademu kaplanu, in ko ga je vprašal, kaj meni o jajcu, mu je plašni kaplan odgovoril, da je »delno čisto v redu«). Motilo jih bo priporočilo komisije, ki je predlagala uvedbo novega kaznivega dejanja – nepremišljenega vedenja, zaradi katerega so davkoplačevalci prisiljeni reševati nastale finančne težave – in novo ureditev za »vodilne delavce v podjetju«. Z njo bi prenesli vso odgovornost v banki na nekega posameznika, ki bi bil osebno odgovoren, kadar bi se pojavile težave.
Komisija pravi, da so se »najuglednejši bančniki izogibali odgovornosti za napake zaradi malomarnosti in trdili, da niso vedeli nič o nepravilnostih, ali pa se skrivali za kolektivnim sprejemanjem odločitev«. Člani komisije bi zdaj radi to preprečili. Če jim bo uspelo, se bodo bančniki zaradi nepremišljenega upravljanja bančnega premoženja v prihodnje znašli za rešetkami, finančnim vladarjem vesolja pa ne bo dovoljeno tako kakor pri monopoliju uporabiti kartice za »rešitev iz zapora«.
Strožje zahteve
Če bo Velika Britanija res ukrepala enostransko, se moramo vprašati, kako bodo takšna dejanja vplivala na bančništvo v Londonu. Bodo New York, Frankfurt ali celo Pariz pridobili konkurenčno prednost, ko bodo londonski City zapustili mednarodni bančniki, prestrašeni zaradi morebitne zaporne kazni, ki bi jim grozila, če bodo spet pogorele njihove transakcije z izvedenimi finančnimi instrumenti?
Člani komisije imajo na to vprašanje pripravljena dva, nekoliko nasprotujoča si odgovora. Prvič: če so popolnoma odkriti, jim je pravzaprav vseeno. »Možnost množičnega bega nas ne bi smela zanimati,« pravi komisija in dodaja, da je poleg prednosti, ki jih London uživa, ker je globalno finančno središče, treba upoštevati tudi resne nevarnosti, ki zaradi tega položaja grozijo domačemu gospodarstvu.
V nasprotju z Združenimi državami Amerike, kjer delež finančnega sistema v bruto domačem proizvodu ni tako visok, britansko gospodarstvo še vedno ni dovolj oživilo proizvodnje, ki se je zmanjšala med veliko recesijo po letu 2008, to pa mu ni uspelo zaradi nenehnega zniževanja stroškov v bančnem sistemu.
Člani komisije priznavajo, da bi se zaradi izgube položaja globalnega finančnega središča povečala brezposelnost in zmanjšala storilnost, zato so ponudili še eno razlago. »Ne moremo trditi, da je to res optimalna rešitev,« menijo o izenačenih razmerah v mednarodnih financah. Zaradi poskusov vzpostavitve enotnega evropskega finančnega trga so se po njihovem mnenju države odzvale na pomanjkljivosti, razkrite med krizo leta 2008, s hitrostjo »najpočasnejše ladje v konvoju«.
Komisija zato zatrjuje, da »bi Velika Britanija še lahko okrepila svoj položaj finančnega središča, če bi pokazala, da zmore vzpostaviti precej višje standarde od mednarodnega minimuma in jih tudi upoštevati«. Poleg stroge nove ureditve o osebni odgovornosti bi komisija dopolnila baselske standarde o bančnem kapitalu s še strožjimi zahtevami glede kapitalske strukture.
Strah pred
Ima torej komisija prav, ko zahteva, naj vlada hitro sprejme reforme in se ne zmeni za posledice?
Podatki, ki jih lahko pridobimo iz mednarodnih raziskav, kažejo, da doslej sprejete spremembe predpisov še niso pregnale bančnikov. V Londonu so se že odločili za pristop, ki je strožji od tistih v večini drugih finančnih središč. Davki na nagrade vodilnih v podjetjih so že drago stali mednarodne banke. Pristojni upravni organi so zdaj precej strožji in dejavnejši od podobnih organov v New Yorku. Bančnikom to seveda ni všeč, vendar še vedno niso odšli v njim bolj naklonjene kraje.
Pravzaprav niso niti namignili, da razmišljajo o tem. Najnovejši indeks globalnih finančnih središč, ki ga objavlja organizacija Z/Yen, dokazuje, da je London ohranil prvo mesto in enako prednost pred drugouvrščenim New Yorkom. Azijska središča se po pričakovanjih krepijo, vendar ne morejo veljati za neposredne tekmece poslovanju v Londonu. Frankfurt in Pariz, najmočnejša evropska tekmeca, sta šele na 10. oziroma 26. mestu.
Bonitetne agencije in delničarji se vznemirijo, kadar slišijo, da okolje s strožjimi predpisi ni nujno nekaj slabega. Toda ureditev, ki določa, da mora osebna odgovornost močno vplivati na posameznike v nekem okolju, bo bančnikom gotovo dala misliti, predvsem v globalnih bankah s kompleksnimi matrično organiziranimi sistemi upravljanja, pri katerih vodilne delavce lahko prestavljajo na druga delovna mesta.
Britanski zakonodajalci bodo morali biti zadovoljni s tem, da vsaka nova ureditev nadzira prave ljudi na pravi način. Tudi če se zdi ideja o goljufivih bančnikih v zaporniških celicah politično zelo privlačna, je treba vedeti, da jih bo v praksi verjetno zelo težko zares poslati za rešetke.
Project Syndicate, 2013
