Med mitom in idealom
pon, 18.01.2016, 09:00
Med mitom in idealom
Simbol napredka in sinonim upanja ima hkrati tudi svojo temno stran.

V imaginariju ameriškega načina življenja kot tudi ameriške kulture nasploh zasedajo tako imenovane »ameriške sanje« posebno mesto. Veljajo namreč za destilirano različico ameriških vrednot oziroma kot je v svoji knjigi Facing Up to the American Dream opozorila Jennifer Hochschild, za »osrednjo ideologijo Američanov […] ter temeljno značilnost ameriške kulture«. Tako v ekonomiji in politiki kot tudi v popularni kulturi in literaturi, na primer v romanu Veliki Gatsby Francisa Scotta Fitzgeralda, so ameriške sanje arhetip zgodbe o [materialnem] uspehu. Kot je v svojem drugem inavguracijskem govoru poudaril ameriški predsednik Barack Obama, je ideja, da lahko vsak posameznik uspe oziroma doseže postavljeni cilj, nekakšen ključ do njihove uresničitve. To ne nazadnje potrjujejo življenjske zgodbe številnih posameznikov, ki ameriške sanje – vsaj če privzamemo njihovo stereotipno predstavo kot »ideologije uspešnosti« – tudi poosebljajo, na primer pisatelj Horatio Alger, industrialec Andrew Carnegie, TV-voditeljica Oprah Winfrey, medijski mogotec David Geffen, ameriški predsednik Barack Obama itn.

Genealogija ameriških sanj

Tako v ZDA kakor tudi drugod po svetu so ameriške sanje simbol napredka in sinonim upanja. Njihov emancipatorični potencial je v novejši zgodovini gotovo najbolj izrazit v ameriškem gibanju za državljanske pravice. Martin Luther King – ena od njegovih osrednjih osebnosti in gotovo najbolj prepoznavnih »ikon« – je v svojem govoru »I Have A Dream« poudaril, da je rasna desegregacija ameriške družbe »globoko zakoreninjena v ameriških sanjah«. Formalna odsotnost tako imenovanih »tradicionalnih« ovir, na primer družbenega razreda, spolnih vlog ali rase, je skupni imenovalec njihove emancipatoričnosti, v imenu katere so tudi druge deprivilegirane in marginalizirane družbene skupine artikulirale svoje zahteve po enakopravnosti.

Nič manj pomembna ni bila njihova vloga v primeru množičnega priseljevanja v ZDA oziroma migracijah nasploh. V nasprotju s hierarhično strukturo »stare« razredne kulture v Evropi, ki jo najbolje opišeta prispodobi o »srebrnih žlicah« in »zlatih padalih« družbenih elit, je obljuba ameriških sanj temeljila na nekakšnem egalitarizmu tako imenovane »etike uspešnosti«, ki jo je v svoji knjigi The Epic of America opisal ameriški pisatelj James Truslow Adams.

Na določen način so bile ameriške sanje tudi ključni motivacijski dejavnik migracij, ki je – vse do danes – prikazoval Ameriko kot deželo priložnosti. So namreč nerazdružljivo povezane z idejo enakih možnosti, v okviru katere sta posameznikov družbeni status in socialna mobilnost odvisna prav od njegove uspešnosti v procesu konkuriranja za selektivne družbene položaje. Enake možnosti kot eden od mehanizmov pravične oziroma poštene distribucije selektivnih družbenih položajev temeljijo namreč na prizadevanjih posameznika oziroma trdem delu. Ne preseneča torej, da so prav s poudarjanjem delovne etike, kakor je v svoji knjigi The European Dream zapisal Jeremy Rifkin, »ameriške sanje za nekatere pravzaprav rezultat […] kapitalistične tradicije«.

Kritika ameriških sanj

Čeprav veljajo za nesporni temelj ameriške družbe, so v zadnjih nekaj letih ameriške sanje [vse pogosteje] deležne tudi številnih ugovorov in očitkov. Del tega problema gre večinoma pripisati predvsem vse večji neenakosti ter vse nižji socialni mobilnosti sicer tradicionalno marginaliziranih družbenih skupin, na primer temnopoltih. Alan Krueger, ameriški ekonomist na Princeton University ter predsednik Sveta ekonomskih svetovalcev [ene od agencij Izvršnega urada predsednika ZDA], je v enem od svojih govorov uvedel pojem »krivulje Velikega Gatsbyja«, ki pojasnjuje obratnosorazmerno povezanost medgeneracijske mobilnosti ter dohodkovne neenakosti. To ne nazadnje potrjuje tudi dejstvo, da je medgeneracijska mobilnost Američanov precej nižja od tiste v primerljivih državah, na primer skandinavskih državah.

Ne torej presenetljivo, da so ameriške sanje zaradi tega »razkoraka v priložnostih«, kot je v svoji najnovejši knjigi Our Kids: American Dream in Crisis zapisal Robert Putnam, »v krizi«. Prav ta razlika med emancipatoričnim potencialom ameriških sanj oziroma njeno idealizirano podobo na eni strani ter vse manjšo vertikalno socialno mobilnostjo kot tudi poglabljanjem razlik med tistimi, ki imajo, ter tistimi, ki so deprivilegirani, na drugi ustvarja videz, da pravzaprav predstavljajo prazno ali celo lažno obljubo. Kot V skupnem poročilu delovne skupine Brooking Institution ter AEI-ja – dveh izmed ameriških največjih »think thankov« –, je zapisano, da je »razkorak med sedanjim stanjem v nasprotju s temeljnimi ideali naše države«.

Čeprav verodostojnost analiz množice statističnih podatkov, ki podpirajo tezo, da ameriške sanje ne delujejo nikakor ni vprašljiva, je njihova konceptualna narava večplastna [in hkrati tudi problematična]. To potrjuje tudi vrsta različnih – in v nekaterih primerih celo nasprotujočih si – pojmov, ki so del njene »ikonografije«, na primer svoboda, enakost, socialna mobilnost, trdo delo, enake možnosti, ideologija, meritokracija, uspeh oziroma odličnost, samouresničevanje, odgovornost, idealizem, »fair play«, zaupanje, tveganje, potrošništvo, individualizem, poštenost, optimizem in upanje. V tem primeru smo priča nekakšnemu paradoksu: če je retorika ameriških sanj zaradi te polimorfnosti vse prej kot enoznačna ali neproblematična, ji to hkrati omogoča prilagodljivost različnim družbenim okoliščinam.

Dialektika ameriških sanj

Največji problem ameriške demokracije – in s tem posredno tudi ameriških sanj – torej ni sam razkorak med mitom in idealom oziroma kakor v svoji knjigi Democracy's Discontent: America in Search of a Public Philosophy opozarja predavatelj politične filozofije na Harvardu Michael Sandel, »razlika med našimi ideali in institucijami, ampak v samem idealu ter njegovi samopodobi«.

Idealizem ameriških sanj oziroma vizijo, da vsak posameznik lahko uresniči postavljeni cilj, je zamenjala distopična slika socialnega darvinizma, ki ga poganja privid skupnega cilja: materialni uspeh. To ne nazadnje potrjuje tudi veliko resničnostnih šovov in TV-serij, na primer American Idol, America's got Talent, The Apprentice itn. Ta želja po [materialnem] uspehu kot osnovnem motivacijskem dejavniku ameriških sanj ima hkrati tudi svojo hrbtno oziroma temno stran. Na njeno povezanost s tako imenovanimi »deviantnimi oblikami vedenja« je opozoril že ameriški sociolog Robert Merton v svojem »klasičnem« članku Social Structure and Anomie«. Poudaril je, »ameriški poudarek na materialnem uspehu ter ambicioznosti za vse, kar vabi pretirano tesnobo, sovražnost, nevroze in nesocialno vedenje«. Zaloga primerov – tako resničnih kot tudi tistih fiktivnih – je [pričakovano] seveda obsežna, na primer lik Patricka Batemana v romanu ter istoimenskem filmu American Psycho.

Zdi se torej, da osrednje vprašanje problematike ameriških sanj ni substantivno [kaj so ameriške sanje], temveč motivacijsko [zakaj je interes po njihovi ohranitvi tako pomemben]. Če je ta interes, kot je v enem od svojih prispevkov v časniku The New York Times zapisal Joseph Stiglitz, predvsem ekonomski, in ne toliko moralni, je namreč zadrega ameriške demokracije ter ameriških sanj kot enega od njenih najprepoznavnejših »izvoznih« artiklov toliko večja. Navsezadnje tudi same tako postanejo nič več kot resničnostni šov.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Gostujoče pero
Dr. Mitja Sardoč
Pedagoški inštitut, Ljubljana

Med mitom in idealom

Foto: Reuters

Prijavi sovražni govor