Med populizmom in avtoritarnim liberalizmom
sob, 13.01.2018, 09:00
Med populizmom in avtoritarnim liberalizmom

Boj proti »lažnim novicam« in »spletnemu šikaniranju« je postal orodje za brezsramno zaščito korumpirane elite.

 

Leta 2016 je politični pojem leta postal populizem. Veliko se je govorilo o lažnih novicah, alternativnih dejstvih in postresničnosti, toda osrednji pojem, ki je te nove izraze našega političnega besednjaka povezal v konsistentno celoto, je populizem. Naučili smo se ga razumeti kot gibanje, ki se poskuša dokopati do oblasti prek spretnega izkoriščanja nezadovoljstva, ksenofobije in teorij zarote. Ko mu uspe, začne sistematično spodkopavati sistem uteži in protiuteži, razgrajevati nadzorne mehanizme in pravno državo spreminjati v orodje svoje samovolje, vse pod pretvezo, da predstavlja »ljudstvo« proti korumpiranim »elitam«.

Orwellovo Ministrstvo resnice

Zlovešče napovedi, da bo populizem v letu 2017 preplavil Zahod, se niso uresničile – gotovo tudi zaradi glasnosti opozoril o njegovih nevarnostih. Ob hvalevrednih silnicah, ki so zajezile njegovo širjenje, lahko opazimo tudi zloveščo reakcijo nanj. Pojavila se je pritajeno in še nima prepoznavnega imena, s katerim bi jo lahko zagrabili in nevtralizirali. V pomanjkanju privlačnejšega, splošno uveljavljenega pojma jo imenujmo »avtoritarni liberalizem«.

V Franciji, kjer je odpor do populizma Nacionalne fronte pripomogel k zgodovinski zmagi liberalizma, se jasno vidijo njegovi obrisi. Predsednik Macron ne skriva teženj po obnovi določene veličine države. Če v navadi, da visokostno poučuje državljane in se načrtno izogiba medijskemu nadzoru, lahko zaznamo sledi bonapartizma ali golizma, nas lahko njegova nedavna napoved boja proti lažnim novicam upravičeno zmrazi.

Spletnim dezinformacijam, s katerimi poskuša Kremelj destabilizirati zahodne demokracije, se je treba vsekakor zoperstaviti, toda ideja, da bi državna oblast, po možnosti v dogovoru z monopolnimi korporacijami, kakršna sta Facebook ali Youtube, določala, kaj je lažna in kaj pristna informacija, je strašljivo blizu Orwellovemu Ministrstvu resnice.

Koliko je ura, vidimo takoj, ko ugotovimo, od kod so prihajali aplavzi Macronovi napovedi. Evropska država, ki je v zadnjih letih najbolj podlegla ekscesom avtoritarnega liberalizma, je Ukrajina. V primerjavi s svojimi poljskimi in madžarskimi sosedi ukrajinska oblast ne vlada s pomočjo populistične demagogije in širjenja histerične kampanje proti Sorosu, toda pod prozahodno retoriko in pod krinko izrednega stanja zaradi vojne proti ruskim infiltracijam uveljavlja veliko represivnejše ukrepe. Ker so, kot vemo, priljubljena jed revolucij njeni otroci, so tarče drakonskih kazni proti »zlorabam svobode govora« vse pogosteje državljani, ki so pred štirimi leti krvaveli na Majdanu.

Tudi v naši zahodni sosedi lahko vidimo, kako se proti populizmu Severne lige in Gibanja 5 zvezdic med vladajočo sredino krepijo avtoritarne skomine. Skoraj natanko leto dni je minilo od poskusa ustavnih sprememb, ki bi centralizirale državo, oblast osredotočile v rokah premierja in oslabile nadzorne mehanizme. Namera se je sfižila, toda ideja, da lahko le razsvetljeni absolutizem zaustavi pohod protisistemskega populizma, je še vedno živa.

Represija v imenu pravne države

Italija je pač večna farsa in Ukrajina svojevrstna tragedija. Najbolj prozoren primer avtoritarnega liberalizma v Evropski uniji, ki se je poleg tega uveljavil nedavno in z bliskovito hitrostjo, lahko vidimo v Španiji. V histerični reakciji proti »separatizmu« se je Španija pogreznila v pravi represivni delirij, ki se izvaja v imenu pravne države, boja proti lažnim novicam, kremeljskim infiltracijam ter »radikalizmu« in »nacionalističnemu populizmu«. Zastavonoša tega avtoritarnega obrata je stranka Ciudadanos, ki iz opozicije podpira manjšinsko vlado Mariana Rajoya. Članica liberalne internacionale, ki se izrecno navdihuje pri Macronu, je postala zagovornica etatistične represije v imenu svobode, enakopravnosti in demokracije.

Pod retoriko avtoritarnega liberalizma, ki je zajela državo, skoraj vsi mediji trobijo v isti rog, medtem ko sodstvo in policija uporabljata zakonodajo proti sovražnemu govoru za sistematično zatiranje disidentskih stališč. Poleg politikov in civilnodružbenih voditeljev, obtoženih upora, zaradi verbalnih deliktov v zaporih sedijo glasbeniki, satiriki in navadni tviteraši. In glej no, glej, sodišča so vselej izjemno stroga, ko gre za zaščito »časti in dobrega imena« oblastnikov, medtem ko je pri besednih napadih na disidentske manjšine (katalonske in baskovske nacionaliste, člane Podemosa) vselej pomembnejša svoboda govora.

Boj proti »lažnim novicam«, »spletnemu šikaniranju« in kar je še pojmov, ki so zasloveli z vzponom populizma v zadnjih letih, je postal orodje za brezsramno zaščito korumpirane elite, ki z masko liberalne retorike skriva ideološko, družinsko in moralno nasledstvo bivšega nedemokratičnega sistema.

Slovenski primer

Vse to je zelo relevantno za Slovenijo. Že najmanj štiri leta je naše politično življenje stisnjeno med dve zoperstavljeni silnici, ki črpata svojo moč iz medsebojnega spopada. Na eni strani imamo desnico, ki je zaplavala v populistične vode, na drugi strani pa ni mogoče spregledati avtoritarnih skomin znotraj vladajoče koalicije, ki se krepijo pod pretvezo liberalne retorike.

Slabega pol leta pred volitvami se zdi scenarij orbanizacije Slovenije precej malo verjeten. Pa ne zato, ker si ga Janševa desnica ne bi želela – a razmerje sil je takšno, da verjetno še pol ducata prijedorskih kreditov ne bi moglo zagotoviti tako želene zmage desnici. Deloma zaradi njenih notranjih šibkosti in pregovorne nesposobnosti. A tudi zato, ker se je svetovna plima populizma, za katero je kazalo, da bi morda le lahko naplavila nesrečno barko slovenske desnice na obale oblasti, začela umikati. Kar bi ljubitelje demokracije verjetno moralo bolj skrbeti, je, da bo samodestruktivna moč desne opozicije uničila še zadnje nasipe, ki nas varujejo pred plimo nekega drugega pojava – mehkega avtoritarizma, ki se kiti z liberalnim imenom.

 

 

 

Luka Lisjak Gabrijelčič,

zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta

 

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.



Med populizmom in avtoritarnim liberalizmom

Foto: Jure Eržen/Delo

Prijavi sovražni govor