Tiskane izdaje
Kdo je lastnik interneta? Odgovor je vsi in nihče. Internet je omrežje vseh omrežij. Vsako od posameznih omrežij pripada različnim podjetjem in organizacijam, ki se zanašajo na fizične strežnike v različnih državah z različnimi zakoni in predpisi. Toda brez skupnih pravil in norm teh omrežij ni mogoče učinkovito povezati. Razdrobljenost, ki pomeni konec interneta, je resnična grožnja.
Širitev ni zagotovljena
Nekateri ocenjujejo, da bo ekonomski prispevek interneta h globalnemu BDP leta 2016 znašal kar 4,2 bilijona dolarjev. »Razdrobljeno omrežje« bi bilo zelo drago za ves svet in o takšni morebitni prihodnosti so razpravljali prejšnji mesec v poročilu globalne komisije za upravljanje interneta, ki ji predseduje nekdanji švedski premier Carl Bildt. Internet zdaj povezuje skoraj polovico vsega svetovnega prebivalstva, še milijardo ljudi – in približno 20 milijard naprav – pa bo predvidoma povezoval v prihodnjih petih letih.
Vendar nadaljnja širitev ni zagotovljena. Po najbolj črnogledih predvidevanjih komisije bi zaradi stroškov, nastalih zaradi zlonamernih dejanj kriminalcev, in političnega nadzora, ki bi ga vsilile vlade, ljudje nehali zaupati internetu in ga začeli čedalje manj uporabljati.
Ocenjujejo, da so stroški kibernetičnega kriminala leta 2016 znašali 445 milijard dolarjev, v prihodnje pa bi se lahko povečevali še hitreje kot doslej.
Ovire in nevarnosti
Čedalje več naprav, od avtomobilov do srčnih spodbujevalnikov, je povezanih v splet, zato bi zlonamerni hekerji lahko spremenili »internet stvari« v »ustvarjanje orožja iz vseh stvari«. Množične kršitve zasebnosti, za katere so odgovorna podjetja in vlade, ter kibernetični napadi na civilno infrastrukturo, denimo električna omrežja (kakor se je pred kratkim zgodilo v Ukrajini), bi lahko povzročili negotovost, ki bi spodkopala nadaljnji razvoj interneta.
Po drugem predvidevanju bi se zgodilo nekaj, čemur komisija pravi »ohromela rast«. Nekateri uporabniki pridobivajo nesorazmerne koristi, drugi nimajo nikakršnih koristi. Tri ali štiri milijarde ljudi še vedno ne uporablja interneta, poleg tega gospodarski vrednosti interneta za mnoge, ki so povezani vanj, škodijo trgovinske ovire, cenzura, zakonodaja, ki zahteva lokalno shranjevanje podatkov, in drugi predpisi, ki omejujejo prost pretok stvari, storitev in idej.
Težnje po tem, da bi posamezne države nadzirale internet, se krepijo, zato razdrobljenost do neke mere že obstaja. Kitajska ima največ uporabnikov interneta, vendar je njen »veliki požarni zid« ustvaril ovire do nekaterih delov zunanjega sveta.
Neslutene možnosti – ali zastoj
Številne vlade cenzurirajo storitve, o katerih so prepričane, da ogrožajo njihov politični nadzor. Če se bo to nadaljevalo, bi lahko takšno početje stalo več kot odstotek BDP na leto ter kršilo pravice ljudi do zasebnosti, svobode govora in dostopa do znanja. Če bi se svet znašel v takšnih težavah, bi lahko veliko izgubili in mnogi bi ostali daleč zadaj.
Po tretjem predvidevanju komisije bi zdrav internet omogočal priložnosti za inovacije in gospodarsko rast, kakršnih še nismo imeli. Internetna revolucija je zadnji dve desetletji prispevala približno osem odstotkov h globalnemu BDP, povezala v splet tri milijarde uporabnikov ter zmanjšala elektronske, fizične, gospodarske in izobraževalne razlike. Poročilo komisije pravi, da bi lahko internet stvari do leta 2025 prispeval do 11 dodatnih bilijonov dolarjev k BDP.
Komisija je ugotovila, da bi za vzdrževanje nemotenega razvoja inovacij morali zagotoviti, da se internetni standardi odkrito razvijajo in so vsem na voljo; da bi vsi uporabniki morali poskrbeti za boljšo elektronsko »higieno«, s katero bi odvrnili hekerje; da bi varnost in prilagodljivost postali najpomembnejši lastnosti razvoja sistema (namesto tega, da bi bili nekaj, o čemer začnemo razmišljati po tem, ko se težave že pojavijo, kakor se dogaja zdaj); da vlade ne bi zahtevale od tretjih strani, naj razkrijejo šifrirane podatke; da bi se države morale dogovoriti, da ne bodo napadale ključne infrastrukture interneta; in da bi države določile, kdo je odgovoren za pregledno poročanje o tehnoloških težavah, ter bi zagotovile takšno poročanje, saj bi tako poskrbele za vzpostavitev zavarovalne dejavnosti, ki bi delovala na podlagi tržnih zakonitosti, tako pa bi utrdili varnost interneta stvari.
Različni tabori
Vse do pred kratkim je razprava o najprimernejšem pristopu k upravljanju interneta obsegala tri najpomembnejše tabore. Prvi pristop, ki zagovarja pravice več zainteresiranih strani, je nastal v skupnosti, ki je razvila internet, to pa je zagotovilo tehnično izpopolnjenost, ne pa tudi mednarodne veljavnosti, ker so ta tabor močno obvladovali ameriški tehnokrati. Drugi tabor je zagovarjal mnenje, da bi moralo mednarodno telekomunikacijsko združenje, posebna agencija OZN, izvajati ostrejši nadzor; tako so pripadniki tega tabora poskrbeli za mednarodno veljavo, vendar v škodo učinkovitosti. Avtoritarne države, denimo Rusija in Kitajska, so zagovarjale sklenitev mednarodnih sporazumov, ki bi onemogočali kakršno koli vmešavanje v strog nadzor posameznih držav nad njihovim delom interneta.
Komisija pravi, da se zadnje čase razvija še četrti model, pri katerem razširjena skupnost več zainteresiranih strani bolj zavestno načrtuje sodelovanje vseh zainteresiranih (tehnološke skupnosti, zasebnih organizacij, podjetij, vlad) na mednarodnih konferencah.
Pomemben korak v to smer je bila odločitev ameriškega ministrstva za trgovino, ki je prejšnji mesec odločilo, da bo nadzor nad tako imenovanimi funkcijami IANA – nad »imenikom« interneta – prepustilo organizaciji za dodeljevanje spletnih imen in številk (ICANN). Organizacija ICANN, ki ji pomagajo vladni svetovalni odbor s 162 člani in 35 opazovalci, ni tipična medvladna organizacija, saj vlade ne nadzirajo organizacije. Hkrati ICANN dosledno zagovarja pristop, ki upošteva več zainteresiranih strani ter so ga izoblikovali in uzakonili v forumu za upravljanje interneta, tega pa je ustanovila generalna skupščina OZN.
ZDA se ne morejo »odpovedati« internetu
Nekateri ameriški senatorji so se pritoževali, da se je ministrstvo za trgovino predsednika Baracka Obame takrat, ko je prepustilo nadzor nad funkcijami IANA organizaciji ICANN, »odpovedalo internetu«. Toda ZDA se ne bi mogle »odpovedati« internetu, ker Združene države Amerike niso lastnice interneta. Sprva je internet resda povezoval samo računalnike v ZDA, vendar sodobni internet povezuje milijarde ljudi po vsem svetu. Poleg tega imenik IANA (obstaja tudi veliko njegovih kopij) ni internet.
Odločitev, ki so jo ZDA sprejele prejšnji mesec, je bila korak k stabilnejšemu in odprtemu internetu, ki upošteva pravice več zainteresiranih strani in je takšen, kakršnega je globalna komisija podprla. Upajmo, da bodo takšni odločitvi sledili nadaljnji koraki v tej smeri.
––––––
Joseph S. Nye je profesor na Harvardu in nekdanji član globalne komisije za upravljanje interneta
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
