Tiskane izdaje
Formalna jamstva sodniške neodvisnosti segajo daleč nazaj v leto 1701, ko je angleški Act of Settlement (znotraj širšega prenosa oblasti na parlament in sodišča) podelil sodnikom izrecno varstvo pred tem, da bi jih Krona enostransko odstavila.
Zdaj je neodvisnost sodstva ustavni postulat vseh sodobnih demokracij – tako zahodnih kot vzhodnih, starih in mladih, vzornih in manj vzornih, dobro ali slabše delujočih, ne glede na to, ali je izrecno zapisano v ustavi (v norveški ustavi ni, vendar je nesporno del običajnega ustavnega reda). Napačno bi bilo misliti, da je to načelo samozadostno, da je cilj per se – je samo nujno sredstvo za uresničevanje ultimativnih ustavnih vrednot, najprej delitve oblasti in poštenega sojenja ter na koncu (pravičnega) ravnotežja in miru v razmerjih med ljudmi, človekovega dostojanstva in njegove svobode. Neodvisnost sodstva kot ene od vej oblasti, je zato samo izraz tega prizadevanja.
Naj bo pravna ureditev še tako dovršena, napredna in notranje skladna, brez neodvisnega in nepristranskega sodnika ne bo nič več kot črka na papirju – morda pametna, vendar mrtva, prazna in neučinkovita. In ker pravo ne živi v knjigah, ampak v življenjski praksi, v živih in stvarnih razmerjih med ljudmi, je sodnik tisti, ki iz mrtve črke naredi meso, ki abstraktno prevede v konkretno, ki iz etra naredi otipljivo, res učinkujočo pravico in ki prinese mir med ljudi. Čeprav odloča v posameznem in konkretnem primeru, mora to storiti na pravu neodtujljivo lasten način – tako, kot da bi imel pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste – zaradi enakosti pred zakonom in zaradi zaupanja v pravo. Zato ima boginja Themis zavezo čez oči.
Že teh nekaj leporečnih in oguljenih fraz zadošča za spoznanje o odločilnosti sodstva za delovanje prava – pravna država s sodniki stoji in (brez njih) pade. Sodstvo je morda res najšibkejša veja oblasti. Vendar je v tem le pol resnice. Nikakor ni namreč šibko v pogledu vpliva, ki ga ima na življenja ljudi. Tvegam celo tezo, da je njegov vpliv večji od vpliva drugih oblasti. Aktivnost sodnikov ljudje občutijo v vsakdanjem življenju – in še bolj njihovo neaktivnost.
Slavna teza enega od avtorjev Federalističnih spisov (The Federalist Papers) in očetov ameriške ustave Alexandra Hamiltona iz osemdesetih let osemnajstega stoletja, da je sodstvo najmanj nevarna veja oblasti (ker nima nadzora nad mečem niti nad denarjem in ker nima niti sile niti [zakonodajne] volje – pač pa samo sodbo ter njene argumente), je samo relativno prepričljiva. Sodstvo je (ne do drugih vej oblasti, ampak do ljudi) še kako nevarno – kadar ne deluje, ko bi moralo, ali če deluje, vendar tako, da s svojimi očitno napačnimi, krivičnimi in navzkrižnimi ali celo samovoljnimi odločitvami spodjeda postulate pravne države (zaupanje in vero v pravo, predvidljivost, enakost pred zakonom). Na sodstvu, ki je zadnji branik prava, stoji in pade pravna država.
Legitimnost sodnikov je zato utemeljena na drugih premisah – ne na demokratično izjavljeni volji ljudstva, ampak na neodvisnosti in prepričljivosti njihovih sodb ter na njihovi visoki strokovnosti in etični integriteti. In ker je nosilec sodne oblasti posamezni sodnik (ki s svojimi odločitvami neposredno usmerja življenja posameznikov, tako rekoč oblikuje njihove usode), je vse odvisno od tega, kdo je ta oseba, ki ji je zaupana tako pomembna oblastna vloga. Na tej točki se začno glavni problemi slovenskega sodstva.
Politika sodstva
Moja teza je, da problem slovenskega sodstva ni (toliko) v vplivu (ali v poskusih vplivanja) nanj in v podrejanju drugim vejam oblasti, glavna težava ni v prodiranju politike v sodstvo. Slovenski pravni red ima dokaj s(p)odobne ter z drugimi demokratičnimi in pravno urejenimi državami primerljive mehanizme zagotavljanja neodvisnosti pred zunanjimi vplivi – na formalni strukturni ravni ni večjih težav (so samo posamezni zdrsi te ali one politike, na katere se sodstvo bolj ali manj [ne]ustrezno [ne]odzove – odvisno za koga in za kakšen primer gre).
Kardinalni problem slovenskega sodstva je sodstvo sàmo. Najprej politika v njem samem – kjer se je kot dediščina totalitarnega obdobja ohranila v zakrknjenih starorežimskih miselnih vzorcih ter v kolektivistični in korporativistični miselnosti. Tam se (kot ena od oblik vzporedne, prikrite ali, če hočete, globoke države) ohranja in sama sebe miselno, vrednotno in nazorsko napaja in oplaja prek institucionalne zaprtosti in samozadostnosti. V normalni državi z demokratično tradicijo in pravno kulturo bi imelo to pozitivne učinke – ohranjalo bi se tisto, kar je, kar že obstaja, se pravi notranje, miselno neodvisno sodstvo. Žal pa se tudi pri nas ohranja tisto, kar je – to pa je vse prej kot intelektualno avtonomno in neodvisno sodstvo. »Prosti strelci«, ki mislijo samostojno in kritično (kar bi moralo biti lastno vsaki sodniški pameti), so potisnjeni na rob, osamljeni ter zaznamovani kot konfliktni, zdraharski in čudaški.
Forma mentis
Zato ni nič čudnega, da je na čelu tako neodvisnega« sodstva »tihi favorit sodnikov« – kakršno sodstvo, tak predsednik (ki si ga to sodstvo sámo in avtonomno izbere – in si takega tudi zasluži). Prav tako ni čudno, da se med predavatelji na sodniških šolah, ki jih izbira »avtonomno in neodvisno« sodstvo, vselej najde kak visokoprofiliran politični aktivist brez pravniške izobrazbe, ki sodnikom slušateljem pridiga, kako morajo misliti – in večina potem tako tudi misli in deluje. Sodniškega društva, ki si je za svoj cilj na prvo mesto postavilo »utrjevanje in varstvo sodnikove neodvisnosti in samostojnosti pri izvrševanju sodniške funkcije«, to ne moti. In čeprav si prizadeva za »varovanje ugleda, poklicnih in drugih interesov svojih članov«, ne stori nič v obrambo svojega člana (vrhovnega sodnika), za katerega neka novinarka zahteva uvedbo disciplinskega postopka samo zato, ker si je upal izraziti stališče o strokovnih in poklicnih kakovostih kandidata, »tihega favorita sodnikov« za najvišje sodniško mesto v državi.
Skupaj z drugimi vplivnimi akterji sodstva se je potuhnilo, ko je neka poslanka državnega zbora odrekla podporo kandidatu za predsednika vrhovnega sodišča – »prostemu strelcu« z očitkom, da je sodeloval pri izreku oprostilne kazenske sodbe nasprotniku njenega političnega bloka. Tiho je tudi ob odkritju povezav sodnikov in stečajnih upraviteljev, ne zgane se, ko sodnike (tudi vrhovne) vratarji ob prihodu v sodno palačo ponižujoče pregledujejo – ker se jim ne zaupa niti toliko, da hodijo v službo brez orožja in razstreliva. Politiki te vrste res ni treba storiti prav nič, ni ji treba tako rekoč v ničemer in z ničemer vplivati na sodstvo, da bi si ga podredila in si zagotovila dolgoročen vpliv nanj. Ga že ima, tako rekoč od nekdaj. Problem slovenskega sodstva je pomanjkanje miselne in intelektualne neodvisnosti, pomanjkanje svobodne, odprte in pogumne pravniške (in demokratične) misli, problem je notranja avtonomija sodnikov.
V slovenskem sodstvu se bodo stvari obrnile na bolje šele, ko se bo njegov korpus prenehal obnavljati tako, kot se po istem genetskem programu v približno sedmih letih biološko popolnoma prenovi človeško telo – snovno povsem drug, nov – a vendar isti (in za približno sedem let starejši) človek (z istimi stališči, vrednotami in nazorskimi opredelitvami). Tudi s sodstvom je bilo do zdaj tako.
Postopen dotok novih kadrov v bistvenem ni spremenil vladajoče korporativistične miselnosti. Novi, mladi, postopno pritekajoči kadri (čeprav bolj razgledani in bolj izobraženi) so se uklonili in prilagodili – če se niso, so morali oditi ali pa izbrati usodo osamljenih popotnikov. Forma mentis slovenskega sodstva ostaja vseskozi ista. Ko bo zadostna kritična masa sodnikov, ki ne posedujejo samo (zdaj sem, drugič tja nihajočega, kot pač ukaže »vrhovna avtoriteta«) mnenja, ampak trdna, jasna in koherentna prepričanja, kaj je prav, in ki imajo tudi pogum ta prepričanja uveljaviti, prebila okostenel in institucionalno zaprt miselni kolektivizem, takrat, sem prepričan, na ustavnem sodišču ne bo več toliko zaradi sodniške samovolje in kršitev človekovih pravic razveljavljenih sodb, ne bo več toliko navzkrižnih odločitev (vrhovno sodišče še ni [ali ni več] sposobno poenotiti sodne prakse o nekaterih pomembnih pravnih vprašanj), takrat Slovenija ne bo več rekorderka v trajanju sporov, katerih razrešitev je ključna za preživetje gospodarskih subjektov, takrat tudi zakonodajalec, ker bo zaupal sodstvu, ne bo več uporabljal ad hoc (in zato večkrat protiustavnih) rešitev. Takrat bo Slovenija bolj pravna, bolj poštena in bolj pravična država za slehernega državljana.
*****
