Tiskane izdaje
Enajstega februarja morata Slovenija in Hrvaška arbitražnemu tribunalu predložiti v obliki memoranduma vsaka svoj pogled na potek meje med državama. Ministrstvo za zunanje zadeve RS je zagotovilo strokovno pripravo tega dokumenta, ki ga je kot ustrezno podlago za predstavitev teritorialnih zahtev RS podpisalo več uglednih strokovnjakov. Vse je kazalo, da bo memorandum, ki je skladen z arbitražnim sporazumom, potrjen tudi na vladi. Toda nasprotnikom arbitražnega sporazuma je uspelo vprašanje politično zaostriti. Tako je vlada kar dvakrat odložila obravnavo tega dokumenta, tretjič pa svojo odgovornost za oceno njegove primernosti prenesla na državni zbor. Današnja odločitev poslancev je odločilna.
Različica B
S tem ravnanjem smo državljani RS spet potisnjeni v vrtiljak medsebojnega obtoževanja in delitev. Iz medijev smo kljub zaprtim sejam izvedeli, da se v razpravi za oceno memoranduma pojavlja tako imenovana različica B. V tem gradivu teritorialno širše zahteve zastopa nekdanji politik Marjan Podobnik skupaj s svojim Zavodom 25. junij. Glavna zahteva je nekajkilometrski premik mejne črte južno od kanala Sv. Oderika (Dragonje) ter njeno nadaljevanje po sredini Savudrijskega polotoka (meje stare piranske občine).
Podobnik nas spet sooča s svojo neverjetno vztrajnostjo vsiljevanja teritorialnih zahtev, ki bi znižale strokovno vrednost v memorandumu predlaganih slovenskih stališč. Sprejetje teh v preteklosti že ovrženih zahtev bi lahko povzročilo tudi dodatno slabitev ugleda RS v svetu, zlasti v EU, ter zadovoljstvo in posmeh v sosedstvu nad našo ponovno izraženo strokovno in politično neenotnostjo.
Tujina bi težko dojela, kako je v naši državi mogoče problematizirati vprašanja, ki so bila rešena z referendumom – voljo državljanov za ratifikacijo arbitražnega sporazuma. Zavrnitev memoranduma pa bi poglobila delitve in neenotnost med slovenskimi državljani. Spet bi zagrmeli TV-zasloni in drugi mediji z vprašanjem meje kot »bistvom« našega narodnega preživetja.
Vse to že poznamo iz svoje preteklosti. Poznamo tudi škodo, ki jo je podpihovanje mejne žerjavice povzročalo v naših dvostranskih odnosih s Hrvaško in ugledu Slovenije v tujini. Pred referendumom o arbitražnem sporazumu so bili izstreljeni vsi argumenti »za« in »proti«. Zdaj pa se nam vsiljuje igra, da pozabimo na izid referenduma in da to »vajo« ponovimo. Ravnanje vlade nakazuje celo hotenje, da se poleg težke politične, gospodarske, finančne in moralne krize, v katero smo zapadli tudi po njeni krivdi, krizni razlogi razširijo (delitve ponovijo) tudi na problematiko meje.
Vsebina memoranduma ni znana, znana pa so ugledna imena pravnih in drugih strokovnjakov, ki so sodelovali pri njegovem sestavljanju. Pisec tega prispevka sem poleg uglednih mednarodno pravnih strokovnjakov podpisan pod prvi zajeten in pravno utemeljen zapis predloga rešitev za več kot tisoč manjših in nekaj večjih spornih mejnih vprašanj o poteku meje s Hrvaško. Tej analizi so sledili t. i. bela knjiga ter neuspeli predlog mejnega sporazuma, znanega kot sporazum Drnovšek-Račan. Tem predlogom mejnih rešitev so v preteklosti sledile vse slovenske vlade in njihovi zunanji ministri. Glede mejnih zahtev memorandum upošteva tudi deklaracijo DZ o poteku meje med RS in HR iz leta 2002.
Vsakdo, ki se je poglobil v mejno materijo, hitro spozna, kljub slikoviti zgodovini tudi s Slovenci poseljenega teritorija na južni meji, kje se morajo končati mejne zahteve samostojne in suverene RS. Te omejitve zahtevajo najprej določila naših najvišjih pravnih aktov. S temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti RS smo se obvezali k ohranitvi dotedanje medrepubliške meje oziroma k njenem priznanju za meddržavno mejo na datum 25. 6. 1991. Zahteve po širšem teritoriju pa omejujejo (onemogočajo!) ne glede na zgodovinska dejstva tudi načela mednarodnega prava, ki so edina podlaga za presojo teritorialnih sporov med državami. Teh nespornih dejstev ni bilo mogoče spregledati ali zavrniti v memorandumu. In prav to in le to je lahko vsebina naših teritorialnih zahtev, ki zaradi navedenih pravnih utemeljitev ne more biti izpodbojna.
Po dosedanjih izjavah ministra za zunanje zadeve Karla Erjavca je memorandum zasnovan na načelih legalitete, vključno z določili arbitražnega sporazuma. S tem aktom sta podpisnici določili tudi podlage, po katerih bo odločalo arbitražno sodišče.
Tako bo o meji na kopnem in morju sodišče uporabljalo pravila in načela mednarodnega prava, glede stika Slovenije z odprtim morjem in glede režima uporabe ustreznih morskih območij pa bo poleg mednarodnega prava sodišče moralo uporabiti tudi pravičnost in načelo dobrih sosedskih odnosov za doseganje poštene in pravične odločitve.
Arbitražno sodišče ni razsodišče zgodovinarjev
Iz arbitražnega sporazuma povzetega določila je jasno, da je mednarodno pravo (in ne zgodovina!) temeljno izhodišče in merilo za sodno odločanje. Tudi relevantne okoliščine so za sodišče pomembna usmeritev zlasti pri presojanju dejanskega posedovanja, ekološkega varovanja in upravljanja Piranskega zaliva ter trajnega prostega dostopa Slovencev in Slovenije do odprtega morja. Rešitve, ki jih bo na podlagi predloženih dokazov poiskalo sodišče, so lahko različne. Toda tehtnost dokazov o naših zahtevah po obeh vprašanjih je trdna.
Prepričanje, da je s širitvijo naših pričakovanj na del hrvaškega ozemlja po Savudrijskem polotoku treba bolj zavarovati pozitivnost sodne presoje glede teritorialne pripadnosti voda Piranskega zaliva in prostega dostopa do odprtega Jadranskega morja (brez tehtnih mednarodno pravnih dokazov), bi zmanjševalo verodostojnost v memorandumu predvidoma zapisanih stališč. Tudi ocena, da arbitražno sodišče navadno išče primerno sredinsko rešitev med zahtevama spornih strani, nima niti vredne podlage niti popolne potrditve v praksi. Zahtevam glede teritorialne pripadnosti, ki so pravno utemeljene, ni mogoče priložiti tudi zahtev zgolj na podlagi (pravilno ugotovljenih!) zgodovinskih dejstev.
Arbitražno sodišče ni razsodišče zgodovinarjev, ki iščejo zgodovinsko resnico. Za arbitražno presojo zgodovinski argumenti niso dovolj. Ob tem ne smemo pozabiti, da obravnavana teritorialna hotenja nimajo podlage niti v naših lastnih pravnih predpisih, kar bi olajšalo njihovo takojšnjo zavrnitev.
Različica B nikakor ne sme postati vsebina našega memoranduma. Z njo bi bila sicer nagrajena vztrajnost v prizadevanjih Zavoda 25. junij, oškodovana pa bi bila verodostojnost in s tem prodornost slovenskih mejnih stališč. Arbitražno sodišče namreč ni arabski bazar, na katerem prodajalec podvoji ceno, da bi ob koncu pogajanj dosegel njeno primerno višino. Na zgodovino so se brez uspeha sklicevali Srbi glede Kosova. Na zgodovino se sklicujejo nacionalistično agresivni Izraelci glede Zahodnega brega, ki ga nezakonito okupirajo in naseljujejo, za svoja ravnanja pa doživljajo vse ostrejšo mednarodno kritiko. Takšne politike in teritorialnih pretenzij (uradno) naša država doslej ni imela.
Zavrnitev ali dopolnjevanje memoranduma, z znanimi in v preteklosti že zavrnjenimi mejnimi željami, ki so brez podlage v obveznih navodilih iz veljavnega sporazuma za presojo spora pred arbitražnim sodiščem, bi imela za Slovenijo zgolj negativne posledice. Tudi kakršna koli zahteva za podaljšanje roka predložitve memoranduma, ki ni izvedljiva zgolj z zaprosilom arbitražnemu sodišču, temveč zahteva privolitev Hrvaške kot nasprotne podpisnice sporazuma, bi bila neprimerna politična poteza. Takšno nacionalno populistično domoljubje se zdaj spopada z razumom in osebno odgovornostjo naših poslancev.
Prepričan sem, da te zahteve ob treznem odločanju po lastni vesti ne morejo pridobiti njihove podpore. Verjamem tudi izjavi predsednika odbora za zunanjo politiko DZ, da gre zgolj za majhno dopolnitev pripravljenega gradiva. Ta pa ne sme povzročiti odmika od načela legitimitete glede naših mejnih zahtev. Dopolnitev je mogoča s prikazom zgodovinskih dejstev, ki za slovenski narod segajo v globino istrskega polotoka, vendar brez teritorialnih zahtev, ki so brez mednarodno pravne utemeljenosti. Takšna dopolnitev memoranduma lahko podpira naše poglede na pravičen potek meje s sosednjo državo in teritorialne zahteve, ki jih določajo pravila in načela mednarodnega prava.
Slovenija je svojo samostojnost, neodvisnost in suverenost zgradila po načelih mednarodnega prava. S temeljno ustavno listino smo prevzeli in zaščitili svojo oblast, določili državljanstvo in teritorij nove države Republike Slovenije. Na teh podlagah smo pridobili mednarodno priznanje za svojo novo državo. Težnje po spodbijanju (širitvi!) z ustavno listino določenega državnega teritorija bi zato lahko imele tudi, zdaj še neznane, mednarodne posledice.
