Tiskane izdaje
Manjka le še skrivnostna in usodna ženska, ki bi uravnavala in krojila napeta razmerja med ključnimi akterji dogodkov, ki nam jih nekateri neposredni udeleženci opisujejo v zadnjih dneh. Celotni dogodek se je očitno začel v Ljubljani, nadaljeval na različnih lokacijah v Avstraliji ter Republiki srbski in se spet vrnil domov. Sodelovali so menda slovenski diplomati, politiki, ki so imeli moč nosilcev oblasti, znan trgovec z orožjem ter drugi bolj ali manj naključni mimoidoči. Trgovalo se je z zemljišči, morebitnimi nahajališči nafte, sodobnimi tehnologijami, katerih proizvodnjo bi prenesli v Slovenijo, pričakovanimi velikimi zaslužki, ki bi Slovenijo izvlekli iz zadolženosti in težav ter drobnimi zahvalami donatorjem. O vsem vemo veliko in prav tako zelo malo. Prav zato bo verjetno minilo še nekaj časa, da bi z gotovostjo lahko ocenjevali celoten potek dogodkov. Zanesljivo pa vemo vsaj dve stvari. Da je bil iz Avstralije odpoklican slovenski ambasador in da naj bi bila v ozadju tako imenovana tajna diplomacija.
V lasti javnosti
In prav pri tem se je stvar menda zalomila. In tu zato postavi relevantno vprašanje – zakaj? Odgovor je preprost, ker v celotni zgodbi ni nobenega elementa, ki bi opravičeval tajnost političnih ali diplomatskih postopkov.
Težava celotne slovensko-avstralske operacije je bila prav tajnost. Pravzaprav pozaba ključnih akterjev, da tajne diplomacije, vsaj take, kakršno poznamo iz zabavnih in zapeljivih operacij James Bonda, preprosto ni več.
Zadnji in najboljši primer je nemška kanclerka Angela Merkel, ki je, potem ko je dobila najboljši in najbolj zaščiten telefon, našla tudi primerno usposobljenega vohuna, ki ga je zanimalo prav to, kar vplivna kanclerka govori po telefonu.
Ali pa zadnji poljski primer, ko smo lahko prebrali marsikaj o zanimivi skrivni komunikaciji med člani vladnega kabineta in neprijetni oceni, ki jo je o ameriškem vplivu na evropsko politiko izrekel vplivni zunanji minister. Samo droben primer. Dobrih deset let pred tem je prišel v moj kabinet na slovenski ambasadi v Beogradu takratni konzul, zdaj generalni konzul v Münchnu, Jože Keček. Malo nejeverno me je obvestil, da so ga pravkar obiskali ameriški kolegi in ga obvestili, da je bila dan pred tem iz sobe 218 enega izmed hotelov v eni izmed srednje ameriških prestolnic odposlana na določen beograjski naslov večja kuverta hitre pošte, v kateri so ponarejeni slovenski potni listi. Stvari so pač postale večinoma javne. Napovedi tega lahko sledimo že od konca prejšnjega stoletja: od teze takratnega ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona, da potrebujemo novo diplomacijo odprtih pogajanj z odprto udeležbo, brez tajnih mednarodnih sporazumevanj. S tem je postavil novo definicijo diplomata kot javnega uslužbenca, ki je podrejen zunanjemu ministru, ta pa parlamentu ali vsaj parlamentarni večini. In prav tu je nastala tista fina delitev, ki se je akterjem slovenske zgodbe z naftnimi nahajališči nekako izmuznila: med dopustno tajnostjo, ki je nujna za realizacijo postavljenih ciljev, in tistim delom, ki zahteva odprtost diplomatske dejavnosti kot nujen pogoj demokratičnega nadzora javnosti nad zunanjo politiko.
Tajne diplomacije zato ni več. V Sloveniji se je vsaj od pokojnega predsednika dr. Janeza Drnovška razvila in uspešno uporabljala nejavna diplomacija. Pomeni, da vrsta pogajanj, večinoma vezanih na članstvo Slovenije v Evropski uniji, ni bila tajnih, ampak so bila nejavna, saj so bila pod nadzorom ustreznega delovnega telesa slovenskega parlamenta ali državnega zbora v celoti. Hkrati pa so lahko samo kot taka omogočila rezultate, sprejemljive za obe pogajalski strani. V določeni fazi so zato nejavna pogajanja nujna z zavedanjem, da bodo vsi postopki na koncu postali javni.
Sporazum o nerešenih vprašanjih med državama, mislim na sporazum Drnovšek-Račan, ni mogel biti uspešen prav zato, ker je preprosto prekmalu postal javen. In prav takrat se je moral pokojni hrvaški predsednik vlade umakniti. Tako znotrajstrankarski pritisk kot pritisk javnosti in pogrom javnosti je bil premočan, tudi zaradi prezgodnjosti razkritja. Rešitev slovensko-hrvaškega spora je postala last javnosti. Pozneje zato ni bilo niti najmanj presenetljivo, ko je, na primer, takratni hrvaški predsednik vlade dr. Ivo Sanader, izkoristil pogovore s takratnim predsednikom evropskega parlamenta Hansom Gertom Poetteringom za pojasnjevanje, zakaj noče govoriti s svojim slovenskim kolegom Borutom Pahorjem in zakaj je edino pot pred sodišče način rešitve težav.
Previdni pogajalski koraki
Drnovšek je zagovarjal tri pogajalske korake. Pridobitev vladnega in parlamentarnega soglasja za vsebino pogajanj, nato nejavna pogajanja in kot tretji korak verifikacijo doseženega v vladi in parlamentu. Pogajanja z Republiko Italijo o rešitvi vprašanj optantskega premoženja brez tako določenega zaporedja verjetno ne bi mogla biti uspešna. O tem sem že pisal, vendar je prav, da obnovim pogovor s takratno zunanjo ministrico Suzano Agnelli in poznejša srečanja z španskim zunanjim ministrom Javierom Solano.
Obisk pri Agnellijevi se je pripravljal kar nekaj časa. Malo jih je za to vedelo. Še manj jih je vedelo, da je pogovor v njenem rimskem stanovanju dejansko tudi bil. Drnovšek se je odpravljal na obisk v Argentino. Ko smo, kot ponavadi, pregledali bistvena sporočila in namene obiska, jih kot ponavadi časovno zgostili na najmanjši obseg – takrat je to pomenilo tri dni –, je nekako mimogrede dejal, da bi lahko leteli v Buenos Aires prek Rima. In sestanek se je spet začel. Drnovšek se je namreč odločil, da se bo z Agnellijevo pogovarjal o možnih rešitvah neposredno. Pristali smo na vojaškem delu rimskega letališča, kjer nas je z veliko limuzino čakala eden izmed ministričinih sorodnikov grof Windischgroetz in nas do njenega stanovanja v centru Rima. Pogovor je bil na terasi nad stanovanjem, bili smo sami, pridružila se nam je samo starejša gospa, ki je postregla s piškoti, kavo in čajem.
Pogovor je bil neuspešen, zahteve so bile nesprejemljive. Pa vendar je Drnovšek izvedel veliko, predvsem pa je lahko, brez pritiska javnosti, razmislil nova izhodišča, ki so bila nujna za tako imenovani španski kompromis, h kateremu je veliko pripomogla tudi osebna simpatija med Solano in našim predsednikom vlade. Šele po dogovoru je sklical v Ljubljani, v veliki vladni sobi številka 70, sestanek predsednikov parlamentarnih strank, pojasnil ozadja in dobil potrditev za doseženi rezultat. In vlada je obvestila državni zbor, ki je začel ustrezno proceduro verifikacije dogovora. To pomeni, da pogajanja in pogovori niso bila v nobenem segmentu tajna, ampak nejavna.
Podobno je bil izpogajan kulturni sporazum z Avstrijo. Pogajalci obeh držav, med slovenskimi tudi dr. Ernest Petrič, so ga usklajevali dobra tri leta, preden sta ga lahko podpisala zunanja ministra, dr. Dimitrij Rupel in Benita Ferrero Waldner. Slovenska manjšina v Republiki Avstriji je bila, tudi zaradi nejavnosti, skrbno in natančno vodenih pogajanj, prvič navedena kot subjekt s kolektivnimi pravicami in tako prvič omenjena v dvostranski mednarodni pogodbi.
Zadržanje operativnih postopkov
Tudi sporazum o arbitraži med Slovenijo in Hrvaško, brez nejavne diplomacije ne bi bil dosežen. Pahor je vedel, da mora dobiti mandat parlamentarnega odbora za zunanjo politiko, prav tako kot je vedel in dobil soglasje takratne hrvaške kolegice Jadranke Kosor, da mora biti operativni del pogajanj voden nejavno, pred dokončno potrditvijo v parlamentu in pozneje tudi na referendumu. Že od prvega dokumenta, ki je iniciral nov krog pogajanj, je o poteku in dinamiki pogovorov vedel zelo ozek krog posameznikov pri predsedniku vlade. Prav omenjen prvi dokument z naslovom Predlog rešitve mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško, je manj znan, napisala sta ga sedanji veleposlanik v Rimu, Iztok Mirošič, in veleposlanik v Zagrebu, Vojko Volk. 14. januarja 2009 sta ga poslala predsedniku države dr. Danilu Türku, Borutu Pahorju in zunanjemu ministru Samuelu Žbogarju.
Dokument je predvideval obe ključni rešitvi, ad hoc arbitražo, kot mogoči položaj zavezujoče presoje med mednarodnim sodiščem in mediacijo ter tezo, da vsa dejanja, storjena po 25. 6. 1991 ne bodo upoštevana pred arbitražnim sodiščem. Že ta prvi dokument je zdržal in ni prišel, kljub ustreznim oznakam zaupnosti, v javnost, tako kot je zdržal celoten operativni postopek pogajanj in ostal nejaven. Prav to je bil tudi ključni pogoj, poleg ameriške in švedske pomoči, da je bil sporazum Pahor-Kosor uspešen in bil predstavljen javnosti in parlamentarnim telesom, ko je bil v skladu s podeljenim mandatom tudi dosežen rezultat.
Odgovor, kje se je zalomilo pri nesrečni zgodbi o diplomaciji, politiki in nafti v Republiki srbski, je zdaj bolj vpliven. Prav v tistem delu, ki so ga akterji razumeli kot ključno prednost. V tako imenovani tajni diplomaciji. Takšne diplomacije preprosto ni. Je le nejavna diplomacija s povsem določenimi postopki nadzora in podelitve mandata.
Res je, ob vsem, kar smo izvedeli o avstralsko-slovensko-bosanskem dogodku, manjka samo še usodna nepredvidljiva ženska, ki bi določala ravnanje sodelujočih in bi imeli vse, denar, nafto, bogata darila, hitre rešitve zapletenih državnih problemov in tudi predvolilni uspeh.
––––––
Borut Šuklje, mednarodni svetovalec, Agencija za strateške študije
