»Mi smo ljudstvo. Kdo ste vi?«

Populizem je izključno moralizirano pojmovanje politike. Populist trdi, da on – in samo on – zares predstavlja ljudstvo.

Objavljeno
18. avgust 2014 17.31
Jan-Werner Müller
Jan-Werner Müller

Zmagoslavje Recepa Tayyipa Erdoğana na prvih neposrednih predsedniških volitvah v Turčiji ni presenečenje. Erdoğan je priljubljen in je že od leta 2003 kot premier jadral na valu ekonomskega uspeha. Toda ob enem je tudi populist, ki je zategnil svoj prijem nad državo in mediji, pri tem pa demoniziral vse kritike, vključno z nekdanjimi zavezniki, kakršen je izgnani klerik Fethullah Gülen.

Kot pri vseh drugih populistih, na primer madžarski premier Viktor Orban ali pokojni Hugo Chavez, je uskladitev njegovih obljub s konkretnimi potezami uganka. Ti ljudje svoje nasprotnike napadajo zaradi korupcije in jih obtožujejo, da so ugrabili državo v prid političnega establišmenta, katerega koristi izključujejo koristi navadnih ljudi. Ko pa so populisti na oblasti, ravnajo popolnoma enako. Državo imajo za osebno lastnino oziroma last svoje stranke in se zapletejo v korupcijo oziroma jo dopuščajo.

Antielitisti, antipluralisti in hkrati tudi antiliberalci

Ponavadi pa takšna očitna hipokrizija ne škoduje populistovim volilnim obetom, kar je Erdoğanov uspeh nazorno pokazal. Zakaj?

V nasprotju z običajno logiko se populizem ne omejuje na določeno skupino volivcev – na primer, na nižji srednji razred – ali na poenostavljen program za zadovoljitev množic, kot ponavadi razumejo liberalni komentatorji. Populizem je izključno moralizirano pojmovanje politike. Populist je politik, ki trdi, da on – in samo on – zares predstavlja ljudstvo. S tem vsem političnim nasprotnikom dodeli vlogo podlih hinavcev.

V ozadju te trditve je predpostavka, da ima ljudstvo enotno voljo, ki je usmerjena k skupnemu dobremu, in da lahko samo avtentični ljudski vodja to prepozna in implementira. Erdoğan je, na primer, vodil kampanjo pod geslom »Volja naroda, moč naroda«. Populisti zato niso samo antielitisti, ampak gotovo tudi antipluralisti in s tem antiliberalci. Njihova politika je vedno politika polariziranja. Državljane delijo na neomadeževane, moralne ljudi in na nemoralne druge, ki jih je Erdoğan poimenoval »izdajalci«.

V populistovih očeh ne obstaja legitimna opozicija. Kdor je proti voditelju, je avtomatično proti ljudstvu. V skladu s to logiko tudi velja, da kdor je proti ljudstvu, ne more biti resnično del ljudstva.

Prav to je vzrok, zakaj je Erdoğan protestnike, ki so lani poleti v parku Gezi protestirali proti načrtom vlade, da tam postavi nakupovalno središče, obtožil, da sploh niso pravi Turki. Prav tako je to tudi razlog za njegovo osupljivo izjavo na začetku tega leta, ko je sprejel nominacijo svoje Stranke za pravičnost in razvoj za predsedniškega kandidata: »Mi smo ljudstvo. Kdo ste vi?«

Pogosto slišimo, da populisti ne znajo vladati ali pa da se bodo po izvolitvi na položaje izkazali za nesposobne. Na podlagi tega prepričanja so populistične stranke pravzaprav stranke protesta in protestništvo ne more vladati, ker je namreč nemogoče protestirati proti samemu sebi.

Toda stvari niso tako preproste. Populisti ponavadi prevzamejo slog vladanja, ki je odsev prav tistih obtožb, ki so jih usmerjali proti prejšnjemu političnemu establišmentu. Prigrabijo si kolikor je mogoče vpliva, odpravijo ves nadzor, državne službe dodelijo svojim pajdašem ter svoje podpornike (samo njih) v zameno za lojalnost nagradijo z ugodnostmi. Poznavalci političnih ved temu pravijo »množični klientelizem«. Na primer, avstrijski nadpopulist Jörg Haider je na ulici »svojim ljudem« delil bankovce za sto evrov.

Država kot orodje ljudstva

Seveda poskušajo vse stranke najprej poskrbeti za svoje volivce. Posebnost populistov pa je, da delajo to javno in s čisto vestjo. Konec koncev so samo njegovi privrženci pravo »ljudstvo«, vsi drugi si njihove podpore ne zaslužijo.

Populistične stranke pogosto brez obotavljanja na isti način kolonizirajo državo. Če lahko zgolj ena stranka resnično predstavlja ljudstvo, zakaj ne bi država postala orodje ljudstva? In ko populisti dobijo priložnost za spremembo ustave: le zakaj bi se menili za opozicijo, v kateri so po definiciji sovražniki ljudstva (ki jih pogosto obtožujejo, da so tuji agenti)?

V tem tiči razlaga, zakaj klientelizem in korupcija populističnim vladam ne spodjesta ključne podpore volivcev. Takšna dejanja namreč dojemajo, kot da služijo moralnim »nam« na račun nemoralnih ali tujih »njih«.

Zato je prepričanje liberalcev, da je za diskreditacijo populistov treba zgolj razkriti njihovo pokvarjenost, prazno upanje. Prav tako je treba izpostaviti, da za veliko večino državljanov klientelizem ne prinaša koristi in da pomanjkanje demokratične odgovornosti, nefunkcionalna birokracija in erozija vladavine prava na dolgoročno škodita ljudstvu. Vsemu ljudstvu.



Project Syndicate, 2014

 

Jan-Werner Müller, profesor političnih ved na univerzi Princeton in gostujoči profesor na inštitutu za humanistiko na Dunaju