Tiskane izdaje
V življenju obstaja element, lahko ga imenujemo tudi trenutek, ki ga ni mogoče zajeti, ta moment same stvaritve je bežen. To lahko ugotovimo, ne da bi bilo videti, da smo se zadeve sploh dotaknili, pa vendar na čustveni ravni zaznamo, da se je zgodil neki premik.
Ko je Baruch Spinoza redefiniral Descartesovo stališče logičnega sklepanja z dokazovanjem in vprašanji, med drugim, o pomenu svobodne volje, da kako je ta mogoča, če vse določa znanost, je o stališču svobodnega odločanja razmišljal v Teoriji subjekta. To mnenje drži, kajti če na primer naš pogled, ki je v tem primeru produkt oziroma objekt, izpade iz našega organa vida, očesa, je subjekt točka, kjer/od koder objekt gleda, in mu subjekt lahko vzame videnje vsakič, ko gleda; drugače rečeno, če se kot subjekt odločimo zapreti oči, pogled-objekt praktično izgine – v spomin, a ne vedno. Treba pa je omeniti, da ta trditev ne velja za izvirno onkološko dejstvo, kjer velja načelo – nič subjekta. Torej, bistvo razuma naj bi bilo zavestno spreminjati stvari, a povsem drugače je na človekovi telesni oz. nevrološki ravni, konkretno, pri nehotenih, mehaničnih vzgibih, ki neodvisno od naših hotenj usmerjajo delovanje telesnih funkcij. Med te sodi tudi orgazem.
Skrivnost obdobja
Biološko je nemogoče regulirati naravni cikel ženske na hoteni datum (to bi bilo, denimo, s kontracepcijsko tabletko mogoče doseči danes), a iz verovanj in običajev veje tista nedoločljiva skrivnostnost, ki ljudi od nekdaj privlači. Globlja ko je skrivnost, večja je radovednost, torej si lahko le predstavljamo, kako so obred spremljali in s kakšno muko doživljali moški, ki v šotoru niso imeli kaj iskati. In verjetno ali ravno zaradi tega je bila potrebna precejšnja odločnost teh žensk, da so dosegle tak zgodovinski konsenz, kar lahko označimo kot praobliko emancipacije, če seveda ni šlo za obdobje matriarhata med letoma 7000 in 3500 pr. n. št. Torej, skrivnostnost je ravno zato tako privlačna, ker ima v ozadju močno intenco, velik koncept, s tem pa določeno vrsto prevlade. Potemtakem je iz skrivnostnega imena rituala sklepati, da gre za določeno nagnjenje, in sicer za agalmo; v tem primeru za (objektivno) žensko, o kateri (subjektivni) moški verjame, da je cilj, namen njegovih želja. V širšem kontekstu pa gre za moč spolov, za nedoumljeno težnjo sobivanja, v tem pa za naravno potrebo po paradoksu, kolizijah, suspenzih, vendar tudi za vzajemnost, čustveno naklonjenost in samospoštovanje. Rezultat tega so tudi čutna doživetja, spolnost, erotika. Seks.
Povsem planetarno, nemisteriozno torej, ženski in moški spol sodi skupaj. Lepa ženska mentalno paralizira človeka, je nekoč dejal neki moj klient, ker pa sem ženskega spola, sem pripomnila, da morda ne gre ravno za paralizo, a tudi ženske smo vznemirjene ob šarmantnem, uglajenem, postavnem, duhovitem moškem. Zaradi tega paralizirajočega učinka se bodo dame pred zmenkom ali sestankom skrbno nafrfulile, moški pa bodo na veliko napenjali mišice …
Feministično-mačistične teorije (zarote)
Začetek vprašanja o enakosti spolov sega že v načelo različnih religij – bog je eden za vse, pred bogom so vsi enaki itn., kasneje pa naj bi se jo določilo v naravnem pravu in v ideji družbene pogodbe, v času ameriške in francoske revolucije. Enakost je širša od enakopravnosti, pomeni pa, da so ženske in moški enako prepoznavni, imajo enako moč in so enako udeleženi na vseh področjih življenja.
Toda zakonska zagotovljenost enakosti ni jamstvo za enake formalnopravne pravice. Zato je bil sodobni koncept enakosti spolov, ki vključuje tako formalno (de jure) kot dejansko (de facto) enakost, prevzet v politični slovar Organizacije združenih narodov in Evropske unije. Na tem temelji politika enakosti spolov. To je urejeno. In ljudem bi moralo odleči. Pa jim ni, saj njihovo zavest navdihuje klica preteklosti, vedenje o krutosti, poniževanju in neenakopravnem družbenem položaju žensk skozi zgodovino. In čeprav je danes vprašanje spolne enakosti sistemsko urejeno, različne politične kampanje še naprej neutrudno bijejo bitke na področju spolne ne-enakosti, predvsem feminizem (femina – latinsko ime za žensko), ki obsega zbirko socialnih teorij in moralnih filozofij, pretežno motiviranih iz izkušenj žensk. Očitno jim še ni odleglo; marksistična teorija poudarja, da je zatiranje žensk posledica razredne neenakosti v izkoriščevalski družbi, kar načeloma velja za oba spola, feministični politični aktivizem, če zamisel skupine ljudi s konstruktivnimi in družbeno koristnimi predlogi sploh potrebuje imena/etiketiranja, pa se osredotoča na pravico do splava, nasilje nad žensko, nasilje v družini – nasilje nasploh.
Potem imamo drugi pol – moški šovinizem – formulacija, ki je v slovarjih opredeljena v obliki podmene, ker v resnici predstavlja le mnenje – prepričanje o večvrednosti in sovražnost do žensk, in ga ne moremo enačiti z ženskim gibanjem. Pomenljiv pa je pojem mačizem, ki zagovarja pretirano poudarjanje možatosti, pojem, ki ima seksistično konotacijo in ki v slovarjih sploh ne obstaja. Obstajajo pa mačistični moški. In feministične ženske. V hektičnem ne-skladju. V nekakšnem razkoraku. Tako naj bi bilo videti. Pa ni.
Planetarna zavest orgazma
Obstajajo torej feministke in mačo moški. Ter vsi drugi. Realno pa eksistiramo, smo in na planetu sobivamo vsi skupaj. In ne moremo zaobiti dojetja o dualizmu, prisotnosti dveh enako pomembnih osnov: moškega in ženske, obeh ustvarjenih iz gradbenih elementov življenja, celic. Od določene skupine teh, genoma oziroma dednega materiala, so odvisne njune telesne in psihične značilnosti, dejstvo, da imata v vsaki celici dve kopiji atavistične DNK, nam ponuja odgovor na dilemo o ženskosti/ženstvenosti in moškosti/možatosti, kajti človekova struktura je sestavljena iz dedne snovi obeh staršev, smo skupek ženske in moškega. Ampak genetika je vsem večinoma jasna. Zakaj potem ljudje v življenju čutijo željo po poudarjanju svojega spola?
Odgovor se le delno skriva v socialnem okolju, večji del temelji na dualizmu. Dva spola in dva pola, dve nasprotji, vpeti v celoto, biti skupaj, biti eno. Združena. Čeprav že sama težnja ne ponuja zadostnega odgovora, zadoščenja glede na izkustvena spoznanja in številne neuspele poskuse človeka kvečjemu oddaljijo, in ne približajo nameri sobivanja. Pa vendar, človekova naravna potreba po bližini drugega v njem ne bo zamrla nikoli, vztraja, čeprav ve, da brezizhodnost obstaja. To mu omogoča možganski center za nagrajevanje, natančno, sproščanje dopamina v sistemu za nagrajevanje; na primer, odvisnik od iger na srečo igra, da zmaga – da bo nagrajen s prijetnim občutkom, dobiček ni najpomembnejši, frustrirana stanja pa bo doživljal vsakič, ko ne bo nagrajen oziroma ko se dopamin ne sprosti. S tem sistemom nagrajevanja, vendar ne na odvisniški ravni, bi lahko primerjali željo po doživljanju orgazma. Frustracija predstavlja človekovo psihofizično stanje, povezano z izkustvom prisilnega odrekanja želja (na primer, nekdo bi lahko doživljal frustracijo, ker ima modre oči, rad pa bi imel rjave).
Orgazem kot neprostovoljna refleksna aktivnost torej izraža frustracijo, kajti spolnost je sama po sebi vir frustrirajočih, neskončnih, neizpolnjenih hotenj in ne-realnih pričakovanj, ki vedno znova kličejo po izpolnitvi, po združitvi v spolnem aktu. Tako si kmalu po-tem on ali ona spet želi te združitve, prijetnega čutnega občutka, z neizpolnjeno željo v kotičku srca pa si zastavi isto vprašanje: je težnja doživljati ta občutek njegov vzrok ali posledica, in če je vzrok potreba po bližini, nežnosti ali pripadnosti, zakaj to ne zadostuje, saj to sociološko komponento dosežemo brez spolnosti itd.?
Toda želja je neomajna, ostane. In lahko pusti človeka na cedilu, sploh takrat, ko psihofizično stanje ni naravnano na spolno dogajanje. Večinoma pa se želja po spolnosti ne dogaja sočasno pri obeh in takrat nastanejo težave, kajti on ali ona hoče drugemu dokazati/pokazati, da je vse v najlepšem redu, očarljivo se smehlja, si prizadeva, medtem nehote zatava v neke (grešne) misli, velik napor, tuhta madona, je mučno tole …, se zdrzne, uf, ali se je to opazilo …, ni se, super, heh, trudi se dalje. Ne zaveda se, da je nekaj bilo vredno pozornosti zato, ker je bilo prezrto. Hlinjenje orgazma. Nikar. Nikar ustvarjati brbončic, ki jih ni, saj je s to simulacijo približno tako, kot če bi po totalnem porazu hodili še bolj pokončno. Ali tako kot biti ne poražen, ampak uničen, kot je nekoč živčno vzkliknil neki moj klient, ki je hodil na obravnavo zaradi spolne disfunkcije, ta pa je bila, kajpak, sekundarna duševna motnja.
Primarna motnja pri moteni spolni aktivnosti, če ne gre za organsko poškodbo, je pogosto generalizirana anksiozna motnja, pomeni – bojim se, ker se bojim. Prikrivanje doživljanja pri spolnosti je prikrivanje resnice, ravno takšno laganje kot na vseh drugih področjih komunikacije, le da tukaj laž zareže globlje, ker gre za čustveno in telesno posledico. Jasno je, zakaj se ljudje pogosto zatekajo k hipokriziji v spolnosti; le na videz drži, da zato, ker ne želijo užaliti drugega, ali zato, da bo vse prav na drugih področjih življenja. V resnici gre pri tem za nadvlado, natančno, za nadzor, kajti če je treba orgazem hliniti, potem ima tisti drugi pri dogajanju v spolnosti neko zoprno težavo, prvi pa je to odkril in ga ima pod peto, čeprav je morda sam/sama v podobni godlji, le da ne tako opazni, bolje zakrinkani. Vsekakor pa je generalni problem pri spolni satisfakciji nakopičena napetost, ki izvira iz nerešenih duševnih travm, te pa izvirajo iz čustvenega nelagodja zaradi napačnih miselnih bazičnih vzorcev, ki lahko segajo že v zgodnje otroštvo.
Če sklenem z vprašanjem glede na napisano – kaj, če bi se danes odločali med strahom pred spolnim neuspehom in obrambno držo? Bi izbrali raje iskren, ljubeč pogovor? A o iskrenem zaupanju v ljubezni drugič …
Dr. Zuzanna G. Kraskova,
mag. psih. soc. pom.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
