Mladi naj o svojih mnenjih spet molčijo

Vloga učitelja je gradnja vrednostnega sistema mladega državljana.

Objavljeno
04. avgust 2017 17.21
Milan Mandeljc
Milan Mandeljc

Ni lahko biti vzor. Še težje je to početi vsak dan pred tribunalom 150 otrok, še enkrat toliko starši in skoraj 100 sodelavci. Zdi se, da bi moral biti učitelj zaradi prav toliko različnih ozadij in občutljivosti povsem nevtralen in osredotočen zgolj na snov, ki jo predava. Da je odzivanje na čas, v katerem živi, stvar njegove zasebnosti. Lahko torej učitelj v razredu javno izrazi svoje mnenje o aktualnih problematikah? Lahko z vzgojo posega prek predpisanih ciljev svojega predmeta? Kakšna je vloga gimnazijskega učitelja – državljana in po drugi strani učitelja v službi države, h kateri ga brezpogojno zavezuje 2. člen Zakona o gimnazijah?

Kaj učitelju nalaga zakon

Po zakonu so naloge učitelja, da

– na mednarodno primerljivi ravni posreduje znanje, potrebno za nadaljevanje izobraževanja v visokem šolstvu,

– razvija samostojno kritično presojanje in odgovorno ravnanje,

– posreduje znanje o slovenskem jeziku in književnosti, na območjih, ki so opredeljena kot narodnostno mešana, pa tudi o italijanskem oziroma madžarskem jeziku in književnosti, ter razvija sposobnost za razumevanje in sporočanje v knjižnem jeziku,

– spodbuja zavest o integriteti posameznika,

– razvija zavest o državni pripadnosti in narodni identiteti ter vedenja o zgodovini Slovenije in njeni kulturi,

– vzgaja za odgovorno varovanje svobode, za strpno, miroljubno sožitje in spoštovanje soljudi,

– razvija in ohranja lastno kulturno tradicijo in seznanja z drugimi kulturami in civilizacijami,

– vzgaja za obče kulturne in civilizacijske vrednote, ki izvirajo iz evropske tradicije,

– razvija pripravljenost za vzpostavljanje svobodne, demokratične in socialno pravične države,

– vzbuja zavest odgovornosti za naravno okolje in lastno zdravje,

– razvija zavest o pravicah in odgovornostih človeka in državljana,

– razvija nadarjenosti in usposablja za doživljanje umetniških del in za umetniško izražanje,

– omogoča izbiro poklica.

Ob pregledu ciljev postane jasno, da se vzgojni moment v srednjem šolstvu v nasprotju s prepričanjem nikakor ne umika golemu posredovanju vednosti. Ne smemo pozabiti, da nas mladostniki v času oblikovanja lastnega jaza ves čas opazujejo in presojajo vsako naše dejanje, vsako našo besedo, naš odnos do dela, ta prizma pa vpliva tudi na dojemanje našega predmeta. Vloga učitelja je torej tista, ki jo v odgovornosti do sveta nosimo vsi odrasli, učiteljeva pa je še veliko večja, saj smo z mladimi vsak dan, več ur dneva, dolgih 40 let.

Zgledi vlečejo

»Lastnost dobrega profesorja je, da je strpen in nevsiljiv – znatno bolje pa je, če profesor izrazi svoje stališče, kot pa da se v razredu pokaže kot mimoza, ki so ji postrigli liste (beri: prepovedali izraziti svoje mnenje, ker naj bi to ogrožalo mehke hrbtenice dijakov). Tako izmikanje osebnemu, pravemu pristopu daje vsaj višjim letnikom srednjih šol izjemno slab vzor, saj med svojim šolanjem tako le redkokdaj slišijo resnično utemeljen nazor močne osebnosti. Zakaj torej tudi sami ne bi postali taki? Zvezani?« se sprašuje Gašper Tonin, moj letošnji maturant, nadobudni rimokovec z izdano pesniško zbirko in bodoči zdravnik.

Ob Gašperjevih mislih odpade vsakršno sprenevedanje nekaterih od učiteljev, da je njihov predmet manj primeren za vzgojo o vrednotah, ki so naštete v 2. členu, saj »nimajo časa«. Učitelj ni in ne more biti samo posredovalec znanja, učitelj nastopa pred učenci tudi kot državljan, dober državljan, zato je njegov zgled še bolj pomemben pri predmetih z močnejšo vzgojno funkcijo. Če vzamem na tem mestu za primer zgolj pouk umetnosti, ki ga imajo pogosto omalovaževalno le za igro in sprostitev, v resnici vzgaja v zavedanju (lastne) kulture, vzgaja v spoštovanje in sprejemanje drugih, sobivanje, torej v vrednotah, brez katerih država ne more obstajati. Prav zato si nihče, še najmanj pa šolski sistem sam, ne bi smel dovoliti vrednotenja predmetov in nekatere razglašati kot »bolj za zabavo«, druge pa za prave, akademske predmete – kajti vsem je skupna vzgojna funkcija, kar pa jih dela enako pomembne.

Res je sicer, da je pri nekaterih predmetih in tematikah ta vidik lažje izvedljiv. Naj to prikažem na primeru poučevanja tujih jezikov, mojega področja, ki v sodobni metodiki (in kajpak pri zdravem razumu) kar kliče po kulturnem ozaveščanju, spoznavanju zgodovine, tradicije in literature, hkrati pa ves čas zahteva odziv na trenutno stanje na območju naravnih govorcev in s tem primerjavo s stanjem v naši domovini.

Naj učitelj odgovarja na vprašanje kaj ali kako?

Jasno je, da torej dijaki poleg zgleda potrebujejo tudi znanje – znanje o stanju, o tradicijah, zakonih, ustavah, o političnih sistemih in ideologijah. Človeška misel državljanstvu namenja svojo pozornost vse od starih Grkov naprej – in vendar se zdi, da ostaja državljanska vzgoja na nivoju iskanja s pogojevanjem, empiričnega preizkušanja mladih, kaj smejo in česa jim sistem ne dovoli, dokler v odrasli dobi bolj ali manj (ne)uspešno ponavljajo dane zunanje vzorce, ki so posledično nepremišljeni in pogosto že zdavnaj sprti z realnostjo ali celo moralo. Sama srž problema torej tiči v tem, da je nekje v procesu umanjkala vednost o tem, kaj pomeni biti državljan.

Obe vprašanji zahtevata odgovore. Predmeta državljanska vzgoja na srednji šoli nimamo, čeprav se ob vseh demografskih tektonskih premikih potreba po njem krepi. Vedno več imamo namreč tudi v Sloveniji državljanov, ki niso Slovenci, in ti se vključujejo v vse plasti družbe, tudi izobraževanja. Vsi mladi bi torej morali biti deležni državljanskega védenja. Ob razmisleku o vsebinski komponenti mi je bila v pomoč tudi misel bivšega dijaka in uspešnega študenta prava Lea Krajnca: »Posredovano znanje, ideje in koncepti učitelja so gradniki, ki izoblikujejo bodočo generacijo. Učitelji so soodgovorni za razvoj oziroma celo obstoj bodočih intelektualcev, bodočih mislecev, bodočih odgovornih tega sveta.« Ne le učitelji, celo nekateri mladi (in prepričan sem, da ta odstotek spet raste) se zavedajo dolžnosti učitelja, da jih opremi z znanjem in informacijami o svetu. Le s postopkom (poskusa) predstavitve objektivnega stanja si mladi lahko ustvarijo širšo sliko problema in jo kritično presojajo. V viharju instant novic in podpihovanja ter nekritičnega prenašanja se namreč namesto razuma krmijo skrajna čustva, borna državljanska zavest pa se med mladimi izgublja med splošno nevednostjo ter populizmi in stereotipi.

In če torej zaveza in dolžnost do dijakov obstajata, na mestu padejo in se razblinijo vsi izgovori o učni snovi ali neprimernosti predmeta. Padejo tudi izgovori za ignoranco ali celo nevešče delo, na plano pa pridrejo vsa iznajdljivost, delavnost in srčna zagnanost učiteljev, mentorjev, trenerjev, ostalega strokovnega kadra ter vodstev šol – prav vse, da bi pritegnili že tako obremenjeno in begavo pozornost učečih in jih naučili misliti.

O učenju mišljenja mi je Benjamin Zajc, študent prvega letnika dramaturgije, zaupal, da so njemu pomagale »predvsem ure individualnih konzultacij in pogovora ena na ena, ki zlivajo na dijaka vprašanja, kot so: Zakaj misliš, da je to tako? Pa je res to tako? Učite nas argumentiranja in vrednotenja lastnih izjav! Prek tega se kasneje razvije sposobnost vrednotenja drugih izjav, mnenj, hkrati pa je na takšen način sploh mogoče vrednotiti družbeni sistem, v katerem bivamo!« Vednost ter kritičen um sta torej predpogoja za samostojnega in proaktivnega državljana.

Čas za premislek

Vprašanja dobrih učiteljev torej niso več stvar poizvedovanja o mnenjih dijakov – mladi danes imajo mnenje o kopici stvari, prav tako si jih tudi drznejo glasno izreči in zastopati. Zato je danes pomembneje, da mladi začnejo o svojih mnenjih spet molčati. Pa ne zato, da bi pri njih vztrajali iz čiste trme, ker so pač njihova in jih imajo pravico zagovarjati, temveč, kot pravi Benjamin, da bi jih sploh imeli možnost premisliti in slišati mnenje drugih ter kritično razdirati in ponovno sestavljati sliko realnosti. Tak proces pa je miselno naporen, zato zahteva zbranost, napor ter predvsem sposobnost tihe refleksije. Učitelj je v tem pomenu ključen v vlogi mentorja in usmerjevalca, ki jih pri rednem pouku neodvisno od predmeta uči povpraševati in dvomiti.

Obstajajo seveda tudi drugi načini. Nesporno mora redni pouk ostati zdravo jedro, ki uri v znanju in (samo)disciplini, a pri tem ne smemo pozabiti na nadgradnjo (neposrečen izraz, saj je danes v resnici to del rednega izobraževanja) prek drugih, bolj živih oblik izkustvenega učenja, kot so obiski galerij, muzejev, parlamentov, delavnic, projektov, izmenjav, mobilnosti in še mnogo drugih.

Sam sem mentor množici dodatnih aktivnosti, ki za izvedbo ob rednem pouku zahtevajo polno obremenjenost učitelja, a danes dober učitelj na tako obremenjenost preprosto pristane v upanju na učinek pri dijakih. Težko je izbrati le en projekt in ga označiti za najboljšega in celostnega. Mnogi si izmislijo nove, drugi se pridružijo uveljavljenim projektom, med katerimi je tudi MEPI, ki v svojem okrilju združuje milijone mladih. Kako lahko je zapisati besedo milijon. Devet milijonov. In kako težko jo je dojeti! Za kar štiri in pol Slovenije mladih prostovoljno sodeluje v programu odkrivanja sveta, narave, lastnih zmožnosti, predvsem pa samega sebe. In koliko je to mentorjev! Mnogi mladi so si nekoč želeli znanja, najboljši ga danes zahtevajo! In dolžnost učitelja je – in tu ni mogoče več govoriti o učitelju kot poklicu, temveč o poklicanosti –, da mlademu človeku ustreže in mu je za zgled.

Ne le upanje – tudi pogoji za boljši svet

Ko sem svoje (si jih lahko sploh lastim?) dijake, zdajšnje in bivše, prosil za njihova stališča, so se mnogi na dolgo razpisali, in to na način, ki bi jim ga zavidal marsikdo zrelejši – bili so kritični, konstruktivni, odprti za nova znanja. In tak mora postati tudi državljan Republike Slovenije, državljan Evrope, tak mora biti državljan sveta.

Njihovi zapisi dokazujejo, da česar smo si želeli in si želimo, to že dobivamo (in smo dobivali). V tem pogledu slovenski učitelj in slovenski šolski sistem dokazujeta, da imata znanje, trdne temelje, tradicijo in da je v sami srčiki sistem dober. Učitelj in šolstvo sta tako ena ključnih gradnikov jutrišnjega dne, saj jima to vlogo priznavajo celo šolarji, in prav zato jima je treba zaupati in pomagati na poti delovanja, ne pa ju zavirati, ju podrejati šokom in nenadnim zahtevam ali celo onemogočati. To vodi v vrednostni umik, a učenje je živa tvorba, ki, tako kot družba, deluje v dialogu in v zgledih – in jaz se sebi enakovrednih mladih govorcev veselim vsak dan in se ne izogibam pogovorom o državljanskih, narodnostnih, kulturnih in drugih vrednotah. Zavestno stremim k temu, da bi bil čim manj »zvezan in mimozen«.

Milan Mandeljc, profesor angleščine na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra Kamnik in mentor MEP

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.