Moje edino orožje je tipkovnica
Fri, 15.01.2016, 09:00
Moje edino orožje je tipkovnica
Pismo slovenske pesnice in pisateljice Nobelovi nagrajenki za književnost 2015

Spoštovana Svetlana Aleksijevič!

Samo človeček sem, ne močna posameznica, v majhni deželi Sloveniji na robu Balkana, ki v EU brani schengensko mejo. Pišem vam kot sorodna duša, saj se tudi vi zavzemate za male ljudi, ki so po Černobilski katastrofi vstali iz pepela in sprejeli borbo za življenje. Pohabilo se je telo, a duše so se izkristalizirale. Tudi vaša zavest je pogledala na svet z drugega zornega kota, se izmodrila v doživljanju in refleksijah. To se čuti v preprostih, subtilnih literarnih zapisih. Veter jih je ponesel na vse štiri strani neba, da je vaše široko srce lahko objelo človeštvo. Tudi sama pišem romane, pesmi, knjige za otroke. A ni se še ustvarila založba, ki bi jih natisnila. Živimo v plitkosti, ki se konča na obalah kamenja in ne zaide v globoke tolmune. Zato pristajam na objavo drobnih pisem v časopisju, kjer opozarjam na napake našega sistema. Moja razmišljanja verjetno preberejo kakšni posamezniki, zagotovo pa ne tisti, ki so jim namenjena. Tako pišem pisma sama sebi in prejemam odpustke lastne duše. Morda bi bilo bolje, da bi molčala.

Podobno razmišljate tudi vi in izpričujete svoje poglede. Na fakulteti za novinarstvo so med vsakimi počitnicami izginili najboljši profesorji, v gulagih so končali najboljši študentje, torej tisti, ki so razmišljali z lastno glavo. In ljudi je postalo strah, zato so začeli molčati in molčijo še danes.

Sama sem, hvala bogu, izgubila tesnobo in se preselila v »besedotvorje«. Izkusila sem nečloveško omalovaževanje, maltretiranje, ko sem pisala doktorat o Platonovih idejah in v dialogih komunicirala z njim »iz 21. stoletja v 500 let pred našim štetjem«. Zaradi svojih iskrivih misli, s katerim sem po vsej verjetnosti presegla profesorske kroge, sem morala skozi psihološki Auschwitz. Trikrat sem padla v komo zaradi hude sladkorne bolezni. Zgodilo se je umiranje na obroke. Kakšno kazen so prejeli profesorji, je retorično vprašanje.

Kazenski zakonik je v Sloveniji tekst brez veljave, zato se do nezavesti pritožujemo nad akademsko sfero, ki si nezakonito prisvaja novce za izobraževanje. Akademijo je ustanovil Platon in njeni člani so kot premišljevalci častno bogatili svojo državo. Za Slovenijo in njene akademske kroge bi to težko rekli.

Zgolj pritožujemo se nad zdravniki, ki so bili priče zadušitvi bolnikov na Nevrološki kliniki, a niso ustrezno ukrepali, nad brezvestnimi »strokovnjaki«, ki so prekinili utrip srčkov otrok v Pediatrični bolnišnici, nad osebki vlade in parlamenta, ki si plačujejo doktorate, magisterije in diplome, sami pa so brez strokovnega znanja. Obstajajo tudi takšni svetovalci, profesorji, ki si delijo bajne honorarje za zastarela predavanja, članke in nasvete, ki jih nismo nikdar videli.

Obstaja »elita«, ki favorizira angleški jezik. Prevajajo se ameriški »bestselerji«, številni slovenski avtorji si ne zaslužimo objave. Tudi odprtje arhitekturnega bienala je potekalo v angleškem jeziku, zato so nekateri vplivni ljudje napačno brali z listkov. S tem se izpričuje naše »svetovljanstvo« in povezava z EU. Slovenščina postaja jezik preprostih ljudi in »kmetavzarjev«. Tisti, ki se borimo za obstoj naroda, jo bomo verjetno branili na barikadah.

Slovenija je obdana z ostro žiletkasto ograjo, kot bi bivali v gulagu. Baje nas ograja čuva pred begunskim valom iz Sirije, Turčije, Afganistana, Iraka. Ljudje bežijo pred bombnimi napadi, agresijo, razstrelitvami, vojno, mi pa se varujemo pred pribežniki z bodečo žico. Cinizem zla!

Bistveni problemi so znotraj bodeče žice, na zunanji strani jih ni, če niso umetno sproducirani. Postajamo teroristi drug drugemu s sosedskimi poboji, umori, z družinskim nasiljem, z mafijskimi karteli in dilerji. Trenutno je »overovljen terorist« Marko Debevec, Slovenec. Trgoval je s strupom klorfenvinfos, ki je kriv za pomore čebel. Strupena snov v medu pa je tudi hudo tveganje za zdravje ljudi. Verjetno bo napredoval v ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. A Slovenci imamo še vedno strah pred migranti. Kdo od reke 400.000 beguncev nam je skrivil las, nas ozmerjal, nam zataknil bodalo med rebra? Nekaterim se je zaradi nečloveškega trpljenja omračil um, a še vedno poskušajo ohraniti človeško dostojanstvo. Ogenj na paranojo prilivajo še sistemi in vladne strukture. Samo nekaj primerov banalnosti: »Islamisti bodo okupirali Slovenijo, džamija, ki jo gradimo, bo priča izginotju slovenskega naroda, poglejte, kaj se je zgodilo v Parizu, podobno se lahko zgodi v Ljubljani. Za ta namen nam je Bruselj zaukazal ograjo.«

»Bruselj daje samo okvir, odločitev o rezilni žici sprejema država,« nam poroča borka proti ožičenju Slovenije Irena Urbič.«

Kdo so bili agresorji v Siriji? Francozi, Rusi in Američani. V nekaterih »operacijah« sodeluje tudi Slovenska vojska. In ta agresija se kot udarni val vrača v obliki terorizma. Nič novega pod soncem. Samo dvorjani so nam pritisnili v glavo drugačne pečate. Tako žigosajo živino. Pripeljali so nas natanko tja, kamor so želeli. Oprali so nam razum, zato nasedamo puhlicam različnih vladnih trobil in mašil, ki se jim navadno reče »časopisi« in »poročila«. Poročanje je dezinformacija in paradoks. Na naslovkah in v »udarnem« programu poročil redno sledimo fiskalnim (ne)umnostim in goljufijam. Priča smo poročanju o prepovedani prodaji šolskih izdelkov, ki so jih kreativno izdelovali učenci. Davčna blagajna se ne polni, denar je zgolj prispevek šoli, zato je tovrstno poslovanje nezakonito. Koliko dreves bo posekano, da bo imel vsak podjetnik davčno blagajno za izdajo računa vsakemu posamezniku? O tem odgovorni ne razmišljajo. V vladnih trobilih nasedamo stavkom: »Bomo proučili, ukvarjamo se s tem, analiziramo. Šele na podlagi dokazov bomo preverili trditve.« Laž na laž – resnica.

Na prvih straneh časopisja je neumestno pisati o inovacijah mladih, iskrenih raziskovalcev, ki so pod mentorstvom dr. R. Jerale odkrili, kako se patologija spremenjenih celic odziva na svetlobo. Ime Slovenije so ponesli v svetovne znanstvene kroge. Nikoli nismo izvedeli, kako z nami komunicira vesolje po radijskih frekvencah. Na krovu Šentviške gimnazije je bilo 15.10. 2014 odprtje radijskega teleskopa, za katerega sta po strokovni plati najbolj zaslužna mlada raziskovalca A. Lajovic in K. Blokar. Neutrudna borka je Andreja Lazar, dekle z Downovim sindromom, ki vodi oddaje in pomaga otrokom, ki imajo kromosom preveč. Ljubezen ne šteje kromosomov, pravi, ko nam podarja zvezdice srčnosti. Dekliška vokalno-instrumentalna zasedba Carmina Slovenica pod vodstvom Karmine Šilec je v New Yorku navdušila najvplivnejše zahodne medije. A ta strokovna odkritja, uspehi mladih v kulturi kot tudi novice ljubezni in poguma ne najdejo prostora na prvih straneh ali v najbolj gledanem terminu poročil. Še huje. Postajajo neumestna za natančno poročanje, nekatera sploh niso objavljena.

Za zaključek bi vam rada natresla še nekaj iskric, da ne bi občutili zgolj moje žalosti in gneva. Vem, da se vse krožno vrača v elipsastih zavojih, zato končnost ne obstaja. Spleti so v nenehnem nihanju, valovanju, oscilacijah. Minevanje se zaiskri v rojevanju, umiranje podaja roko življenju. Prav na dan Černobila, ko je človeštvo zatresla katastrofa, se je v svet zavrtela moja deklica. Aprila bo dopolnila trideset let.

Zaupala vam bom še svoje zasebno hrepenenje. Rada bi doživela dobo razsvetljenstva in na lastna ušesa slišala stavek: »In vendar se svetlika!« Tako je pred davnimi časi dejal Galilej: »Eppur si muove«, ko se je pred inkvizicijskim sodiščem moral odpovedati lastnemu odkritju, da se Zemlja giblje okoli Sonca. Tudi moji »inkvizitorji« naj bi dočakali sodni dan, če se pravica in resnica nista zataknili za žiletkasto ograjo ter izkrvaveli.


S spoštovanjem
Darja Rakčević Gorup

–––––––––––
Pismo je prevedeno in poslano Svetlani Aleksijevič, Nobelovi nagrajenki za književnost 2015.


Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.



Gostujoče pero
Darja Rakčević Gorup
pisateljica, pesnica, 
pedagoginja, psihologinja, sistemska psihoterapevtka



Moje edino orožje je tipkovnica

Nobelova nagrajenka za književnost 2015 Svetlana Aleksijevič na konferenci v Nobelovem muzeju v Stockholmu 6.12.2015. Foto: Claudio Bresciani/Reuters

Prijavi sovražni govor