Tiskane izdaje
Mogoče ste že slišali za tole »modrost«: če se želiš znebiti golobov, jim moraš nastaviti tja, kjer se zbirajo, enega mrtvega. O tem pristopu najbrž ni treba izgubljati besed. Gotovo pa je presenetljivo, da takšen način komunikacije postaja družbeno sprejemljiv standard tudi med ljudmi. Tudi danes v Evropski uniji. Nobena skrivnost ni, da lahko postane nekaj, kar občutimo kot grozljivo, izjemno učinkovit način usmerjanja ljudi. Ne gre za klasični negativni hedonizem, po katerem delujejo sankcije: globa za prometni prekršek, denimo, človeka napotuje na tehtanje, ali se določeno ravnanje »splača«, in tako odvrača od prepovedanih ravnanj. Tu je v igri nekaj drugega: Nietzsche govori o tistem, kar »ne neha boleti«. Ne gre več za racionalno tehtanje, ampak za vdor grozljivega, ki vsako racionalno presojo umakne v drugi plan, saj človeka povsem okupira.
Kaj je tisto v človeku, kar se v določenih situacijah zgane, na tem mestu ne moremo raziskovati. Tu je ključno, da se sproži spontani odziv, ki ukinja človekovo svobodo in je ravno zato zelo zanesljiv. Po eni strani je določene prizore težko gledati, po drugi strani pa od njih ne moremo umakniti pogleda. Dovolj je, da omenimo gruče zijal, ki se zberejo ob vsaki prometni nesreči. Oblast, ki se odloči izkoriščati to zagonetno plat človeka, ima v rokah izjemno močan instrument. N. Klein bi rekla, da gre za doktrino šoka: pretresenost vzpostavi ceneni konsenz in omogoči vodljivost ljudi. Grozljivost je v temelju vseh zgodovinskih idej, ki so stremele po uniformni Resnici. Primer je zgodovinsko krščanstvo, ki temelji na spominjanju križanja kot oblike smrtne kazni. Tudi nacizem se je povzpel na oblast z obhajanjem svojih žrtev. Podobno jugoslovanski režim v osnovnošolskih kurikulih ni prihranil otrokom mučnih podrobnosti iz koncentracijskih taborišč in drugih grozodejstev okupatorja.
Evropska unija in grozljivo I.
Presenetljivo je, da tudi v okolju, ki sebe neskromno vidi kot vrh prizadevanja za spoštovanje človekovega dostojanstva, postajajo sprejemljive takšne metode vplivanja na obnašanje ljudi. Omenili bomo dve. Začeli bomo s tisto, ki je ponekod postala celo zapovedana na ravni zakonodaje. Gre za embalažo tobačnih izdelkov, ki je opremljena z nazornimi fotografijami organov umrlih ljudi. V izogib nesporazumu: neprecenljivi so napori za zmanjšanje porabe tobaka in te politike upravičeno uživajo širok konsenz. Toda v demokraciji – temelječi na človekovih pravicah in dostojanstvu – še tako dober namen ne posvečuje vseh sredstev. In tu smo šli predaleč.
Odveč je razpravljati o znanstveni utemeljenosti argumentov o škodljivih posledicah tobaka. Njihov problem ni, da bi bili diskutabilni. Nasprotno, najširši konsenz omogoči, da prehitro preskočimo na zahtevo po brezpogojnem upoštevanju teh spoznanj, ne glede na ceno. In v tem je past, saj se na ta način zlahka postavimo na konec dolge vrste poskusov uveljavitve t. i. znanstvene družbene ureditve. Lahko omenimo vse, od Platona prek T. Mora do K. Marxa. Vsem je skupna enostranska zahteva po podreditvi posameznika in njegove svobode znanstvenim spoznanjem. Če želimo ostati zavezani človekovemu dostojanstvu, ne smemo zapustiti komunikacije, ki ga obravnava kot umno, t. j. diskurzivno bitje. Dopustno je le naslavljanje, ki ga spoštuje kot svobodnega presojevalca. Nastavljanje »mrtvih golobov«, ki izkoriščajo nesvobodno reakcijo zgroženosti, je kršitev spoštovanja dostojanstva. Pa čeprav bi posledica pripeljala do zanj koristnih rezultatov.
Evropska unija in grozljivo II.
Drug podoben primer pravice do šokiranja, ki se je pokazal za družbeno sprejemljivega, je bila zloraba fotografije utopljenega otroka, posnete lani na turški obali. Čeprav so nekateri mediji začutili dilemo o primernosti objave takšnega gradiva, je bila po spletu ta fotografija praktično omniprezentna. Upodabljali so jo celo na stenah evropskih velemest. Zagovorniki te strategije so izrazili pričakovanje, da bi naj bi objava fotografije premaknila odnos EU do begunskega krize.
Postavlja se vprašanje, ali ni dosegla ravno nasprotnega učinka. Ustvarila je pretresenost, ki je predvidljivo okrepila sentiment krivde EU, s čimer je zakrila niz bistvenih vprašanj o vzrokih, ki so tega otroka stali življenja. Denimo okoliščino, da se nesreča ni zgodila pri begu iz Sirije (na varno), temveč (iz Turčije) v EU. Nihče ni postavil vprašanja, ali je bilo strašansko tveganje, ki so mu starši izpostavili otroke, moralno ali pravno upravičljivo. Še bolj se je oddaljilo še eno vprašanje: ali ni EU resda sokriva za te tragedije, toda na drugačen način, kot se nam zdi. Ne zaradi obsedenosti s »krivdo belega človeka« (kot jo imenuje Žižek), temveč zaradi shizofrene politike zaščite zunanjih meja. Sočasna prepoved nezakonitega priseljevanja in onemogočenje zakonitega potovanja v EU na eni strani ter (nemška) politika dobrodošlice na drugi so vsaj sopodpisani pod odgovornost za takšne tragedije.
Boj za monopol
Boj za obvladovanje morebitne vizualizacije diskurza o umetni prekinitvi nosečnosti je stalnica naše države, vse od začetka 90. let. Tedaj so zagovorniki prepovedi splava poskušali v javnost lansirati slikovno in filmsko gradivo, ki naj bi pomagalo »razumeti« problematiko. Naleteli so na revolt nasprotnikov, ki so jim očitali populizem in čustveno zlorabljanje. Po tem se vizualizacija te tematike v javnosti ni več pojavljala. In prav to je vzrok, da je nedavno predvajanje v centru Ljubljane povzročilo tako močno reakcijo. Povsem razumljivo je, da je tezo, da je zarodek zgolj del materinega telesa, lažje zagovarjati na horizontu dedukcije abstraktnih pojmov. T. j. brez kakšnih koli posnetkov zarodka. In obratno: hladno odklanjanje nezakonitih migracij ima neprimerno večjo prepričljivost, dokler ne vidimo katere od pretresljivih fotografij.
Cenzura emocij?
Filozofija 20. stoletja je prispevala široko paleto pomislekov, da bi lahko moralna vprašanja razumeli in obravnavali zgolj razumsko. Nasprotno, ideja racionalne preobrazbe družbe je podpisana pod največje totalitarizme tega stoletja. Zato lahko le diskurz, ki je v celoti izločil emotivne elemente, izreže tisti cinizem: en mrtev – tragedija, milijon mrtvih – statistika.
Lani je bilo v slovenščino prevedeno delo Lynn Hunt, ki izpostavi ravno emotivno podlago kulture človekovih pravic. Na provokativno vprašanje, kako vemo, da človekove pravice sploh obstajajo, avtorica odgovarja: ker nas pretrese, ko vidimo njihove kršitve. Boljšega dokaza, da se dogaja »nekaj« moralno relevantnega, kot je pretresenost, nimamo. Toda emotivni odziv mora ostati le del celote, ki jo tvori tudi racionalna plat. Razsvetljenski moralni koncepti so zmožni ustvariti preglednost v situaciji, ki je nasičena emotivno z vsebino in hkrati povsem nepregledna. Tega pa ni brez tistega, kar Žižek imenuje etični suspenz: brez zmožnosti zreti v grozljivo, ga dopuščati in tudi prenašati. To ni kršitev morale, to je nujna sestavina vsakega moralnega sistema. Če želimo prepovedati, denimo, umor, moramo biti zmožni prenašati pogled na zlomljenega človeka, ki je obsojen na dolgoletno kazen. Status mednarodne zaščite ni mogoč brez zmožnosti prenašati razočaranje tistih, ki so zapravili vse premoženje za tisočkilometrsko pot, toda do statusa niso upravičeni. In tako dalje.
Emocije in mišljenje
Emocije gledajo, mišljenje tehta. Emocije bdijo, mišljenje se podpiše pod odločitev. Ti plati se zdita danes neločljivi, saj nobena sestavina ne more nadomestiti druge. Zgolj erupcija emotivne pretresenosti naredi človeka nesvobodnega, ga podvrže mehanskemu odzivu na grozljivo. Zgolj abstraktno rezoniranje pa ustvarja vtis lažne svobode, napotuje na prelahkotno odločanje o usodah ljudi.
Emotivna senzibilnost je sicer nepogrešljiva, toda moramo jo znati tudi obvladovati. Kajti vsaka moralna drža pomeni pristajanje na trpljenje in zmožnost zrenja vanj. Brez tega ne moremo ločevati med »prav« in »narobe«, saj se prepustimo slepemu odzivu emotivne vsebine. S tem pa prenehamo obstajati kot avtonomno bitje: naših moralnih sodb ne oblikujemo več mi, temveč naključje naše (ne)senzibilnosti.
Od grozljivega se ne da povsem posloviti, niti ne obstaja mehanska formula, kako z njim ravnati. Je spremljevalec človekovega življenja, ki ga drži budnega in senzibilnega za krivice v svetu. Če pa ga oblast uporabi kot način komunikacije, je to treba obsoditi. Tako kot vsako obliko komunikacije, ki človeka ne spoštuje kot svobodno in dostojanstveno bitje. Cigaretna embalaža in vulgarizacija fotografije mrtvega otroka sta primera takšnega zdrsa.
Prof. dr. Rok Svetlič
Inštitut za filozofske študije, ZRS Koper
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
