Tiskane izdaje
Vsak gospodarski zlom prinese s seboj zahtevo po odpuščanju dolgov. Prihodki, potrebni za odplačilo posojil, so izpuhteli, sredstva, ki so bila namenjena za varščino, so izgubila svojo vrednost. Upniki zahtevajo svoj kos mesa, dolžniki se vse glasneje zavzemajo za odpis dolgov.
Vzemimo Strike Debt, podružnico gibanja Occupy, ki se je poimenovala »vsenacionalno gibanje nasprotnikov dolgov v boju za gospodarsko pravičnost in demokratično svobodo«. Na svoji spletni strani navajajo, da so se »zaradi zaostajanja plač, sistemske brezposelnosti in krčenja javnih služb« ljudje prisiljeni zadolževati, da bi lahko zadovoljili svoje najnujnejše življenjske potrebe, s tem pa »svojo prihodnost prepustili bankam«.
Ena od pobud gibanja Strike Debt, ki so jo poimenovali Rolling Jubilee, je množično zbiranje denarja za odkup in poplačilo dolgov oziroma proces, ki so ga razglasili za »kolektivno zavrnitev«. Uspeh te skupine je pozornost vzbujajoč, saj so do zdaj zbrali več kot 700.000 dolarjev in poplačali za skoraj 18,6 milijona dolarjev dolgov.
Odpis dolgov
Ker obstaja sekundarni trg dolgov, lahko Rolling Jubilee dolgove kupuje po precej nižjih cenah. Finančne institucije, ki začenjajo dvomiti o sposobnosti svojih dolžnikov, da bodo lahko povrnili izposojena sredstva, dolgove preprosto prodajajo tretjim strankam, in to po precej nižjih cenah, ki pogosto znašajo le še pet centov za dolar. Kupci teh dolgov pa poskušajo nato kovati dobiček tako, da od dolžnikov izterjajo del dolga ali celotno vsoto. Sallie Mae, ameriška družba, ki ponuja študentska posojila, je priznala, da je tako prepakirana posojila prodaja po ceni 15 centov za dolar.
Da bi opozorili na pogosto kriminalno ravnanje izterjevalcev dolgov, je Rolling Jubilee pred kratkim odpisal dolgove 2761 študentov Everest Collegea, profitne šole, katere matično podjetje Corinthian Colleges je ameriška vlada pred kratkim tožila prav zaradi oderuških posojil. Kreditni potencial Everest Collegea so ocenili na približno 3,9 milijona dolarjev, Rolling Jubilee pa ga je odkupil za 106.709,48 dolarja – torej po približno tri cente za dolar.
A to je le kaplja v morje. Samo v ZDA dolgujejo študentje več kot bilijon dolarjev oziroma šest odstotkov bruto domačega proizvoda. In študentje so le ena od številnih zadolženih družbenih skupin.
Dejstvo je, da se je zaradi recesije v letih 2008 in 2009 po vsem svetu povečalo breme tako zasebnih kot javnih dolgov – in sicer tako, da se je zabrisala meja med javnim in zasebnim. V svojem nedavnem govoru v Chicagu je irski predsednik Michael D. Higgins pojasnil, kako je zasebni dolg postal splošni dolg. »Zaradi potrebe po izposojanju denarja za pokrivanje tekočih izdatkov, predvsem pa zaradi splošnega jamstva, ki je veljalo za aktivo in pasivo glavnih irskih bank, se je državni dolg Irske, ki je leta 2007 znašal 25 odstotkov bruto domačega proizvoda, leta 2013 povečal na 124 odstotkov bruto domačega proizvoda.«
Irska vlada si je seveda prizadevala, da bi rešila svoj bančni sistem. Nenačrtovana posledica reševanja bank z javnimi sredstvi pa je bila ta, da je izpuhtelo zaupanje v plačilno sposobnost vlade. V evrskem območju so morale Irska, Grčija, Portugalska in Ciper prestrukturirati svoje državne dolgove, da so se izognile popolnemu neizpolnjevanju obveznosti. Vse večje nesorazmerje med dolgom in bruto domačim proizvodom je vrglo senco na fiskalno politiko in postalo glavno opravičilo za varčevalno politiko, ki je podaljšala krizo.
A to ni nič novega. Spori med upniki in dolžniki v politiki obstajajo vse od časov Babilona. Ortodoksni pristop vedno zagovarja svete pravice upnikov; politične potrebe pogosto zahtevajo oprostitev dolgov. Katera od strani v določenem položaju slavi zmago, je odvisno od tega, kako huda je dolžnikova stiska in od moči nasprotnega dela koalicije upnik-dolžnik.
Jedro spora: morala
Intelektualno jedro tega spora je bila od nekdaj morala. Upniki, ki uveljavljajo pravico do tega, da se jim dolg v celoti poplača, so v zgodovini vzpostavili celo vrsto zakonitih in političnih ovir, s katerim so dolžnike prisilili, da so redno izpolnjevali svoje obveznosti. Vztrajali so pri strogih sankcijah – na primer, izvršbah, v skrajnem primeru pa tudi zapornih kaznih in celo suženjstvu –, če dolžniki niso izpolnjevali svojih dolžniških obveznosti. Od vlad, ki so si nakopale dolgove med dragimi vojnami, se je pričakovalo, da za izplačilo dolga namenijo letne »amortozacijske sklade«.
Morala pa ni bila vedno povsem na strani upnika. V novozavezni grščini dolg pomeni »greh«. A čeprav je zadolževanje greh, se Matej v šestem poglavju v dvanajsti vrstici zavzema za oprostitev: »Odpusti nam naše dolge, tako kot smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom«.
Vsesplošni družbeni odpor proti upnikom, ki ob neplačevanju dolgov zahtevajo dolžnikovo lastnino, je pripeljal do tega, da je bila uveljavitev hipoteke redko v celoti izpeljana.
Položaj dolžnikov se je še naprej utrjeval s prepovejo oderuštva oziroma prepovedjo zaračunavanja nerazumno visokih obresti na izposojeni denar. Omejevanje obrestnih mer so v Veliki Britaniji odpravili šele leta 1835; eden od novejših ukrepov za zaščito posojilojemalcev je obrestna mera centralne banke, ki se giblje okoli ničle in ki prevladuje vse od leta 2009.
Kot v svoji sijajni knjigi Debt: The First 5.000 Years (Dolg: prvih 5000 let) opozarja David Graeber, je stvar v tem, da odnos med upnikom in dolžnikom ne vključuje železnega zakona morale; gre namreč bolj za družbeni odnos, o katerem se je treba vedno znova pogajati. Če je uveljavljena kvantitativna natančnost in nepopustljiv odnos do dolžniških obveznosti, temu kaj kmalu sledijo novi spori in revščina.
Tradicionalne družbe so se v prizadevanjih, da bi zajezile ponavljajoče se dolžniške krize, oklenile »zakona jubilejnega leta«, slovesnosti, ko se vse začne na novo. »Zakon jubilejnega leta,« piše Graeber, »določa, da se vsi dolgovi avtomatično odpišejo 'v sobotnem letu' (oziroma po sedmih letih) in da so bili vsi, ki jih je težilo breme takšnih dolgov, teh bremen odrešeni.« Rolling Jubilee torej v pravem trenutku opozarja na trajni pomen enega najstarejših zakonov družbenega življenja.
Morala vsega tega torej ni Polonijev nasvet sinu Laertu: »Ne bodi ne dolžnik ne upnik.« Brez enega in drugega bi človeštvo morda še vedno živelo v votlinah. Vendar pa bi morali ponudbo in povpraševanje po posojilih prilagoditi temu, kar zmore proizvesti gospodarstvo. Kako uresničiti ta projekt in hkrati ohraniti svobodo podjetništva, pa je eno od velikih nerešenih vprašanj politične ekonomije.
***
Robert Skidelsky, član zgornjega doma britanskega parlamenta, je zaslužni profesor politične ekonomije na Univerzi Warwick
Project Syndicate, 2014
