Mož, ki je skočil
tor, 02.01.2018, 12:00
Mož, ki je skočil
Nikomur ni uspelo opisati začetka palestinsko-izraelskega spora bolje od zgodovinarja Isaaca Deutscherja.
Mož živi v hiši, v kateri izbruhne požar. Poskuša rešiti svoje življenje, zato skoči skozi okno. Pade na človeka, ki hodi po ulici, in ga hudo poškoduje. Oba začneta močno sovražiti drug drugega. Kdo je kriv?

Nobena prispodoba seveda ne more natančno odražati resničnosti. Mož, ki je skočil iz goreče hiše, ni naključno pristal na mimoidočem. Mimoidoči je postal dosmrten invalid. Toda na splošno je ta prispodoba boljša od katere koli druge, ki jo poznam.

Deutscher ni odgovoril na vprašanje, kako rešiti spor. Ali sta oba udeleženca v sporu obsojena na večen medsebojni boj? Je spor sploh mogoče rešiti? Zdrava pamet bi rekla: seveda ga je mogoče rešiti. Res je, da ranjene osebe ni več mogoče vrniti v prejšnje stanje. Mož, ki je poškodoval mimoidočega, se ne more več vrniti v svoj nekdanji dom, saj ga je uničil požar. Toda ...

Toda mož se lahko opraviči - in se mora opravičiti - svoji žrtvi. To je najmanj, kar lahko stori. Poleg tega lahko plača - in mora plačati - poškodovanemu odškodnino. Tako zahteva pravičnost. Nato lahko postaneta prijatelja, morda celo partnerja. Namesto tega mož še naprej škoduje žrtvi. Vdira v hišo žrtve in jo meče na cesto. Sinovi žrtve poskušajo nasilno izgnati moža. In vse se začne znova.

Deutscher, ki je pravočasno zbežal pred nacisti iz Poljske v Anglijo, ni videl nadaljevanja zgodbe. Umrl je nekaj dni po šestdnevni vojni.

Namesto tega, da se prepiramo v neskončnost o tem, kdo je imel prav in kdo se je motil, kako čudoviti smo in kako grozljivo se vedejo drugi, bi morali misliti na prihodnost. Kaj bi radi dosegli? V kakšni državi bi radi živeli? Kako končati zasedbo in kaj se bo zgodilo potem?

Izrael je razdeljen na »levico« in »desnico«. Besedi mi nista všeč, saj sta očitni napačni poimenovanji.

Izmislili so si ju v francoskem državnem parlamentu pred več kakor dvesto leti zaradi tedanjega naključnega sedežnega reda članov strank, kakor jih je videl predsednik parlamenta. Toda dopuščam uporabo teh besed, ker je tako preprosteje. Primernejša je delitev na tiste, ki imajo raje ljudi kakor deželo, in na tiste, ki imajo raje deželo od ljudi. Katera možnost od obeh je bolj sveta?

V prvih dneh države je bilo pogosto slišati neko priljubljeno šalo. Bog je poslal po Davida Ben Guriona in mu povedal: »Veliko si naredil za moje ljudstvo, zato si lahko nekaj zaželiš in izpolnil ti bom željo.« Ben Gurion je odgovoril: »Rad bi, da bi bil Izrael judovska država in da bi vanjo spadala vsa dežela med Sredozemskim morjem in reko Jordan ter da bi bil pravična država.«

»To je preveč celo zame,« je povedal Bog. »Izpolnil ti bom dve od tvojih treh želja.« Od takrat imamo na voljo judovsko in pravično državo na omejenem območju dežele ali judovsko državo na celotnem območju dežele, ki pa ni pravična, ali večjo in pravično državo, ki ni judovska. Ben Gurion gotovo toči solze v svojem grobu.

Kakšne rešitve torej predlagata največji sili v izraelski politiki?

»Levica« je pripravila urejen program. Ponosen sem, da sem ga tudi jaz pomagal sestaviti. Na kratko predlaga tole:

1.) Ustanoviti bo treba državo Palestino poleg države Izrael. 2.) Državi bosta živeli v miru, ki bo temeljil na sporazumu, katerega določila bodo zagotavljala odprte meje in tesno medsebojno sodelovanje. 3.) Po dogovoru bo treba ustanoviti ustrezne skupne ustanove. 4.) Združeno mesto Jeruzalem bo prestolnica obeh držav, Zahodni Jeruzalem bo glavno mesto Izraela, Vzhodni Jeruzalem bo glavno mesto Palestine.

5.) Omogočiti je treba omejeno, dogovorjeno in sorazmerno menjavo ozemlja. 6.) Zagotoviti je treba omejeno in simbolično vrnitev beguncev v Izrael, vsi drugi begunci morajo prejeti visoke odškodnine, poleg tega je treba omogočiti njihovo »vrnitev« v državo Palestino, lahko pa tudi ostanejo, kjer so. 7.) Izrael bo ostal večinoma judovska država s hebrejščino kot prvim uradnim jezikom in bo odprt za judovske priseljence skladno z zakonodajo. 8.) Obe državi se bosta pridružili regionalnim ustanovam.

To je jasna podoba prihodnosti. Tako goreči sionisti kot tisti, ki ne podpirajo sionizma, jo lahko sprejmejo brez zadržkov.

In kakšen je program »desnice«? Kako njeni ideologi vidijo prihodnost? Treba je vedeti, da desnica kratko malo nima predstav o prihodnosti in nima programa ter pravzaprav ne sanja o ničemer. Občuti samo nejasna čustva. V tem se morda skriva njena moč. Čustva so mogočna sila v življenju narodov.

Desnica si pravzaprav dejansko želi neskončnega nadaljevanja sedanjega stanja: vojaške zasedbe Zahodnega brega in Vzhodnega Jeruzalema ter posredne zasedbe območja Gaze, ki jo omogoča blokada.

Hladno logično razmišljanje nam pove, da je to nenaravno stanje, ki ne more trajati večno. Prej ali slej ga bo treba institucionalizirati. Kako to storiti? Na voljo imamo samo dve možnosti: državo apartheida ali državo dveh narodov. To je tako očitno, da niti najbolj fanatičen desničar tega ne more zanikati. Nihče tega niti ne poskuša storiti. Zaznati je mogoče nekakšno nejasno upanje, da bodo Arabci v Palestini pripravili prtljago in kratko malo odšli. To se ne bo zgodilo. Neponovljive okoliščine iz leta 1948 se ne bodo in se ne morejo ponoviti.

Nekaj premožnih Palestincev bo morda dejansko odšlo v London ali Rio de Janeiro, toda njihov vpliv na sestavo prebivalstva bo zanemarljiv. Večina ljudi bo ostala tam, kjer je zdaj - in čedalje več jih bo.

Med morjem in reko na območju Velikega Izraela iz judovskih sanj po zadnjem štetju prebivalstva (julija 2016) živi 6.510.894 Arabcev in 6.114.546 Judov. Stopnja rodnosti Arabcev se bo gotovo zmanjšala, toda to velja tudi za stopnjo rodnosti Judov (razen ortodoksnih Judov). Kakšno bi bilo življenje v izraelski državi apartheida? Nekaj je gotovo: takšna država ne bi privabljala judovskih množic. Razlike med judovskimi Izraelci in Judi v ZDA ter v drugih državah bi se počasi in neizprosno povečevale. Prej ali slej bi se večina brez pravic uprla, svetovno javno mnenje bi obsojalo in bojkotiralo Izrael, sistem apartheida bi propadel. Kaj bi ostalo? Ostalo bi nekaj, česar se bojijo skoraj vsi Izraelci: država dveh narodov. Ena oseba, en glas.

Država, ki je precej drugačna od Izraela. Država, iz katere bi se počasi ali hitro izselili številni izraelski Judje. To ni propaganda, ampak preprosto dejstvo. Če je kje desničarski ideolog, ki zna rešiti to težavo, naj takoj vstane, preden bo prepozno.

Spet moram povedati neko staro šalo: Pijana britanska dama stoji na krovu Titanika s kozarcem viskija v roki in opazuje bližajočo se ledeno goro. »Res sem prosila za nekaj ledu,« vzklikne, »toda to je vendar smešno!«

***

Uri Avneri
je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.


Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.



Mož, ki je skočil

Namesto tega, da se prepiramo v neskončnost o tem, kdo je imel prav in kdo se je motil, kako čudoviti smo in kako grozljivo se vedejo drugi, bi morali misliti na prihodnost. Kaj bi radi dosegli? Foto: Mahmud Hams/AFP

Prijavi sovražni govor