Mujezinov klic

Prvi mujezin je stal na strehi hiše preroka Mohameda v Medini med njegovim izgnanstvom iz Meke in klical vernike k molitvi. To je počel tudi med tem, ko je hodil po ulicah.

Ko je islam postal uveljavljena religija, so zgradili minarete. Sprva so jih gradili zato, da bi prezračili mošeje, spustili vroč zrak iz stavbe in tako pritegnili hladnejši zrak v notranjost. Mujezin je splezal na vrh in začel recitirati azan, klic k molitvi. Pogosto so izbrali slepega človeka, da ne bi mogel gledati, kaj se dogaja v hišah pod njim. Beseda je tesno povezana z besedo »ha'azinu« (»poslušati«) v biblijski in sodobni hebrejščini.

V zadnjem času električni zvočniki močno lajšajo delo mujezinov. Zdaj lahko mujezin sedi spodaj in uporablja mikrofon. Če mošeja predvaja posnetek, mujezina niti ne potrebuje več. Kljub temu je treba mujezinov glas slišati petkrat na dan, saj kliče vernike k molitvi, to pa je eden od petih stebrov islama. Prvi klic se zasliši pred zoro. In v tem je težava, kot bi rekel Hamlet, če bi takrat na Danskem imeli minarete.

Vse odkar je vojska kalifa Omarja leta 636 zasedla Palestino, se po večini mest in vasi v deželi petkrat na dan sliši mujezinov glas (nekatere arabske vasi so ostale krščanske in so zvonile z zvonovi). Nič več ne bo tako, če bo Jair Netanjahu dosegel svoje.

Petindvajsetletni Jair je prestolonaslednik izraelske kraljeve družine. Je ljubljenec svoje odločne matere in se sprehaja naokoli s štirimi varnostniki, ki jih plačuje davkoplačevalec (jaz). Zdi se prijeten, a težko opredeljiv človek. Rad ima nočne klube in razkošje. Rad tudi dobro spi.

Toda kako naj nekdo spi v Jeruzalemu, če ga bližnji mujezin zbuja ob štirih zjutraj? To ni samo Jairjeva težava. Številni Judje v Izraelu živijo blizu mošej, zlasti v mešanih mestih, kakršna so Jeruzalem, Haifa in Džafa. Mujezin jih zbuja sredi njihovih najslajših sanj − prav takrat, ko se jim zdi, da se bo prelepa devica ravnokar vdala (ali obratno za ženske). Zaradi tega so gotovo jezni, vendar vedo, da ne morejo prav nič storiti.

To pa ne velja za Jairja. Svojega očeta je prepričal, naj predlaga zakon, ki bo prepovedal uporabo zvočnikov v vseh verskih stavbah. Potem ko so zelo vplivni ortodoksni Judje protestirali, saj bi tako prepovedali tudi klic k sabatu, so zakon dopolnili in zdaj omenja samo mošeje. Vrhovno sodišče bo morda zavrnilo zakon zaradi diskriminacije. Medtem se Jair še vedno zbuja iz svojih dragocenih sanj. (Pravzaprav v Izraelu že velja zakon, ki prepoveduje hrup pred sedmo uro zjutraj, vendar ga ne izvajajo.)

Vse skupaj je slišati smešno. Vendar ni. Morda je slišati kot farsa, vendar dogajanje simbolizira eno najresnejših težav v Izraelu. Samo 75 odstotkov Izraelcev je Judov. Enaindvajset odstotkov je Arabcev, večinoma muslimanov, nekateri so kristjani. Preostali so judovski Nejudje − ljudje, denimo, katerih oče je bil Jud, mati pa ne. Kakšen je položaj velike arabske manjšine v državi, ki se uradno in pravno razglaša za »judovsko in demokratično«? Arabci so izraelski državljani z vsemi državljanskimi pravicami. Toda ali so res Izraelci? So Arabci res lahko polnopravni državljani »judovske« države?

Še huje je to, da je Izrael majhen, a močan otok v muslimanskem morju. Izrael je sklenil uradni mirovni sporazum z dvema arabskima državama − Egiptom in Jordanijo −, vendar ga arabske množice pravzaprav nikjer niso sprejele. Več arabskih držav je uradno v vojni z Izraelom že vse od leta 1948.

Tudi to še ni vse. Izrael namreč vlada arabskemu ljudstvu in ga zatira − to so Palestinci, ki so oropani vseh pravic, tako narodnih kot človeških. Arabci v Izraelu se imajo za del palestinskega ljudstva. Zadnje čase se najraje označujejo za »palestinske državljane Izraela«. Številne države imajo narodno manjšino in vsaka se po svoje spoprijema s tem vprašanjem. Toda položaj arabske − oprostite, palestinske − manjšine v Izraelu je edinstven.

Prva leta obstoja Izraela so mnogi upali, da bodo »izraelski Arabci« (izraz, ki so ga sovražili) postali most med Izraelom in arabskim svetom. Arabski prijatelj je vljudno zavrnil takšna pričakovanja in izjavil, da je »most nekaj, po čemer ljudje hodijo«. Dokler je bil na oblasti David Ben Gurion, je arabskim državljanom vladala »vojaška uprava«, brez njenega dovoljenja niso smeli zapustiti svojih mest ali vasi in pravzaprav niso mogli storiti prav ničesar. Tako so jih izsiljevali, da bi ovadili svoje rojake Arabce.

Po dolgem boju, ki smo ga mnogi dejavno podpirali, je bil režim leta 1966 odpravljen. Toda glavne težave z arabsko manjšino nismo rešili. V državi z veliko narodno manjšino je večinsko prebivalstvo postavljeno pred izbiro: vsem državljanom dodeliti enake pravice na vseh področjih ali dodeliti manjšini poseben položaj z delno avtonomijo. Izrael je naredil to, kar vedno naredi, kadar se znajde pred takšno izbiro: ni izbral. Vprašanje ostaja odprto.

Ali res lahko govorimo o enakih pravicah za Nejude v državi, ki se opredeljuje kot »judovska in demokratična«? Seveda ne. Najpomembnejši zakon, »zakon o vrnitvi«, dodeljuje čisto vsem Judom na svetu samodejno pravico, da se lahko preselijo v Izrael. V nasprotju z vtisom, ki ga daje, pa ta zakon ni neodvisen: povezan je z več drugimi zakoni. Judovski priseljenec samodejno postane državljan (razen če se izrecno odpove državljanstvu). Več materialnih pravic, ki niso splošno znane, je povezanih s to pravico.

Arabci seveda nimajo nobene od teh pravic. Velikansko premično in nepremično premoženje, ki ga je za seboj pustilo 750.000 arabskih beguncev, ki so pobegnili ali so jih izgnali med vojno leta 1948 ali pozneje, so zasegli z razlastitvijo brez kakršnih koli odškodnin.

Če ne moremo govoriti o pravi enakopravnosti, kaj pa druga možnost: dodeliti jim uradni položaj narodne manjšine z delno avtonomijo?

Slišati je ironično, da je bil uradni prednik Likuda Vladimir (Ze'ev) Jabotinsky, izjemni desničarski zionist, v mladosti avtor »helsinškega načrta« − natančnega predloga o položaju vseh manjšin v carski Rusiji. Načrt, na podlagi katerega je Jabotinsky pripravil tudi svojo doktorsko disertacijo, je predlagal avtonomijo za vse narodne manjšine, tudi če (tako kakor Judje) niso imele svojega ozemlja.

To bi bil lahko odličen načrt za palestinsko manjšino v Izraelu, vendar ga Likud seveda ne bi niti v sanjah sprejel. Tako kakor antisemiti v carski Rusiji tudi sedanji desničarski Izraelci vidijo v narodni manjšini potencialno ali dejansko peto kolono in so prepričani, da njena kakršna koli avtonomija ogroža državo.

Ljubiteljem Biblije se bodo morda zdele zanimive faraonove besede (Eksodus 1) o Izraelovih sinovih: »Ob kaki vojni se bodo pridružili našim sovražnikom in se bojevali proti nam.« Po nekakšnem preobratu smo zdaj mi faraon, Arabci pa so novi Izraelovi sinovi.

Kakšen je torej položaj arabskih državljanov Izraela? Ne gre ne za resnično enakopravnost, kakor zatrjujejo izraelski propagandisti, ne za grozljiv položaj trpljenja in zatiranja, kakor pravijo tisti, ki neracionalno sovražijo Izrael. Dejansko stanje je precej bolj zapleteno.

Prejšnji teden sem bil v supermarketu v Tel Avivu. Nabral sem nekaj izdelkov in odšel na blagajno. Blagajničarka je bila zelo privlačna mladenka, ki je govorila popolno hebrejščino in bila tudi izjemno vljudna. Ko sem odšel, sem bil kar nekoliko presenečen, ko sem se zavedel, da je bila Arabka.

Pred kratkim so me sprejeli v bolnišnico (pozabil sem že, zakaj) v Tel Avivu. Glavni zdravnik na oddelku je bil Arabec. Prav tako tudi številni tehniki zdravstvene nege. V nasprotju s prevladujočo podobo divjega, neciviliziranega Arabca se ljudje na splošno strinjajo, da so arabski tehniki zdravstvene nege − tako ženske kot moški − precej bolj ljubeznivi od svojih judovskih sodelavcev.

Ugleden sodnik vrhovnega sodišča, ki je tudi član odbora za imenovanje sodnikov, je Arabec. Arabci so tesno povezani z izraelskim gospodarstvom. Njihova povprečna plača je verjetno nižja od judovske, zlasti ker je zaposlenih precej manj Arabk kakor Judinj. Toda življenjska raven v Izraelu je precej višja kakor v kateri koli arabski državi.

Mislim, da so arabski državljani precej bolj »izraelizirani«, kakor se tega večina od njih zaveda. Samo kadar obiščejo Jordanijo, denimo, se počutijo drugačne (in večvredne). Nimajo nikakršne avtonomije, toda v praksi deluje »nadzorni odbor«, ki združuje vse arabske občine in združenja, poleg tega obstaja združena arabska frakcija (tretja največja frakcija v knesetu).

To je ena plat medalje. Druga je popolnoma nasprotna: arabski državljani vsak dan občutijo, da so drugačni od Judov, da ti zviška gledajo nanje in jih diskriminirajo. Tudi judovska levica niti pomisli ne na to, da bi sestavila vladno koalicijo z arabsko frakcijo. Znotraj arabske družbe v Izraelu je slišati skrivno razpravo. Številni Arabci menijo, da bi se morala njihova frakcija v knesetu bolj ukvarjati z njihovim položajem v Izraelu, frakcija pa se precej bolj posveča položaju njihovih bratov in sester na zasedenih palestinskih ozemljih. Včasih je veljal zelo znan pregovor v jidišu: »Ni lahko biti Jud.« V judovski državi »ni lahko biti Arabec«.

Vse te dileme pravzaprav lepo simbolizira predlagani zakon o klicanju k muslimanski molitvi. Težavo bi seveda lahko rešili z medsebojnim pogovorom in razumevanjem. V vseh arabskih mestih in vaseh si ljudje želijo slišati klic k molitvi, tudi če mnogi ne vstanejo in se ne odpravijo v mošejo. V četrtih z nemuslimanskim prebivalstvom bi lahko po dogovoru utišali zvočnike ali znižali glasnost. Toda pred vložitvijo predloga zakona se nihče ni z nikomer posvetoval.

Če se bo torej Jair zbudil ob štirih zjutraj, bi lahko morda naslednjo uro premišljeval o tem, kako naj Judje in njihovi arabski sosedje sklenejo ustrezen dogovor.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.