Na Balkanu nič novega

Če nam je to še tako težko priznati, so dejstva takšna, da se je na Balkanu v zadnjem desetletju znova nakopičilo vsaj toliko napetosti, kot jih je na Bližnjem vzhodu. Tudi sicer smo v Evropi priče nazadovanju, ko gre za varnost in stabilnost naše celine, da se zdi, da se bomo težko izognili še hujšim spopadom, kot smo jih spremljali že do zdaj. Ne le v Ukrajini, kjer se zdi ukrajinsko-ruski mir krhkejši od porcelana, ampak spet tudi na Balkanu.

Zdi se, da se ljudje iz zgodovine ničesar ne naučimo in da so naša zaklinjanja »nikoli več vojne« zgolj prazna fraza in imajo prav tisti, ki pravijo, da živimo v času pametnih telefonov in neumnih ljudi.

Na Balkanu žal nič novega. Spopadi v makedonskem Kumanovu so neizogibno in žal znova tragično obudili spomin na spopade v tej državi iz leta 2001, ki so bili končani z Ohridskim okvirnim sporazumom. Ta je odprl pot do sprave ter pomiritve med Makedonci in Albanci. Leta 2008 bi moral biti ta dosežek kronan z vstopom Makedonije v Nato, za kar je izpolnila vse pogoje, a ji je vrata zaprla Grčija zaradi spora o imenu. Le malokdaj se je kakšna evropska država tako odločno uprla mogočni Ameriki, kot se je takrat Grčija. A bilo je jasno, da utegnejo biti posledice te zavrnitve daljnosežne – ne le za Makedonijo, ampak tudi za varnost in stabilnost celega Balkana. Leta 2001 je bil problem Makedonije razkol med Makedonci in Albanci, danes pa je problem skrajno oster politični razkol med samimi Makedonci.

Spet kažejo s prstom na Makedonijo

Ko na Balkanu ozeleni trava in se olista drevje, se v ljudeh sprožijo spomini, čustva in stare zamere, ki zimo zgolj prespijo. Na Balkanu je spomin nesmrten, pozabe pa ni.

Med redkimi analitiki, ki se še aktivno ukvarjajo z Balkanom, ker so mnogi omagali in nehali verjeti, da je Balkan sploh mogoče razumeti, jih večji del verjame, da je ključni problem Balkana Bosna in Hercegovina, manjši del pa meni, da je največji problem Kosovo. Te dni pa vsi skupaj v naglici spreminjajo mnenja in s prstom kažejo na Makedonijo.

Bosna in Hercegovina ima ustroj, narejen v Daytonu, ki s svojo zapleteno ureditvijo narodom te države omogoča vsaj stabilnost in mir, čeprav je hkrati že dolgo zavora političnemu razvoju, večji učinkovitosti in s tem tudi gospodarskemu napredku.

Kosovo je samo del albanskega vprašanja, Albanci namreč živijo v šestih bližnjih državah, v Albaniji, na Kosovu, v Makedoniji, Srbiji, Grčiji in Črni gori. Težava je, da albanskega vprašanja nihče ne jemlje dovolj resno, niti Albanci sami ne, zato se pogosto zlorablja v politične namene. Najmanjkrat se pri tem omenja Grčijo in številno tam živeče albansko prebivalstvo, največkrat pa Makedonijo in tamkajšnje Albance, ki so, kot kažejo izkušnje, najmanj zadovoljni in najagresivnejši. A izkušnje kažejo tudi, da najbolj ekstremne albanske skupine prihajajo s Kosova.

Leta 2001 je bil razlog ta, da je bil mednarodni nadzor na Kosovu šibek, ker se je šele vzpostavljal, leta 2015 pa je razlog ta, da mednarodnega nadzora ni več. Od nekdanjih 17.000 pripadnikov mednarodne vojaške misije Kforja, ki so zagotavljali mir v času osamosvojitve, jih je na Kosovu zdaj le še nekaj tisoč. Nekoč razvpita ameriška vojaška baza Bondsteel bo po veljavnih načrtih že prihodnje leto zaprta ali, bolje rečeno, demontirana, ker gre za model montažne vojaške baze. Obmejna hribovja od obronkov Šarplanine do Prokletij so, skratka, spet idealno zatočišče za skupine, ki se ukvarjajo z ilegalnimi rečmi in razglašajo za patriote. Kosovska oblast pa sama seveda ne zmore nadomestiti moči in sposobnosti Kforja, prave vojske Kosovo nima, policija pa ni niti dovolj številna niti primerno opremljena.

Zahod počasi dviga roke od Balkana

Vse bolj se postavlja vprašanje, ali bi EU in ZDA oziroma Zahod nasploh lahko storili več za Balkan, kot je bilo storjenega do zdaj. Najprej je treba reči, da je bilo za Balkan storjenega veliko ali celo ogromno, v političnem in materialnem pomenu. Če pozabimo na lastne stroške, ki so jih najbolj angažirane države EU imele z mirovnimi vojaškimi misijami, tudi Slovenija, ter razvojnimi in humanitarnimi projekti, samo vrednost nepovratnih evropskih sredstev, namenjenih državam na Balkanu, presega 20 milijard evrov.

Kljub temu se vse bolj krepi občutek, da EU in ZDA počasi dvigajo roke od Balkana. In tako kot so se od vsega izmučeni balkanski narodi počasi naveličali obljub o približevanju EU, ki je vse dlje, se je očitno tudi EU počasi naveličala vlaganj v projekt vstopanja Balkana v EU, kakor je bil določen v slavni Solunski agendi iz leta 2003.

Dosežki so v zadnjih letih bolj kot ne klavrni. Bosna in Hercegovina je letos napredovala do tja, kjer bi morala biti že leta 2009, Črna gora na poti v EU napreduje, na poti v Nato pa stagnira, Srbija napreduje, a prepočasi, za Albanijo pa se zdi, da napreduje ravno toliko, kot si sama želi. Medtem pa Makedonije in Kosova kot da ni več na tabelah in v razpredelnicah evropskih analitikov.

Makedonija se je ujela v past nerešljivosti spora z Grčijo, v katerem izgublja in se vse bolj zdi, da utegne biti streznitev plačana z visoko ceno. Kosovo je ujeto v past »privida države«, ko državo formalno imaš, ni pa popolna in toliko učinkovita, da z njo lahko rešuješ velike probleme prebivalstva in gospodarstva, da lahko normalno živiš, potuješ, posluješ in najemaš kredite in si član mednarodnih organizacij, tako kot vse druge države v tvoji soseščini, s katerimi se meriš in primerjaš.

Na Balkanu države doživljajo usodo, ki jo je Ivo Andrić sicer pripisal ljudem: »Mnogi v življenju najdejo tisto, kar so hoteli, izgubijo pa sebe.«

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

 Vojko Volk, slovenski diplomat