Tiskane izdaje
Izraz človekovega dostojanstva
Slovenska ustava in z njo ustaljena ustavnosodna praksa na normativni ravni v rang najvišje vrednote svobodne in demokratične družbe postavlja temeljne človekove pravice in svoboščine, na piedestalu katerih stoji človekovo dostojanstvo. Gre za pojmovanje človeka kot bitja z duhovno, politično in ekonomsko svobodo. Dejstvo, da se človek v okviru lastnih vrednot in s spoštovanjem pravnega reda in pravic drugih svobodno lahko odloča, mu daje naravo aktivnega udeleženca v življenjskem okolju in v procesu oblikovanja demokratičnega diskurza.
V Sloveniji je vprašanje obstoja in pojmovanja ekonomske svobode pogosto zasenčeno z odgovori na povsem druge dileme. Kolektivistično prepričanje, da so naravne težnje človeštva slabe, zaradi česar ljudem ni varno zagotoviti svobode, še vedno prevladuje. Ustvarjalci družbenih razmer v najširšem smislu se pretvarjajo, da posameznik in posledično družba brez ustreznega oblastnega usmerjanja usodno zdrvi v brezno svojega uničenja. Takšna miselnost nasprotuje pojmovanju človeka kot svobodnega in razumnega bitja. Vse dokler posamezniku ne bo dopuščena zasebna iniciativa, tudi na področjih, ki so v Sloveniji že dolga desetletja hermenevtično zaprta v okvirih družbenega (beri: javnega), dokler bo veljal posameznik za nesposobnega izboljšanja svoje blaginje, dokler bo za vse poskrbela država, dotlej ne bo mogoče zadihati svobode. Temu navkljub je človek edini motor napredka. Njemu lastne zmožnosti, sposobnosti, pridobljeno znanje in izkušnje omogočajo, da pod vladavino prava in ob spoštovanju in varovanju lastnine živi svojo svobodo.
Klavrna podoba v Sloveniji
Iz številnih domačih in tujih analiz kot razlog za največje težave slovenskega gospodarstva veje pomanjkanje zasebne iniciative, značilne za zasebno lastništvo. To, v nasprotju z državnim lastništvom, ki je vedno delno v spregi z oblastjo, s povsem drugačnimi kriteriji presoja tveganja in poslovne okoliščine. Mnogi ugotavljajo, da je Slovenija šolski primer ohranjanja pajdaškega kapitalizma, značilnega za okolja z obsežno državo, z obsežnim državnim lastništvom virov kapitala. Ta najlaže vodijo do zlizanosti političnega vodstva in gospodarstva, do zlorab prava in etičnosti. V takšnih okoliščinah obstaja resna nevarnost navidezne demokracije.
Fraser Institute, kanadski zasebni inštitut, je leta 2012 v letnem poročilu za leto 2010 v zvezi s presojo stopnje kazalnikov ekonomske svobode, med katerimi je obseg javnega sektorja, delovanje vladavine prava in učinkovitost varstva lastnine, ugotovil, da Slovenija med 144 državami zaseda 92. mesto. Med državami EU pa zadnje mesto.
Preobsežen (para)državni aparat ohranja status quo privilegiranih skupin. Reformne civilne iniciative, ki ponujajo spremembe pa so pred večinskimi, h kolektivizmu usmerjenimi skupinami, skoraj neslišne. Zasebna iniciativa na omenjenih področjih je hitro zatrta ali pa se mora zelo prizadevati za svoje delovanje, kar kmalu postane sami sebi namen. Državno lastništvo dela gospodarstva povečuje tveganje za izčrpavanje državnih podjetij, pravosodje pa pod vplivom kolektivističnih konceptov razumevanja lastnine ni sposobno sankcionirati omenjenih zlorab. Še več, razumevanje prava in pravičnosti v Sloveniji črpa iz skrajnega pozitivizma. Razlaga pravnih pravil je zato velikokrat nasprotna vrednotam svobodne in demokratične družbe.
Izgubljena svoboda
Posamezniku mora biti dopuščeno razpolaganje s premoženjem, z rezultati svojega ustvarjanja, svojega dela. Ta je, tako David Hume, podlaga modernemu konceptu pravičnosti in morale. Če posameznik lahko ustvarja lastnino in z njo razpolaga, priznanje ekonomske svobode vedno trči ob vprašanje izmenjave dobrin. Tu naletimo na nevarnost, ki vodi v izgubo ekonomske svobode: zaverovanje v zmoto, da demokracija za vse večne čase per se zagotavlja svobodo. Na žalost se je tudi v Sloveniji pokazalo dojemanje demokracije na ravni formalnega mehanizma, ki vnaprej določa le postopek postavitve oblasti in zakonitega sprejemanja njenih odločitev. Takšna dogmatika je lahko odlično orodje za dosego njenega nasprotja. Vprašanje svobode je torej, kot trdi Ludwig von Mises, bolj kot od stopnje demokratičnosti družbe, odvisno od stopnje uresničevanja etičnih in pravnih konceptov na področju družbene pravičnosti.
Pri nas so družbeni posegi v lastnino (beri: davčne in druge obremenitve za zagotavljanje javnega financiranja) izglasovani po zakonitem demokratičnem postopku. V tem se skriva novodobni kolektivizem. Njegova narava je prikrita. Tovrstni ukrepi, kot navaja Friedrich von Hayek, predstavljajo novo suženjstvo. Ne gre za zasužnjenje človeka po človeku, temveč človeka po državi oziroma družbi.
Navideznost vladavine prava
Vladavina prava (Rule of Law), fenomen, ki ga v evropski pravni kulturi in doktrini poznamo pod pojmom pravna država (Rechtsstaat), je miselni koncept, v skladu s katerim je oblast, država omejena s pravom. Ta nima zgolj normativne, pozitivistične narave. Ne gre zgolj za skup pravil vsakokratnega oblastnika, ampak se njegova substanca napaja iz vrednostnega sistema, religije, tradicije, kulture. To obsega tudi pravico do lastnine. Posamezniku mora biti dopuščeno, da na temelju lastne pobude na svobodnem trgu unovči svoje ideje. S tem ko svoje sposobnosti posveča naravnim virom, jih spreminja v izdelke in uporablja v vsakdanjem življenju, je, kot trdi Adam Smith, udeležen v ustvarjalnem procesu, ki je nujen in nepogrešljiv del človeške narave.
Odgovor na odnos med pravom in lastnino je zato in abstracto zelo preprost, in concreto pa še zdaleč ne. Če pustimo ob strani sankcioniranje zlorab, mora pravo zagotavljati naravno pravico do legitimne obrambe pred posegi v lastnino. Frédéric Bastiat utemeljuje, da pravo nadomešča individualne sile s kolektivno silo varstva lastnine. Po eni strani vladavina prava ohranja lastnino, po drugi pa razpršena lastnina vzdržuje vladavino prava. Lastnina namreč zagotavlja razpršenost dostopa do produkcijskih sredstev, s tem pa zmanjšuje možnosti koncentracije politične moči. Nasprotno visoka davčna bremena za javno financiranje povsem tržnih dejavnosti in monopoli v izobraževanju, zdravstvu, sociali, komunalnih storitvah, energetiki itd. dušijo zasebno iniciativo. Z nesorazmernim poseganjem v lastnino postaja ekonomska svoboda zgolj še ena od navideznih vrednot svobodne in demokratične družbe pri nas.
––––––
