Na Primoža Trubarja dan

Tako kot Trubarja je tudi Hrena skrbelo predvsem zveličanje duš, ne pa slovenska nacionalna samobitnost.
Objavljeno
12. junij 2018 09.00
Posodobljeno
12. junij 2018 11.52
Trubar je postal podporni steber slovenstva, a šele ko je dobil svojega zlobnega dvojčka, ljubljanskega škofa Hrena. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Na Trubarjev dan je Ali Žerdin v duhovitem zapisu razmišljal o Trubarjih danes. Ugotavlja, da le malo Slovencev – če sploh kdo – še nosi priimek nesmrtnega Primoža. Ker jih lahko, v najboljšem primeru, preštejemo na prste ene roke, avtor zaključi – malo za šalo, malo zares – da protireformaciji ni uspelo izkoreniniti le protestantizma, ampak tudi Trubarje! Ob tem se mi je postavilo malce provokativno vprašanje: bi Trubar sploh lahko postal tako pomemben katalizator slovenstva brez demonske figure škofa Tomaža Hrena?

Trubar je v zavesti Slovencev upravičeno velik predvsem zato, ker je dal natisniti prvo slovensko knjigo in postal začetnik slovenskega knjižnega jezika. Toda knjige, ki jih je tako vztrajno tiskal – žal jih ni ostalo prav veliko – danes bere le peščica strokovnjakov, ki raziskujejo zgodovino reformacije in slovenskega jezika. Povprečnega Slovenca bolj malo briga, kaj in kako je Trubar pisal. Pomembno je, da je bilo v slovenščini. Najbrž se mu ne zdi vredno ozavestiti niti najbolj samoumevnega dejstva, da sta bila pravira Trubarjevih tiskov njegova globoka vera in misijonarska gorečnost. Trubar je Slovencem v materinščini natisnil katekizem in evangelij zato, da bi lahko rasli v pravi (luteranski) veri, ne pa da bi kot narod dobili svojo kulturno podstat. Slovenski knjižni jezik je bil torej, prej kot njegov namen, sredstvo Trubarjevega delovanja.

Toda Trubar je imel srečo. V času kulturnega boja konec 19. stoletja si ga je prisvojila liberalna stran, ki je slovenske protestante prekvasila v protonarodne heroje, protestantizem pa izenačila s svobodomiselnostjo. Trubar je tako postal podporni steber slovenstva, a šele ko je dobil svojega zlobnega dvojčka, ljubljanskega škofa Hrena.

Hren se je liberalcem zameril predvsem kot zatiralec porajajočega se naroda in požigalec slovenskih knjig. V Aškerčevi pesmi Škofa Hrena smrt, ki je izšla v zbirki Mučeniki: slike iz naše protireformacije (1906), se Hren končno znajde na smrtni postelji, a brez občutka krivde, kesanja in želje po spravi. Hren ostaja manični uničevalec slovenstva: »Še več, še več jih nanosite skupaj/slovenskih knjig heretičnih! Haha! […] Vse v ogenj, vse!« A Hrenovemu krohotanju sledi nepričakovan obrat, ki se ga niti Richard Curtis in Ben Elton, scenarista britanske humoristične serije Črni gad, ne bi mogla izmisliti. Najprej duhovi izgnanih predikantov vržejo nadutega škofa na kup gorečih luteranskih knjig, poslednji udarec pa mu zada kar Primož Trubar sam, ki ga pospravi s svojim zajetnim prevodom Luthrove Hišne postile.

Prav katoliško požiganje protestantskih knjig je tisti osrednji zgodovinski dogodek, ki še vedno, kadar je priložnost, Trubarja preobrazi v svobodomiselnega antikatolika in mučenca za slovenstvo, ki se je prvi postavil po robu zatohlemu klerikalizmu. Njegova prava vrednost v sekularni dobi je odvisna od represivnih sredstev protireformacije, ki jih dandanes, po izkušnji 20. stoletja, prehitro asociiramo s totalitarizmi in protonacizmom. Grmada knjig je torej torišče rojevanja Trubarjevega mita.

Kulturnobojna podoba slovenske protireformacije je seveda povsem zastarela. Tako kot Trubarja je tudi Hrena skrbelo predvsem zveličanje duš, ne pa slovenska nacionalna samobitnost. Knjige, ki jih je verska reformacijska komisija s Hrenom na čelu požgala v Ljubljani in drugod na Kranjskem, pa niso gorele zato, ker so bile v slovenščini, ampak ker so bile heretične. Še več, velika večina požganih knjig je bila v latinščini in nemščini. Dr. Luka Vidmar je pred kratkim ocenil, da ljubljanska požiga, decembra 1600 in januarja 1601, nista mogla vsebovati več kot deset odstotkov knjig v slovenščini. Ker pa je bil Trubar uvrščen na klementinski indeks prepovedanih avtorjev, je morala biti večina slovenskih tiskov prav njegovih. Dalmatinov prevod Svetega pisma ni gorel, Trubarjevi novozavezni prevodi pa na žalost najbrž so, kolikor so jih pač na hitro uspeli pobrati po cerkvah in domovih.

Požigi knjig so bili v zgodnjenovoveški Evropi redna praksa, a kot sredstva cenzure niso bili bog ve kako učinkoviti. Prihod Luthrovih del na Otok je leta 1521 sprožil prvi javni požig tiskanih knjig v Angliji, kar pa niti približno ni ustavilo širjenja protestantizma. Ko Tacit razpravlja o požigu Analov svojega vzornika, republikanskega zgodovinarja Kremucija Korda, pripomni, da se je Kordova knjiga kljub kruti kazni ohranila, avtoriteta avtorja pa je bila po preizkušnji z ognjem le še večja. Prav zato Elizabeta I. ni marala javno sežigati katoliških knjig – raje jih je na skrivaj metala v peč.

Zgolj kot praočetu knjižne materinščine se Trubarju najbrž ne bi tako dobro pisalo. Drži, v imaginariju slovenstva bi ohranil častno mesto, a bil bi le še eden od pišočih farjev v dolgi predzgodovini slovenske književnosti, v katero, ker drugega pač nimamo, tlačimo puste pasijone in pridige. Res da bi bil prvi, a prvi med enako dolgočasnimi. Antiklerikalizem si je tako izmislil tiranskega zatiralca naroda, škofa Hrena, ki je danes še vedno popularna figura v antikatoliškem diskurzu. Hvala bogu za »kranjskega inkvizitorja«, sicer bi nas res moralo zanimati, kaj je »lubim Slovencem« Trubar dal v branje.

***

Gašper Jakovac je literarni zgodovinar in doktorski študent v Durhamu.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.