Tiskane izdaje
V zadnjih tednih smo priča dogajanju v Kataloniji, v iraškem Kurdistanu in njunim prizadevanjem za vzpostavitev samostojnosti. To povezujejo z uresničevanjem načela pravice do samoodločbe, na podlagi katerega je tudi Slovenija pridobila svojo samostojnost, zato bi bilo primerno, da se širša javnost podrobneje seznani, kaj omenjeno načelo pravzaprav pomeni in kakšen je njegov položaj znotraj mednarodnega prava.
Temeljno načelo
Mednarodnopravna stroka se strinja, da načelo o pravici narodov do samoodločbe predstavlja eno izmed temeljnih načel sodobnega mednarodnega prava de lege lata (po veljavnem zakonu). Še vedno pa znotraj nje ni soglasja, ali ima tudi značilnosti ius cogens (obvezna pravila). Nedvomno pa že zaradi dejstva, da predstavlja eno izmed temeljnih načel sodobnega mednarodnega prava, lahko pripišemo univerzalnost in njegove uporabe ne moremo odrekati nobenemu narodu.
Težavo predstavlja to, da ni jasno razdelanih kriterijev, ki bi v vsakem obravnavanem primeru podali odgovor o njegovi uporabi, čeprav je ta danes razširjena na vse skupine, ki se soočajo z najhujšimi kršitvami človekovih pravic. Ne glede na napredek na tem področju je v odločitvah za razreševanje konkretnih primerov še vedno odločujoča politična volja.
Načelo o pravici narodov do samoodločbe ima svoje izhodišče v temeljih sodobne demokracije ter iz njih izhajajočih dokumentov o človekovih pravicah, na primer v ameriški deklaraciji o neodvisnosti iz leta 1776. Iz slednje izhaja, da mora imeti vsaka oblast soglasje ljudstva oziroma tistih, ki jim vlada. Če ta pogoj ni izpolnjen, jo lahko ljudstvo zamenja. Ameriška revolucija in dokumenti, ki so izšli iz nje, niso nič drugega kot teoretična in praktična manifestacija odpora proti takratnemu absolutizmu matične države. V primeru francoske revolucije pa lahko govorimo o odporu zoper takratni absolutistični režim, ki se ni znal prilagoditi razmeram.
Če preskočimo v čas boljševiške revolucije in Lenina, lahko iz njegovih zapisov razberemo močno podporo načelu pravice do samoodločbe za vse narode. Po njem »naj vsak narod brez izjeme, tako v Evropi kakor v kolonijah, dobi svobodo in možnost, da sam odloči, ali bo ustanovil posebno državo ali stopil v sestavo kake druge države«. Zanj samoodločba pomeni predvsem pravico do odcepitve in vzpostavitve lastne države. Poudarjal je enakopravnost vseh narodov ter povezanost samoodločbe z demokratičnimi odnosi med narodi. Po njem je njena uresničitev stvar svobodno izražene volje prizadetega naroda.
V približno istem obdobju, ko je evropski prostor okreval po koncu prve svetovne vojne, smo bili priča koncu avstro-ogrske monarhije. Osnovo za novo evropsko ureditev je predstavljal koncept pravice narodov do samoodločbe takratnega ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona. Ta je bila predstavljena v njegovem nagovoru kongresu leta 1918, v katerem je predstavil program 14 točk. Iz njega sicer ne izhaja beseda samoodločba (self-determination), večkrat pa je bila v njem ponovljena zahteva, da je pri odločanju o vprašanjih suverenosti treba upoštevati interese prebivalstva določenega ozemlja (gre za znano načelo: consent of the governed). Po njegovem mnenju se lahko vsako spreminjanje meja v Evropi izvede le v soglasju in s polnim upoštevanjem volje narodov, ki so bili soočeni z vojnim nasiljem. Po njem »samoodločba ni samo formalno vprašanje, ampak je zapovedno načelo ravnanja, ki ga bodo državniki v prihodnje lahko zanemarjali samo na svojo odgovornost«.
Majniška deklaracija
V isto časovno obdobje se umešča tudi majniška deklaracija, iz katere izhaja zahteva po ustanovitvi samostojne države, ki bi jo sestavljali Slovenci, Hrvati in Srbi. Njeno besedilo, prebrano v avstrijskem parlamentu 30. maja 1917, se v slovenskem prevodu glasi: »Podpisani poslanci, združeni v jugoslovanskem klubu, izjavljajo, da zahtevajo na temelju narodnega načela in hrvaškega državnega prava, naj se vsa ozemlja monarhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, zedinijo pod žezlom habsburško-lotarinške dinastije v samostojno državno telo, ki bo prosto vsakega narodnega gospostva tujcev in zgrajeno na demokratičnem temelju. Za uresničevanje te zahteve svojega enotnega naroda se bodo zavzeli z vso silo. S tem pridržkom se bodo podpisani udeleževali parlamentarnega dela.«
Če popotovanje pravice do samoodločbe nadaljujemo v obdobje po drugi svetovni vojni, lahko ugotovimo, da smo bili priča nepredstavljivim spremembam. Velesile takratnega časa, oslabljene od neskončne morije, niso imele druge možnosti kot popustiti zahtevam koloniziranih narodov. Posledica je odprava kolonializma in nastanek številnih novih neevropskih držav. Dekolonizacijski procesi so potekali v imenu uresničevanja načela o pravici narodov do samoodločbe.
Foto: Yves Herman/Reuters
Ustanovna listina OZN
Temeljni dokument za urejanje mednarodnih odnosov po drugi svetovni vojni je predstavljala atlantska listina, ki je imela podobno vlogo kot 14 Wilsonovih točk in je pomembna za nadaljevanje utrjevanja ideje samoodločbe. Izpostavimo 2. in 3. točko, iz katerih izhaja, da mora biti vsaka ozemeljska sprememba izvedena v skladu s svobodno izraženo voljo naroda ter da imajo narodi pravico izbrati si vlado po svoji volji oziroma je treba omenjeno pravico obnoviti vsem, ki jim je bila odvzeta s silo.
O mednarodnopravni koncepciji pravice narodov do samoodločbe pa lahko govorimo šele z njeno umestitvijo v besedilo ustanovne listine OZN, vsebovana pa je tudi v nekaterih slovesnih deklaracijah Generalne skupščine OZN ter pogodbenih besedilih. V 2. odstavku 1. člena med svoje cilje uvršča tudi načelo samoodločbe, ki naj bi doprineslo k razvoju prijateljskih odnosov med narodi in utrditvi svetovnega miru. S takšno formulacijo besedila so avtorji OZN pokazali, da njihov namen ni bila vzpostavitev pravnega načela, ampak oblikovanje političnega načela, za katero si bo mednarodna skupnost prizadevala. V 4. odstavku 55. člena ga ponovi v okviru mednarodnega ekonomskega in socialnega sodelovanja ter posredno tudi v 73. in 76. členu.
Z vključitvijo v temeljni dokument mednarodne skupnosti in mednarodnega prava smo priča njegovemu nadaljnjemu razvoju skozi instrumente OZN. Na primer deklaracija o zagotovitvi neodvisnosti kolonialnih dežel in narodov, ki že v prvi točki določa nevzdržnost kolonialnega sistema in v drugi potrjuje, da imajo vsa ljudstva pravico do samoodločbe. Vključena je tudi v 1. člen mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Iz njega izhaja, da imajo vsi narodi pravico do samoodločbe, saj si z njo svobodno določajo svoj politični status in zagotavljajo ekonomski, socialni in kulturni razvoj. Iz besedila omenjenega člena izhaja jasno sporočilo, da brez uresničevanja pravice do samoodločbe ni mogoče zagotavljati vseh ostalih človekovih pravic, ker predstavlja temelj, iz katerega te izhajajo.
S sprejetjem deklaracije o načelih mednarodnega prava o prijateljskih odnosih med državami v skladu z ustanovno listino Združenih narodov, imenovane tudi deklaracija sedmih načel, postane načelo o pravici narodov do samoodločbe del mednarodnega prava. Iz dokumenta izhaja, da imajo vsi narodi pravico svobodno določati svoj politični status in uresničevati svoj gospodarski, družbeni in kulturni razvoj, brez vmešavanja »zunanjih akterjev«.
Helsinška sklepna listina
S koncem hladne vojne se je mednarodna skupnost soočila z razpadom večnacionalnih socialističnih držav. Priča smo bili razpadu bivše Sovjetske zveze, Češkoslovaške federacije in bivše SFRJ, ki jih je urejala s strani Evropske skupnosti sprejeta deklaracija o smernicah za priznanje novih držav v Vzhodni Evropi in SZ.
Omenim lahko še za evropski prostor izjemno pomemben dokument z naslovom Helsinška sklepna listina o varnosti in sodelovanju v Evropi, ki je bila sprejeta leta 1975 na zasedanju Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi. Vključitev pravice do samoodločbe vanj je še dodatno potrdila univerzalnost pravice do samoodločbe tudi v primerih, ko nimamo opraviti s primeri odprave klasičnega kolonializma. Iz dokumenta izhaja, da vsi narodi razpolagajo s pravico, da se brez tujega vmešavanja svobodno odločajo o svojem notranjem in zunanjem političnem statusu.
Pretekle idejne izhodiščne pravice do samoodločbe so bile zelo različne in so izhajale iz zahteve po osvoboditvi od kolonialnega odnosa, nedemokratičnosti, izpolnitve narodne ideje idr. V praksi pa pomeni uresničevanje pravice do samoodločbe predvsem nasprotovanje načelu ozemeljske celovitosti držav. Nacionalna država je država, v kateri meje zaobjemajo en narod. Kaj potem storiti, ko je teh narodov več in se eden ali več odloči za samostojno pot? Nemški filozof Jürgen Habermas je komentiral, da je »samoodločba prinesla več škode kakor koristi«.
Najprej je treba podčrtati, da sta obe pravici zapisani v ustanovno listino OZN. Ob tem lahko že takoj ugotovimo, da je mednarodna skupnost načeloma bolj naklonjena ozemeljski celovitosti, tudi iz razloga, ker znotraj številnih držav po svetu še vedno obstajajo težnje po drugačni ureditvi obstoječega stanja.
Znotraj ali zunaj
Naj pojasnim razliko med notranjo in zunanjo samoodločbo. Prva pomeni uveljavitev volje naroda glede gospodarskega, družbenega in kulturnega razvoja znotraj obstoječe države, druga pa nič drugega kot nastanek nove države zunaj obstoječih okvirjev. Če se prva ne izvršuje na način, da je sodelovanje določenega naroda v skupni državi primerno, potem ima ta pravico do uveljavljanja samoodločbe. (Ne)primernost se nanaša tako na uveljavljanje kulturnih, gospodarskih, političnih in drugih pravic. V okoljih, kjer se te ne morejo izvajati na ustrezen način, si zatirani narodi prizadevajo za njihovo uresničenje.
Ne glede na to, kakšen bo epilog v primeru Katalonije in nazadnje še iraškega Kurdistana, je zagotovo, da se proces preoblikovanja, združevanja, nastajanja, razpadanja mednarodnih subjektov ne bo nikoli končal.
***
Prispevek je mnenje avtorja
