Naj bo najboljši sosed res najboljši

Že dolgo mi leži na jeziku, a sem se zadrževal. Odzval sem se na to in ono novinarsko vprašanje, proaktivno se nisem izpostavljal. No, pa je prišel sklic nujne seje gospodarskega odbora in klic razuma ambiciozne levice, naj že vendar ukrenemo kaj in rešimo nekdaj našega največjega trgovca. Ko te nekdo povabi pred kamere in ti predlaga rešitve, na katerih sam delaš več mesecev, se lahko le nasmehneš. Ja, dragi moji, če bi čakali na to sicer nujno srečanje, bi se danes morda ne bi imeli o čem sploh pogovarjati!

Rešujemo sistem, ki ga Mercator vzdržuje

Prodaja Mercatorja ni bila napaka sama po sebi. Prodaja je bila uperjena proti slovenskim interesom, saj je imel kupec lastno predelovalno industrijo, ki je slovensko postavljala v nekonkurenčen položaj. To je pripeljalo do kolapsa, ki so ga slovenski dobavitelji močno občutili. Kot rad ponavljam, ni vedno ponudba z najvišjo ceno najboljša. Pri prodaji državnega premoženja je vedno znova treba iskati največjo možno korist za državo, ki premoženje prodaja, in za podjetje, ki se prodaja.

Ne bom se spuščal v to, kdo vse je bil boter ali botrica, ko se je naš najboljši sosed prodal sosedom. Takrat sem bil daleč od prestolnice, nekateri bi rekli v vlogi »bademajstra«. Če sem takrat le nemo opazoval dogajanje okoli Mercatorja, ga danes nikakor ne nameravam. Na mizo nam je priletel izjemno vroč kostanj. Skupina Mercator zaposluje deset tisoč ljudi, hrani nekaj tisoč družin za njimi, ustvarja 1,5 milijarde evrov prihodkov na leto in je spletla 500 milijonov evrov težko dobaviteljsko mrežo – pretežno slovensko. Vendar Mercator je na barki skupaj z Agrokorjem in toneta. Vsak razumen človek se težko obrne stran in skomigne z rameni. Pa naj mi še kdo reče, da rešujemo Mercator. Rešujemo sistem, ki ga Mercator vzdržuje.

Da bi skoraj začrtano usodo Mercatorja prekrojili, smo škarje v roke vzeli že pred meseci. Za narodno gospodarstvo Slovenije bi potencialni stečaj lastnika Mercatorja – Agrokorja – prinesel strahovit pritisk na ekonomijo Slovenije. Domači dobavitelji bi ostali nepoplačani ali le poplačani z mizernimi vsotami, v zelo kratkem času bi se morali prestrukturirati, poiskati nove kupce in začeti celotni cikel znova. Taka stvar pa se ne zgodi v nekaj dneh, temveč kvečjemu v mesecih. Izguba številnih delovnih mest torej ne bi bila samo v Mercatorju, temveč tudi pri vseh dobaviteljih. Ko bi padla prva domina, bi ji sledile še ostale.

Zakon po meri Mercatorja?

To je edini mehanizem, ki ga je v tem trenutku imela vlada. Da smo sploh lahko vzpostavili neke vrste nadzor nad dogajanjem znotraj insolventne družine, del katere je danes Mercator, smo v prvem koraku morali najprej sprejeti lex Mercator in postaviti izrednega člana Mercatorjeve uprave. Njegova naloga je bila, da doseže osnovni namen lexa Mercator – suspendirati koncernski privilegij. In to mu uspeva. Pri zaščiti družbe sistemskega pomena nismo nikakršen unikum, tudi Hrvaška je storila enako in sprejela lex Agrokor. Slednjega smo toplo pozdravili, saj je hrvaška vlada tako prevzela nadzor nad sicer neobvladljivio kepo soodvisnih gospodarskih družb, ki so hranile in nadzorovale druga drugo. Lex Agrokor je v praksi pomenil tudi zaščito slovenskih dobaviteljev, ki so po njegovem sprejetju lažje zadihali.

Torej po naši zakonodaji ima materinsko podjetje pravico dajati navodila, ki so hčerinski družbi v škodo, če se to na dolgi rok poravna. Če je mati insolventna, kar Agrokor je, se to nikoli ne izravna. Zato smo iskali temelj, ki tega ne bo dovoljeval. Gregorja Planteuja smo tako postavili, da bdi nad posli, sklenjenimi z večinskim lastnikom Agrokorjem in z njim povezanimi družbami. Na kratko – skrbi, da Mercator pri teh ne bo prikrajšan. Seveda kljub dejstvu, da se je večina opazovalcev zavedala pomena Mercatorja za slovensko gospodarstvo in sem od kolegov, nekdanjih partnerjev, tudi predstavnikov medijev prejemal besede spodbude, so nekateri vendarle vili roke ob sprejemu lexa Mercator. Med njimi so precej prozorno izstopali vsi, katerih sponzorji so žal navijali za nasprotno ekipo. Ti so se ob nedavnih razkritjih revidiranih bilanc Agrokorja nekako poskrili v mišje luknje in le tu in tam pokukajo iz njih. Škoda, na neki način sem branje njihovih rumenih prispevkov doživljal kot razvedrilo.

Kakorkoli, iz prvega trimesečnega poročila izrednega člana uprave izhaja, da so Mercatorjevi posli z materjo v času med majem in avgustom letos ustrezali načelom vestnosti in gospodarnosti. Vendar pa to ne pomeni, da je bilo temu tako že pred majem! Pa boste rekli, spet išče teorije zarote. Pa vas vprašam – morda vemo, koliko je bilo situacij, kot je bila nedavna, ko naj bi Mercator prevzel vse trgovine v Bosni in Hercegovini – tudi Konzumove – kar bi zanj nedvomno predstavljalo dodatno obremenitev? V dotičnem primeru je ravno Gregor Planteu odločilno prispeval k temu, da je Ante Ramljak, izredni pooblaščenec hrvaške vlade v Agrokorju, sprejel ponudbo, da Mercator nazaj prevzame zgolj svoje lastniške in najemniške trgovine v Bosni in Hercegovini, Konzumovih pa ne. Lex Mercator je bil takrat prvič verificiran v praksi, kar je za nekaj časa zaprlo usta tudi novinarjem s posebno agendo.

Naj zlom Agrokorja ne zlomi najboljšega soseda

Da smo se pravilno odločili in ob bok lexu Agrokor postavili lex Mercator, je postalo jasno sredi oktobra, ko je hrvaška policija aretirala kar nekaj oseb, osumljenih finančnih mahinacij v koncernu Agrokor. Takrat se je lučka posvetila še komu, ki se mu danes zdi nujno preveriti, ali je kupoprodajno pogodbo z Agrokorjem mogoče razdreti. O tem smo razmišljali že pred nič kaj presenetljivimi rezultati revizije, ki jih je predstavljal Ramljak.

Kot veste, je v času kislih kumaric hrvaška stran na ljubljansko okrožno sodišče vložila predlog za veljavo lexa Agrokor tudi v Sloveniji. Naše sodišče je dokazalo, da zna biti presneto hitro, in je ta predlog v štirih dneh sprejelo ter tako postopek izredne uprave v Agrokorju priznalo kot tuj insolventni postopek. No, tu pa smo unikum, saj tega ni storila nobena druga država, ki se je znašla v enaki situaciji. Seveda je Republika Slovenija vložila pritožbo, v kateri je predlagala, da se premoženje, ki ga ima Agrokor v Mercatorju, izvzame iz sklepa. Odločitev sodišča žal še vedno čakamo, poletna naglica se ni ponovila.

In sedaj me boste vprašali, dobro, Počivalšek, kaj pa bo vlada storila z Mercatorjem, če ga iztrga iz objema Agrokorja? V okviru delovne skupine, kamor smo povabili tudi podkovane strokovnjake, že nekaj časa razmišljamo tudi o tem – vprašanje nikakor ni sveže, odgovor pa ne enoznačen. Ne želimo si, da bi Republika Slovenija postala lastnica Mercatorja. Še zdaleč ne. Resnično želimo nekoga, ki bo Mercatorju omogočil stabilno poslovanje na ekonomskih temeljih in tako zaščitil vse, ki so od njega odvisni. V začetku septembra sem se s hrvaško gospodarsko ministrico dogovoril, da bom v kontaktu z Antejem Ramljakom, tako sem tudi seznanjen z njegovimi načrti. On na drugi strani pozna pričakovanja Vlade RS – da bodo Mercator prestrukturirali v stabilno podjetje. Mercator lahko v obstoječi lastniški strukturi išče novo pot ali pa dobi novo lastniško strukturo. Vendar pa, če izhajam iz reka, da se pametni učijo na tujih napakah, morda bolj navijam za slednjo opcijo. A kaj naj rečem, ti pogovori nikoli ne potekajo pod žarometi kamer. Vsak, ki je bil kdaj v gospodarstvu, ve, da temu ni tako. Ko bodo dogovori zreli, pa bomo stopili tudi pred kamere. Do tedaj bomo verjetno tu in tam malce gulili državnozborske klopi za boljši občutek temu ali onemu, da so k rešitvi Mercatorja vendarle nekaj prispevali tudi v opoziciji.

In za konec; ne bi si želel, da bi kdo mislil, da bomo sedaj ujčkali Mercator in bo ta užival poseben tretma. Po »vladni intervenciji« se bo sam moral izkazati v boju z diskontnimi trgovci in spletnimi mački. Rešiti bo moral logistične izzive, postati bolj učinkovit in morda ubrati novo pot v smeri lokalno-kakovostno. Z razvejano mrežo trgovin in kakovostnih dobaviteljev lahko ustvari tisto razlikovalno prednost, ki ga bo postavila nad diskontne prodajalce, kamor tudi sodi. Vendar to so le moja razmišljanja, nikakor ni na meni, da družbi dajem kakršnekoli nasvete. Saj sami znajo!

Zdravko Počivalšek, minister za gospodarski razvoj in tehnologijo     

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.