Tiskane izdaje
Ko sem se poleti 1982 v obleganem Bejrutu prvič sestal z Jaserjem Arafatom, ob njem ni bilo Abuja Mazena. Nekaj mesecev pozneje, ko sem se z Arafatom srečal v Tuniziji, pa me je ta zaprosil, naj se sestanem tudi z Abujem Mazenom.
Izkazalo se je, da je Abu Mazen vodja Fataha, ki ima na skrbi izraelska vprašanja.
Moj prvi vtis je bil, da je Abu Mazen (Mahmud Abas) popolno nasprotje Arafata. Videti je kot šolski učitelj.
Arafat je bil zelo družaben človek. Rad je objemal in poljubljal ljudi ter z njimi od samega začetka vzpostavljal tesne odnose. Abu Mazen je veliko bolj zadržan in zaprt vase. A mi kot človek ugaja.
Že takrat, torej pred več kot 35 leti, je pripadal skupini najvišjih voditeljev Fataha in PLO. Z ramo ob rami je delal z ljudmi, kot so bili Abu Džihad (ki so ga ubili Izraelci), Abu Ijad (ki so ga ubili palestinski skrajneži) in Faruk Kadumi (ki je se ni strinjal s sporazumom iz Oslu in so ga zato odslovili).
Z Abujem Mazenom sem se srečal vsakič, ko sem v Tuniziji obiskal Arafata. Ko sem izvedel, da je bil rojen v Safedu, arabsko-židovskem mestu na severu Palestine, naju je to še dodatno zbližalo. Safed je bil drugi dom moje žene Rachel, ki je v otroštvu tam preživljala poletne mesece. Njen oče, ki je bil otroški zdravnik, je poleti delal v tamkajšnji ambulanti. Abu Mazen se ni mogel spomniti, ali ga je moj tast kot otroka kdaj zdravil, preden je njegova družina leta 1948 pobegnila s tega območja.
Po umoru Arafata (in prepričan sem, da je bil umorjen, čeprav ni dokazov) je Abu Mazen prevzel vodstvo Fataha (stranke) in PLO. Mazen ni drugi Arafat - nima ne slovesa junaka ne mednarodnega ugleda ustanovitelja. A so ga vsi sprejeli.
Kot vodja majhnega in šibkega naroda, ki se sooča z veliko močnejšim nasprotnikom, je bil Arafat prepričan, da morajo Palestinci v boju uporabiti vsa razpoložljiva sredstva: organiziranje, diplomacijo, nasilje, karkoli... Po vojni Jom Kipur pa si je začel tudi on prizadevati za uresničitev sporazuma iz Osla. To mi je pojasnil z besedami: »Spoznal sem, da so po veliki zmagi Arabci izgubili vojno. Postalo mi je jasno, da si svoje dežele ne bomo povrnili z vojno.«
Po mojem mnenju Abu Mazen ni verjel v moč nasilja. To ni v njegovi naravi. On verjame v močno arabsko orožje: potrpežljivost.
Za Arabce je čas nekaj povsem drugega kot za izraelske Žide - mi smo nestrpni, mi potrebujemo nenehne potešitve. Naša politična zgodovina je kratka, naša država je nastala pred komaj 70 leti. Mi nismo niti malo potrpežljivi.
Arabci imajo za seboj nepretrgano zgodovino s številnimi vzponi in padci. Oni so navajeni čakati. In potrpežljivost je najmočnejše orodje.
Po mojem prepričanju je bila ob soočenju z močjo Izraela prav to tista prava doktrina Abuja Mazena - potrpežljivo čakati na to, da se razmere spremenijo, in pustiti Izraelu, da se sam po sebi izčrpa. Medtem pa vzdržati, vztrajati na svojih tleh, ne popustiti niti za centimeter - to, kar Arabci imenujejo »Sumud«. Morda bodo potrebne ena, dve ali celo tri generacije, a na koncu bo zmaga naša.
To morda ni najbolj občudovana strategija in prav gotovo ni veličastna, a se lahko sčasoma izkaže kot učinkovita.
A to je seveda zgolj moja domneva. Tega mi ni nihče povedal.
A tudi človek, kot je Abu Mazen, kdaj izgubi potrpljenje.
Pri njem se je to zgodilo v njegovem, zdaj že slovitem govoru Jekreb Beitak.
Jekreb Beitak dobesedno pomeni »naj bo porušen tvoj dom«. V obsežnem arzenalu arabskih kletvic je ta ena najbolj blagih. Lahko bi jo prevedli kot »goddamn - preklet«. (V moderni hebrejščini nam močno primanjkuje kletvic, tako da si morajo Izraelci, ki govorijo hebrejsko, kletvice izposojati od Arabcev in Rusov.)
Dejstvo je, da lahko Donald Trump vsakogar pripravi do tega, da ponori. In Palestinci so prepričani, da si zasluži še precej hujše kletvice.
Pred več desetletji so ZDA prevzele vlogo zunanjega posrednika med sionističnimi Izraelci in Arabci. Ameriški predsedniki so eden za drugim predstavljali različne mirovne načrte in organizirali mirovne pobude, a iz vsega skupaj ni bilo nič. (Tako egiptovsko-izraelska mirovna pobuda kot sporazum iz Osla sta bila zasnovana za ameriškim hrbtom.)
Razlog za to je povsem preprost: ZDA imajo na milijone židovskih volivcev, med katerimi močno prevladujejo zagrizeni sionisti. Potem ko v ZDA niso storili ničesar, da bi v času holokavsta rešili evropske Žide, jih je zdaj očitno preplavila slaba vest. Arabski volivci niso pomembni.
Tako so vsi ameriški predsedniki - izjema je bil zgolj Dwight Eisenhower (ki je bil tako priljubljen, da ni potreboval židovskih glasov) - odločno podpirali Izrael. Ker so vse izraelske vlade zavrnile vrnitev zasedenih ozemelj, še zlasti Vzhodnega Jeruzalema, je bila ameriška nepristranskost navadno zavajanje.
A Trump je nekaj posebnega. Za svojega veleposlanika v Izraelu je imenoval zagrizenega desničarskega sionista. Svojega židovskega zeta in še nekaj drugih sionistov je postavil za pogajalce med Izraelci in Palestinci. In na koncu je priznal Jeruzalem za prestolnico Izraela in tja preselil ameriško veleposlaništvo, ki je do zdaj delovalo v Tel Avivu.
Če bi šlo za »Zahodni Jeruzalem«, vse skupaj zagotovo ne bi povzročilo takšnega razburjenja. V praksi se bi namreč vsi strinjali, da bi Zahodni Jeruzalem postal prestolnica Izraela. A Trump je govoril o Velikem Jeruzalemu, ob tem pa namignil, da bi lahko v neki neopredeljeni prihodnosti začrtali končne meje.
Seveda pa je tisto pravo bojne polje Vzhodni Jeruzalem. Izraelsko vodstvo trdi, da je to zibelka židovske vere, da so tam stali prvi in drugi židovski tempelj ter Zahodni zid (ki je bil del tempeljskega zidu, ne pa tudi sam tempelj).
Priznavanje Jeruzalema kot dela židovske države je bil tako hud udarec za najgloblje arabsko versko in narodnostno prepričanje.
Ko so Združeni narodi leta 1947 pripravili osnutek razdelitvenega načrta, so predvideli tako židovsko kot arabsko državo, ob tem pa Jeruzalemu podelili status posebnega območja. Za obe strani je bilo to nesprejemljivo.
Takoj po vojni leta 1948, ko sem skupaj s prijatelji (med katerimi so bili tako Židi kot Arabci) pripravil prvi mirovni načrt, ki je temeljil na načelu »dve državi za dva naroda«, smo se zavzeli za »Enotni Jeruzalem, glavno mesto dveh držav«. In to je še vedno edina možna rešitev.
Pokojni Faisal Huseini, nesporni vodja prebivalcev Vzhodnega Jeruzalema, se je v celoti strinjal s tem načelom. Obstajajo številne fotografije, na katerih naju je mogoče videti, kako na demonstracijah skupaj stojiva pod prej omenjenim geslom. S tem se je strinjal tudi Abu Mazen.
Kaj je torej Abu Mazen dejal v svojem dolgem govoru v palestinskem parlamentu poleg kletvice, ki se je znašla na prvih straneh časopisov?
Pravzaprav nič novega. Potrdil je stališča »arabskega mirovnega načrta«, s katerimi se tudi jaz povsem strinjam.
V celoti je zavrnil tako imenovano »vzpostavitev ene države«, za katero se zdaj v čistem obupu zavzemajo posamezni skrajni levičarji. To bi dejansko pomenilo državo apartheida, v kateri bi bila vsa oblast v rokah Židov.
Mazen je dokončno opravil z vsemi zavajanji, ki so vztrajno krožila v tukajšnji javnosti: s predlogom, da bi lahko ZDA prevzele vlogo posrednika, z utvaro, da se »mirovni proces« nadaljuje, s in trditvijo, da sporazum iz Osla še vedno živi in deluje.
V končnem sklepu srečanja - centralnega sveta PLO, torej palestinskega parlamenta - so na koncu zavrnili predlog, da bi lahko ZDA delovale kot nepristranski posrednik.
Svet se je odločil »zavrniti priznavanje Izraela«, kar je pravzaprav prazen ukrep. Res pa je, da poziva k »prekinitvi varnostnega sodelovanja (z Izraelom) v vseh njegovih oblikah«, kar pa je precej bolj resna zadeva. Dvomim, da bo Abu Mazen to lahko uresničil.
Svet je posebej pohvalil dekle Ahed Tamimi, ki je pred kamero prisolila klofuto častniku izraelske armade in ki sem jo jaz poimenoval palestinska Jean d'Arc.
Poleg tega je pozval k bojkotu vseh izdelkov priseljencev - bojkotu, ki ga je leta 1988 sprožilo mirovno gibanje Guš Šalom, katerega član sem tudi jaz. Prav tako je pozval k podpori gibanja BDS, ki se zavzema za bojkot vsega, kar je izraelsko.
Ker ni imel na voljo kakšnega učinkovitejšega ukrepa, je svet pozval tudi k večji diplomatskih dejavnosti v ZN, Mednarodnem kazenskem sodišču in drugih mednarodnih institucijah.
Nič v resnici zelo novega, a trdna odločenost, da se je treba upreti.
Abu Mazen nima namestnika. Tako kot številni politični voditelji po vsem svetu tudi on sovraži razmišljanje o tem, da bi imel naslednika.
Zdaj ima 82 let, torej je še vedno mlajši od mene. Zdi se, da se je - tako kot jaz - odločil, da bo večno živel.
