Naj živi Francija!

Nič več ne bo, kot je bilo. Sprevržena morija na sedežu satiričnega sedeža Charlie Hebdo je tragedija za žrtve in njihove svojce, hud napad na najbolj svete temelje demokracije in nova žalostna priložnost za zavedanje, da je zdravo podstat francoske republike treba še utrditi. Takoj zdaj, ne da bi se bali in brez zadržkov.

Tako pozivajo k premisleku v Terri Novi, pariškem »think tanku«, in poudarjajo, da »to ne smejo biti samo načela neke skupnosti ali določenega tabora, ampak nastavek, na katerem temelji sobivanje vseh«. Zato je treba paziti, kakor je izpostavil tudi Robert Badinter, nekdanji minister za pravosodje, da se ne bi ujeli v politično past. Teroristi, ki kričijo »Alahu akbar« in medtem streljajo na nedolžne ljudi, s fanatičnim grozodejstvom ne izdajajo le lastnega boga, ampak s popolnim zavedanjem sejejo zlo. In da bi poglobili novo brezno med ljudmi.

Francija in več Francij

Seveda je samo ena 66-milijonska Francija: svoboda, enakost, bratstvo je moto francoske republike in zanje se je treba boriti vedno znova in naprej; tudi zato, ker ni demokracija nikoli dovolj demokratična. Naj živi takšna Francija! V sredo je bila, kakor je poudaril tudi predsednik François Hollande, zadeta v samo srce, tarča je bila svoboda, svoboda izražanja, napadeni so bili francoska ustvarjalnost, kultura, esprit, humor, zadeti so bili ideali pravičnosti, miru in strpnosti. »Nič nas ne more razdeliti in postaviti drugega proti drugemu,« je v svojem televizijskem nagovoru »enotnost Francozov« kot najboljše orožje proti tako zavrženemu barbarstvu izpostavil prvi med Francozi. Enako so sporočale široke množice, ki so se v tragediji solidarnostno povezale na ulicah francoskih in številnih tujih mest ter so se poklanjale žrtvam s sloganom: »Jaz sem Charlie!«, »Vsi mi smo Charlie!«. Zavržno teroristično dejanje so odločno obsodili tudi francoski muslimani.

In vendar je tudi očitno, da Francija ni samo ena, ampak jih je več, veliko. Mnoge se zdijo oddaljene druga od druge, in kakor da nimajo prav veliko skupnega ali se, tudi zaradi prastare družbene razslojenosti, ne morejo srečati, niti ni nujno, da se popolnoma razumejo. Središče Pariza ni Pariz, okrožja se »ločijo« drugo od drugega – po provenienci prebivalstva in prestižu, po možnosti vzpenjanja po socialnih klinih, nemara tudi po vrednotah, pogledih na preteklost (kolonializma in dekolonizacije), sedanjost (njunih posledic) in prihodnost, po mi in vi, tudi po mi in drugi. Pariz prav tako še zdaleč ni preostala Francija; najsi je perspektiva socialna ali ekonomska, ali če gledamo po mentaliteti, občutjih, in seveda tudi versko, ideološko in politično. Trkov je veliko, kakor jih je v vsaki družbi, toda v sedanjih težkih časih povečane brezposelnosti, revščine in spodjedanja socialne države, ko se mnogim zdi, da je vladajoča politika predsednika Françoisa Hollanda prepočasna pri iskanju rešitev, opozicija preveč razklana in je prelomno nemiren širši svet, so ti udarci močnejši kot kdaj prej. »Socialni zlomi«, kakor pravijo Francozi, bodejo v oči in bolijo, v civilizacijski preobrazbi se kakor da trga tkivo in, kot obstaja bojazen pri nekaterih, se mnogo francoskega pospešeno para ... Tudi zato je filozof Yves Roucaute pred leti zapel knjižno Hvalnico francoskemu načinu življenja in se je romantično, čeprav ne nujno nostalgično, poklonil nekaterim stereotipom po francosko: od kulture prehranjevanja do prefinjenosti duha, od občutene umetnosti življenja do laičnosti in tudi univerzalnih judovsko-krščanskih vrednot. Vsakdanjik govori seveda o še marsičem drugem, tudi o zelo predrugačnem in spremenjenem bivanju, prav tako o neprijetnih sentimentih, ne le laičnih. In Francija je laična država.

Nekaj primerov razpoloženja po francosko

Levičarska sociologa Michel Pinçon in Monique Pinçon-Charlot že leta glasno opozarjata, kako »se bogati Francozi vse bolj getoizirajo, revni pa so getoizirani«. In imajo zato samo še bore malo drug z drugim ali sploh nič. Zgodba, na katero opozarja mladi intelektualec Édouard Louis, avtor knjige En finir avec Eddy Bellegueule, je avtobiografska pripoved o socialno in ekonomsko na dno sklateni Pikardiji; njegovo srečno katapultiranje iz takšne dezindustrializirane, brezperspektivne in obubožane Francije pa je prej velika izjema kot splošno pravilo. Konservativni novinar Éric Zemmour v zadnjem času vznemirja s knjigo Francoski samomor (Le Suicide français), v kateri razvija tezo o zadnjih desetletjih postopnega razkrajanja francoske družbe (po »slavnih treh desetletjih« vzpona in rasti, medu in mleka), pri čemer se osredotoča tudi na problematiko priseljevanja. Imigracija je že leta zelo »hvaležna« politična in medijska tema, in čeprav dajo priseljenci državi zelo veliko dobrega – svežine, znanja in »so mnogi sreča za Francijo, kakor je Francija sreča zanje« –, jo v brk številnim človekoljubnim organizacijam na svoj mlin zla nenehno speljujejo populisti političnega kova, kot je skrajna desničarska Marine Le Pen, ki ima čedalje širša krila in jih utegne še razširiti. Z brezsramno podporo nekaterih medijev vse prišle in drugačne zlorabljajo tudi fenomeni, kakršen je Alain Soral – »nekakšen« ideolog z bližine skrajne desnice, ki, okužen s sovraštvom predvsem do Judov in žensk, onesnažuje francosko demokracijo. Teme ali ljudje, ki so bile še pred leti tabu, zdaj brez zadrege polnijo medije, tako kot se tudi mladeniči, ki bi se nekoč morda dokazovali v perspektivni lokalni tovarni – morda v občini Lunel v departmaju Hérault na jugu države –, v spremenjenem sodobnem svetu junaško bijejo na sirskih bojiščih. Da, tudi takšna je Francija: v Lunelu, mestu s komaj 25.000 prebivalci, so pokopali že šestega domačega džihadista, ki je življenje izgubil v Siriji, Islamski državi pa se jih je samo iz tega mesta pridružilo že več kot dvajset ... V družbi, kjer so rute in burke pred leti povzročale politično-medijske viharje in kjer pisatelj (Michel Houellebecq) prav zdaj vzklika: »Republika je mrtva!«, se zdi, da se je, kakor je pred štirimi leti za Delo dejal Pascal Galinier, mediator pri Mondu: »Mogoče smejati vsemu, vendar ne z vsemi.« Tudi zato ni možno, ker postajajo svetovi nemara res čedalje bolj oddaljeni drug od drugega. Pisatelj, ki je te dni na police postavil svoj šesti roman Soumission, v katerem je v Elizejsko palačo leta 2022 posadil zmernega muslimana, trdi, da se Francija notranje islamizira. »Marine Le Pen lahko ustavi priseljevanje, ne more pa ustaviti islamizacije.« Proces da je spiritualni, spreminja se paradigma, vrača se potreba po religioznosti, preobražajo se vrednote in verovanja. Morda pa je res treba na novo premisliti želeno zunanjepolitično vlogo predsednika Hollanda kot »gospodarja« vsaj v Afriki in nemara še boj proti terorizmu; terorizem tudi v Franciji ni nepopisan list.

Smeh in pogum

A smejati se je vendarle treba, s smehom se zdravi fanatizme vseh vrst, humor je zdravilo proti obskurantizmu in nestrpnostim, z duhovitostjo se ubija prav tako nevednost. Kot se jo uničuje z dialogom, srečevanji, podano roko. »Francozi imamo,« je še rekel Galinier, »bogato tradicijo humoristov in satire, ki korenini v časih revolucije.« Oziroma sega še dlje, kar do Françoisa Rabelaisa. »Ne smemo pozabiti, kakšen dogodek je bil obglavljanje kralja. Zgodovina Zahoda ne pozna česa takšnega. Ohranili smo idejo, da se je treba norčevati [iz takšnih in drugačnih oblastnikov in jih tako opominjati, da so samo navadni ljudje]«.

Zato bo Charlie Hebdo, pa četudi je zavit v črnino, izšel kot ponavadi prav tako prihodnjo sredo, ko bodo naklado z običajnih 50.000 dvignili na milijon izvodov. Svoboda je pač edino pravo orožje proti sovraštvu, zlu, in humor je njen izraz. Karikaturam se je zatorej treba smejati. Kakor se je pred časom na koran skliceval v Alžiriji rojeni in v Parizu živeči pisatelj Mohamed Kacimi, »tudi zato, ker je Bog, kar zadeva norčevanje (nevernikov), neprekosljiv ...«