Največje nevarnosti izvirajo od znotraj

Najbolj skrb vzbujajoča obdobja v zgodovini so običajno medvladja, obdobja med kraljevo smrtjo in vzponom njegovega naslednika. Politični vakuum preplavijo nemiri, vojne in celo bolezni. Antonio Gramsci je v svojih Pismih iz ječe zapisal, da »staro umira, novo pa se ne zmore roditi«.

Neorganiziranost in zmeda leta 2016 nista tako hudi, kot so bili nemiri v medvojnem obdobju, ko je Gramsci zapisal citirano misel, vendar je prav gotovo simptom najnovejšega medvladja.

Razpad starega, čakanje na novo

Po hladni vojni sta svet držala skupaj varnostna ureditev, ki jo je nadzorovala Amerika, in pravni red, za katerega je bila zgled Evropa. Vendar se dandanes oba trgata na kosce, obenem pa še vedno ni kandidatov, ki bi ju zamenjali. Drugače kot leta 1989 tu ne gre za krizo enega sistema. Pod izjemnim političnim in gospodarskim pritiskom so se znašle tudi Brazilija, Kitajska, Rusija in Turčija, ki se med seboj zelo razlikujejo.

Tudi če se nam bo uspelo izogniti nočni mori predsedovanja Donalda Trumpa – kar se zdi vedno bolj verjetno –, ZDA ne morejo biti več svetovni policist. Velesile, kot so Rusija, Iran in Kitajska, opazujejo odzive ZDA v Ukrajini, Siriji in Južnokitajskem morju. Zaveznice ZDA, na primer Turčija, Saudska Arabija, Poljska in Japonska, kujejo neodvisno in odločno zunanjo politiko, s katero hočejo nadomestiti nepripravljenost ZDA, da še naprej prenaša tuja bremena.

Medtem pa vedno slabša povezanost Evropske unije spodkopava njeno moralno avtoriteto na svetovnem odru. Številne svetovne institucije, ki so odsev evropskih vrednot in norm – od Svetovne trgovinske organizacije (WTO) in Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu do Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) –, so zastale.

EU ni več edini privlačni pol v regiji

Regionalno je razkrajanje mogoče opaziti na treh področjih. ZDA hočejo zmanjšati svoj denarni prispevek v Natu, EU ne posveča več pozornosti širitvi ter kaos na Bližnjem vzhodu in v Ukrajini sta v posmeh evropski soseski politiki. Vzpon neoliberalnih sil v Rusiji in Turčiji – ter njihovo pobotanje – pomeni, da EU ni več edini privlačni pol v regiji.

Še huje, EU-integracija je nazadovala, saj si njene članice prizadevajo, da bi se izolirale od zunanjega sveta, in ne poskušajo svojih skupnih vrednot izvoziti v druge predele sveta.

Posledica tega je, da največje nevarnosti izvirajo od znotraj, ne pa od zunanjih sovražnikov. Celo v Nemčiji, za katero se je dolgo zdelo, da je imuna na takšne pritiske, je notranji minister govoril o prepovedi nošenja burk (kar bi vplivalo na 300 ljudi), podkancler pa je razglasil smrt Čezatlantskega trgovinskega in naložbenega partnerstva (TTIP) med EU in ZDA, še preden se je truplo ohladilo.

V zadnjih nekaj desetletjih je EU dokazala, da zmore biti globalizacijska sila, ki ruši pregrade med ljudmi in nacijami. A danes njeno preživetje temelji na zaščiti državljanov pred silami, ki jih je prav ona uveljavljala.

Povratni učinki nekdanje politike

Ohranjanje štirih svoboščin, ki so v osrčju evropskega projekta – prost pretok ljudi, blaga, kapitala in storitev znotraj Evrope –, bo mogoč zgolj v primeru, da bodo imele vlade EU kredibilno politiko zaščite najbolj šibkih v svojih družbah. To pomeni: izboljšana zaščita zunanjih meja EU, kompenzacija za tiste, ki so zaradi migracije in svobodne trgovine imeli izgubo, in pomiritev strahov javnosti pred terorističnimi napadi.

Nevarnost je to, da bi lahko veliko od tega, kar je EU v dobrih časih upravičeno pospeševala, med sedanjim medvladjem pospešilo njeno razkrajanje. Na primer: zaradi velike negotovosti glede razmer v Evropi in svetu v prihodnosti so razprave o širitvi ali TTIP odveč. Še huje, že samo odpiranje tovrstnih vprašanj bi zagotovo izkoristili evroskeptiki.

EU mora ločiti med osrednjimi in obrobnimi prioritetami. Glede odnosov EU z Rusijo in Turčijo (ter odnosi med tema dvema državama) bi se morale članice zediniti za politiko, ki je v interesu vseh. Toda glede drugih področij bi bila priporočljiva nekoliko večja prilagodljivost skupaj z zavezo o premestitvi beguncev in pravili območja evra, kjer bi prevelika togost evropsko enotnost lahko upognila in prelomila.

Poleg preprečevanja zavezništva med Rusijo in Ankaro bi morala EU tudi premisliti o svojih namenih v soseščini.

Mir ni samo stanje brez vojne

Čeprav bodo balkanske države še dolga leta ostale zunaj EU, kljub vsemu spadajo v evropski varnostni prostor. Če bo torej izbruhnilo nasilje, morajo biti Evropejci pripravljeni posredovati. Še več, voditelji EU bi si morali prizadevati za širšo opredelitev miru, ki ni zgolj odsotnost vojne, ampak tudi politična in družbena stabilnost ter preprečevanje radikalizacije Bosne in Kosova.

Glede Gruzije, Ukrajine in Moldavije bi moral biti cilj spodbujanje stabilnih in predvidljivih vlad. V nekaj prihodnjih letih bi jih EU morala obravnavati kot neodvisne tamponske države, ne pa kot države, ki čakajo na članstvo v EU. Še posebno pomembno je, da EU ne bo začrtala rdečih linij, ki jih ne bo pripravljena braniti.

Na nemirnem Bližnjem vzhodu EU ne more upati na to, da bo glavna igralka. Vendar lahko, če bo zgolj opazovalka, svoje prebivalce zaščiti pred nestabilnostjo. Še posebno v Siriji in Libiji bi morala EU bolj sodelovati z območnimi silami ter ZDA in Rusijo. Spodbuditi bi morali politični proces, ki lahko pomaga pri zmanjšanju nasilja, zagotavljanju človekoljubne pomoči in zajezitvi begunskega toka.

Kdo bo pisal pravila novega reda

Eden od največjih evropskih izzivov je definicija uspeha v času obrambe. V zlatih časih širitve je bil cilj EU poglobitev integracije in širitev njenega dosega po vsej Evropi. Danes pa pomeni uspeh že odvračanje držav od izstopa iz EU oziroma preprečitev izvotljenja njenih institucij.

Zgodovina se giblje ciklično. Medvladje se bo nekoč končalo in rojena bo nova ureditev. Gotovo je, da bodo tisti, ki bodo preživeli in podedovali stari red, pisali pravila novega. Cilj EU, ki ga bo dosegla zgolj s prilagodljivostjo in pogumom, mora biti to, da je sama še naprej uresničljiv projekt. S tem lahko postane ena od avtoric novega reda.

Mark Leonard,

direktor Sveta Evrope 
za zunanje zadeve

Project Syndicate, 2016