Tiskane izdaje
Ministrstvo za okolje in prostor je novembra odprlo javno razpravo o osnutkih treh zakonov: o graditvi, o urejanju prostora ter o pooblaščenih arhitektih in inženirjih.
Cilji predlaganih rešitev so:
1. skrajšanje administrativnih postopkov za graditev – ne da bi škodovali kakovosti;
2. urejenost naselij v skladu z javnim interesom;
3. uskladitev načrtovanja s prakso EU.
Arhitektura ni kultura?
Značilnost obstoječe zakonodaje je, da obravnava arhitekturo zgolj na podlagi gradbeno-tehničnih kriterijev. Ne upošteva, da je naloga arhitektov, da v okviru teh predpisov rešujejo kakovost objektov; ta pa se ocenjuje s kriteriji kreativnosti na področju kulture prostora.
Druga značilnost je popolna prevlada zasebnih interesov v škodo skupnega javnega interesa za kakovostno podobo naselij. To se kaže v stihijskem razvoju naselij z nestrokovnimi posegi na objektih, za katere po obstoječi zakonodaji niso potrebna nikakršna dovoljenja ali mnenja arhitektov.
Z množičnim pojavom energetskih sanacij objektov ali prenove, ki se izvajajo povsem brez strokovne vloge arhitektov, se uničuje kakovost številnih objektov, ki so pogosto del kulturne dediščine (na kar opozarja tudi Zavod za spomeniško varstvo Slovenije in Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije).
Izdelovalci prostorskih aktov zastopajo stališče, da po obstoječi zakonodaji »arhitektura pač ni področje kulture in ni v javnem interesu – medtem ko urbanizem to vsekakor je«.
Razmere so pereče in absurdne, ker gre za nedeljivo problematiko arhitekturne stroke (umeščanja in oblikovanja objektov) kot področja kulture grajenega prostora – v nasprotju s prostorskim načrtovanjem.
Potrebna dopolnila zakonov
Žal pa tudi nove rešitve v zakonodaji ne omogočajo potrebne vloge arhitektov.
Zato pomembna določila v zakonu o urejanju prostora ne bodo realizirana, če v zakonu o pooblaščenih arhitektih in inženirjih ni potrebnih določil o nalogah arhitektov, ki so oblikovalci arhitekturno-urbanističnih rešitev. Te so še vedno opredeljene le kot izvajanje gradbenih predpisov.
Potrebujemo celostno opredelitev nalog arhitektov z vidika javnega interesa za kakovost arhitekturno-urbanističnih rešitev. Nujne so naslednje dopolnitve predlaganih zakonov:
1. Zakon o pooblaščenih arhitektih in inženirjih
V členu o poklicnih nalogah arhitektov je treba dodati določilo, da je naloga arhitektov, da v okviru gradbeno-tehničnih predpisov izvajajo specifične cilje arhitekturne stroke s področja kulture grajenega prostora, to so: načrtovanje oz. oblikovanje objektov, njihovo skladno vključevanje v okolje, spoštovanje naravnega in urbanega okolja ter kulturne dediščine. Dejavnost arhitektov je področje kreativnosti, izraz kulture grajenega prostora in je v javnem interesu. Osnovna določila po tem zakonu se uskladijo z resornim ministrstvom za kulturo.
2. Zakon o urejanju prostora
V členu o načelu prevlade javnega interesa je treba dodati določilo, da so ohranjanje kakovostnega videza naselij, preprečevanje stihijskega razvoja in sodelovanje arhitektov v vseh fazah obstoja objektov v javnem interesu.
V členu o sodelovanju v zadevah urejanja prostora je treba dodati, da je pri pripravi prostorskih aktov za obstoječa naselja, ki so oblikovno sklenjene celote, za dovoljene posege potrebno sodelovanje z avtorjem oziroma pooblaščenim arhitektom.
V členu o merilih za ugotavljanje kvarnega vpliva je treba dodati, da so kvarni vplivi tudi stihijski posegi na balkonih, terasah, v pritličjih, neusklajeno pleskanje fasad v okviru vzdrževanja in prenove objektov, ki škodijo videzu naselij.
V členu o občinskih službah in občinskem urbanistu pa, da občinski urbanist oziroma arhitekt skrbi za nadzor kakovostne arhitekturne podobe naselij in po potrebi tudi pravočasno obvešča pristojne inšpekcijske organe.
3. Gradbeni zakon
V členu o izjemah glede pogojev za začetek izvajanja posegov bi morali dodati: posege v okviru urejenih naselij, ki predstavljajo značilno oblikovno celoto, je zaradi zaščite kakovosti treba uskladiti z avtorjem ali pooblaščenim arhitektom.
V členu o bistvenih zahtevah za objekte je treba dodati: javni interes za kulturo grajenega prostora.
V členu o stvarni pristojnosti za izdajo gradbeno-tehničnih in drugih predpisov: glede na opredelitev arhitekturne stroke kot področja kulture v javnem interesu se upoštevajo stališča pristojnega ministrstva za kulturo.
V členu o prijavi gradnje: v naseljih, ki predstavljajo značilno oblikovno celoto, je treba vse posege na zunanjosti objektov uskladiti z avtorjem oziroma pooblaščenim arhitektom. To se nanaša tudi na vzdrževalna dela in prenovo objektov.
Inženirska zbornica je proti
Brez navedenih dopolnil o vlogi arhitekture ni mogoče zagotavljati ciljev o kakovosti naselij.
Sicer pa predlagani osnutki zakonov vsebujejo vrsto dobro zastavljenih rešitev, ki bi – z upoštevanjem navedenih dopolnitev – omogočile kakovosten premik na tem področju.
Toda kot je razvidno iz medijskih objav, zakonu o poklicih nasprotuje inženirska zbornica, češ da preveč poudarja vlogo arhitektov in s tem omejuje gradbenim inženirjem možnosti za projektiranje objektov.
Poudarjanju posebne vloge arhitektov v načrtovanju gradbeništvo nasprotuje že od ustanavljanja zbornične organiziranosti leta 1996, izvira pa to nasprotovanje še iz pretekle družbenopolitične in gospodarske ureditve. Značilnost tedanjega obdobja je bila popolna prevlada gradbeniških interesov. Stanovanjska gradnja se je tedaj načrtovala in izvajala v okviru gradbenih podjetij. Vloga arhitekta je bila omejena, možnost projektiranja »arhitekture« pa so imeli vsi z gradbeniško izobrazbo – tudi na osnovni tehnični ravni. Posledice so vidne.
Arhitekturna stroka, ki je delovala v okviru Inženirske zbornice, je zaradi nasprotovanja gradbeništva potrebovala vrsto let, da si je izborila zakon, ki je omogočil ustanovitev samostojne zbornice (2004).
Ob prevzemanju norm EU na področju arhitekturnega načrtovanja se zaradi javnega interesa poleg arhitekturne izobrazbe zahteva tudi spoštovanje posebnih etičnih pravil pri poslovanju, ki preprečujejo navzkrižje strokovnih in komercialno-pridobitniških interesov (v nasprotju s projektiranjem v gradbeništvu, ki teh omejitev nima).
V Sloveniji obstajajo interesi gradbeništva, da se zadrži opredelitev kakovosti objektov zgolj na podlagi gradbeno-inženirskih kriterijev – z namenom, da se ohrani možnost arhitekturnega projektiranja objektov tudi tistim, ki za to niso usposobljeni. Še pomembnejši pa je interes velikih inženirskih organizacij, da zaradi komercialno-profitnih interesov zadržijo obstoječe stanje.
Arhitektom je že leta 2005 tedanji minister na kongresu Zaps obljubil zakon o arhitektih, a kasneje, zaradi navedenih interesov, ta ni bil sprejet. Problem arhitekture se je na ministrstvu znova aktualiziral leta 2008, ko je Slovenija predsedovala Združenju za arhitekturne politike držav v EU. Žal se je tudi to začeto delo zaradi spremembe vlade končalo neuspešno.
Po letu 2013 je ministrstvo za kulturo začelo pripravo arhitekturne politike v okviru nacionalnega programa za kulturo 2014–2017. Arhitekti smo v tem okviru pričakovali krovni zakon o arhitekturi. Žal pa se v tem okviru cilj časovno odmika, pereča situacija pa zahteva čimprejšnje rešitve.
Slovenija je edina država v EU, kjer vloga arhitektov še ni ustrezno rešena in kjer se drastično dopuščata stihija in uničevanje kakovostnih naselij. Zato je skrajni čas, da se v okviru te zakonodaje uveljavijo osnovna potrebna dopolnila.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
