Narodna enotnost

Pod dežnikom narodne enotnosti bi Netanjahu lahko še naprej širil naselbine, sabotiral palestinsko oblast, imel neskončna pogajanja, ki ne vodijo nikamor, občasno pa bi se lotil še kakšne vojne.

Objavljeno
14. april 2015 11.00
ISRAEL-POLITICS-GOVERNMENT
Uri Avneri
Uri Avneri

Moja prva reakcija po volitvah je bila: »Oh, ne! Prosim, ne vlade narodne enotnosti!«

Velik del mojega prvega članka po volitvah sem namenil nevarnosti vlade »narodne enotnosti«, čeprav so bile takrat možnosti za oblikovanje vlade z Likudom in Laburisti zelo majhne.

Toda ob pogledu na rezultate me je mučila zla slutnja. Videti je bilo namreč, kakor da se bo vse skupaj končalo z zvezo med Likudom in Laburisti.

Zdaj je nenadoma prav ta možnost prišla na dan. Vsi govorijo o njej.

Na čustveni ravni se takšni možnosti sicer upiram, toda sebi in bralcem sem dolžan, da to možnost hladnokrvno preučim. Čeprav je v politiki čista logika redka dobrina, se vseeno poskusimo v njej.

Ali je »vlada narodne enotnosti« za Izrael dobra ali slaba?

Najprej si oglejmo številke.

Za oblikovanje vlade potrebuješ v Izraelu vsaj 61 od 120 sedežev v knesetu. Likud (30) in Laburisti (24) jih imajo skupaj 54. Domnevamo lahko, da si Benjamin Netanjahu želi obnoviti zgodovinsko zavezništvo svoje stranke z dvema ortodoksnima strankama: stranko Tore (6) Aškenazov in orientalskim Šasom (7). Skupaj bi imeli 67 sedežev, kar zadostuje za trdno vlado.

Zdi se, da je Netanjahu odločen, da v koalicijo doda tudi novo stranko Mošeja Kahlona (10), ki bi bila nekakšen podizvajalec za gospodarstvo. Skupaj: občudovanja vrednih 77 sedežev.

Kdo bi ostal zunaj? Najprej Združena arabska stranka (13), katere novi vodja Ejman Odeh bi avtomatično dobil naziv »voditelj opozicije«. Še noben Arabec do zdaj ni dobil tega naziva, ki mu pripada določen prestiž in privilegiji.

Potem pa je tu Meretz (5), šibek glas levičarjev.

Tu sta še dve skrajno desni stranki. Prva je stranka Naftalija Bennetta (število sedežev se ji je skrčilo na 8) in še manjša stranka Avigdorja Liebermana (samo 6).

Nekje vmes je zvezda prejšnjih volitev Jair Lapid (ki ima samo še 11 sedežev).

Prvotno se je zdelo, da bo koalicija močno desna in bo sestavljena iz Likuda, dveh ortodoksnih strank, dveh desnih strank in Kahlonove stranke. Skupaj bi imeli 67 sedežev. (Ortodoksni stranki zavračata sodelovanje v koaliciji z Lapidom.)

Upoštevajoč manjše variacije sta torej opcije dve.

Zakaj bi torej imel Netanjahu domnevno raje vlado narodne enotnosti?

Kot prvo, čuti odpor do obeh kolegov na desnici, Bennetta in Liebermana. Vendar pa ni treba imeti nekoga rad, da ga vzameš v vlado.

Veliko bolj pomemben vzrok je strah pred izolacijo Izraela v svetu.

Netanjahu je trenutno vpleten v divjo borbo proti predsedniku Obami. Na vse kriplje nasprotuje dogovoru z Iranom. Vendar pa dogovor podpirajo tudi Evropska unija, Nemčija, Francija, Rusija in Kitajska. Netanjahu se bori proti vsemu svetu.

Netanjahu si ne dela iluzij. Obama in Evropska unija ga lahko kaznujejo na sto načinov. Kar se tiče orožja, je Izrael skoraj popolnoma odvisen od ZDA. Potrebuje tudi veto ZDA v UN. Zelo prav pride tudi ameriška denarna pomoč. Izraelsko gospodarstvo je tudi močno odvisno od evropskih trgov.

V takšni situaciji bi bilo dobro imeti ob sebi Izaka Herzoga, ki je najboljši figov list: prikupen liberalni levičar v vlogi zunanjega ministra, predsednikov sin, vnuk glavnega irskega rabina, lepo vzgojen, evropskega videza in z znanjem angleščine. Zmožen bo umiriti strahove svetovnih zunanjih ministrov, pogladiti Netanjahujeve ostre robove in preprečiti diplomatske krize.

Laburisti v vladi bi prav tako blokirali množico nedemokratičnih zakonov, ki so se nakopičili v zadnjem sklicu kneseta. Prav tako bodo zaustavili načrtovani napad na vrhovno sodišče, ki je zadnji branik proti barbarom. Vodilna skupina Likudovih ekstremistov namreč prav nič ne skriva, da nameravajo kastrirati vrhovno sodišče in sprejeti zakone, ki jih imajo na zalogi.

Laburisti bi lahko tudi ublažili Likudovo ekonomsko politiko, ki se je je oprijel naziv »svinjski kapitalizem« in ki je naredila revne še bolj revne, ultra bogate pa še bolj ultra bogate. Ljudje bi si morda lahko spet privoščili nakup bivališča, zaustavil pa bi se tudi propad zdravstvenega in izobraževalnega sistema.

Nekaterim laburističnim funkcionarjem se cedijo sline ob obetu, da bi spet postali ministri. Eden od njih, Ejtan Kabel, tesen Herzogov zaveznik, je objavil izjavo s katero popolnoma podpira Netanjahujevo politiko do Irana. Mnogi so ob tem privzdignili obrvi.

Laburisti se še niso opredelili do Netanjahujevega stališča glede Irana ter napol, ali celo na četrt, kritizirajo premierjeve napade na Obamo.

Po drugi strani pa, kaj je tako narobe z vlado narodne enotnosti?

Najprej to, da ostane država brez prave opozicije.

Če hočemo, da demokracija deluje, potem potrebujemo opozicijo, ki pripravi alternativne predloge in zagotovi možnost izbire na naslednjih volitvah. Če so vse glavne stranke v vladi, kakšne alternativne sile in ideje lahko priskrbijo potrebno izbiro?

Cinik bi utegnil pripomniti, da Laburisti pravzaprav niso kaj prida opozicija. Lansko leto so podprli nepotrebno vojno v Gazi z vso njeno krvoločnostjo. Njihova zaveznica Cipi Livni je neprestano zavlačevala pogajanja s Palestinci, ne da bi prišla za centimeter bliže miru. Nasprotovanje Laburistov glede desničarske ekonomske politike je bila šibka.

V resnici Laburisti niso zmožni biti opozicija. Na oblasti so bili neprekinjenih 44 let (od 1933 do 1977, najprej v sionistični organizaciji in nato v novi državi). »Biti v vladi« je globoko ukoreninjeno v njihovo naravo. Tudi pod Likudovimi vladami niso bili nikoli odločna in učinkovita opozicija.

Toda glavni ugovor proti vladi narodne enotnosti je za levičarje natanko to, zaradi česar bi jo Netanjahu rad vzpostavil. Priskrbi mu namreč velik figov list.

Laburisti v vladi bi skrhali vsakršno kritiko Netanjahujeve politike in dejanj iz tujine. Izraelski levičarji, ki obupano molijo za mednarodni pritisk na Izrael (na primer vsevključujoči bojkot ter Palestini naklonjeno resolucijo v ZN), bi bili razočarani. Da bi bilo možno takšno kampanjo zagnati, je treba imeti v Jeruzalemu desničarsko vlado.

Pod dežnikom narodne enotnosti bi Netanjahu lahko še naprej širil naselbine, sabotiral palestinsko oblast, imel neskončna pogajanja, ki ne vodijo nikamor, občasno pa bi se lotil še kakšne vojne.

Po štirih letih v vladi bi se utegnilo zgoditi, da Laburisti ne bi bili več učinkovita sila na izraelskem političnem prizorišču. Nekateri so mnenja, da bi bilo to dobro. Ko bi bila namreč ta degenerirana politična sila odstranjena, bi nova generacija političnih aktivistov dobila priložnost, da končno ustvari pravo opozicijsko stranko.

Verjetno se o tem ne bo odločalo v Jeruzalemu ali Tel Avivu, ampak v Las Vegasu.

Sumim namreč, da Netanjahuju ukazuje Sheldon Adelson.

Adelson ima Netanjahuja v lasti, kakor ima v lasti tudi kazino v Macau in Republikansko stranko v ZDA. Če si prizadeva za ustoličenje republikanskega predsednika z namenom, da bi dodal Belo hišo v svoj lastniški portfelj, potem mora razširiti prepad med Obamovo administracijo in izraelsko vlado. Posledica tega bi bila, da bi ameriški Judje množično drli pod okrilje Republikancev.

Če je moje sumničenje upravičeno, potem Netanjahu v resnici ne snubi Laburistov, ampak mu služijo za zavajanje, s katerim bi zmanjšal zahteve bodočih desničarskih partnerjev.

Dva Juda sta na križarjenju.

Sredi noči se eden od njiju zbudi: »Hitro! Vstani! Ladja se potaplja!«

Drugi zazeha: »Kaj se toliko razburjaš? Je ladja mogoče tvoja?«

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.