Naser in jaz

Pred 45 leti je v starosti 52 let umrl Gamal Abdel Naser. Njegovo obdobje pa ni stvar preteklosti, ampak ima še vedno velik vpliv na sedanjost in verjetno tudi na prihodnost.

Z njim sem prvič prišel v stik leta 1948. Pogosto sem se šalil, da »sva si bila zelo blizu, čeprav se osebno nisva poznala«.

Tako se je zgodilo. Julija tistega leta smo si na vse načine prizadevali zaustaviti prodiranje egiptovske vojske proti Tel Avivu. Frontna črta je potekala ob kibucu Negba. Nekega večera so nam sporočili, da je egiptovska enota zasedla edino cesto do vasi in se ob njej vkopala.

Četa, ki sem ji pripadal, je bila mobilna enota komandosov na džipih. Vsako vozilo je imelo pritrjeni dve brzostrelki. Ukazano nam je bilo, naj napademo njihove položaje in jih za vsako ceno zavzamemo. Ideja je bila nora. Ne moreš z džipi napasti vkopanih vojakov. A poveljniki so bili že obupani.

V temi smo se peljali po ozki cesti in prišli do egiptovskih položajev, kjer nas je pričakal morilski ogenj. Umaknili smo se. Pridružil se nam je poveljnik bataljona in nas vodil v ponovni napad. To pot smo dobesedno pregazili Egipčane in čutili njihova trupla pod našimi kolesi. Egipčani so pobegnili, njihov poveljnik pa je bil ranjen. Šele pozneje sem zvedel, da je bil to major Gamal Abdel Naser.

Zatem se je vojna sreča obrnila. Dobili smo prednost in obkolili celotno egipčansko brigado. Pri tem dogodku sem bil zraven in bil sem hudo ranjen. Na nasprotni strani je bil major Abdel Naser.

Štiri leta pozneje me je ves vznemirjen poklical Gingi. »Takoj se morava videti,« mi je dejal.

Gingi je hebrejska slengovska izpeljanka besede ginger, s katero Britanci označujejo ljudi z rdečimi lasmi. Naš gingi bil majhen, temnolas Jemenec. Vzdevek Gingi smo mu dali zaradi njegovi sajasto črnih las. V tistih časih smo se pač šalili na tak način.

Gingi (njegovo pravo ime je Jeručam Koen) je med vojno služil kot pribočnik komandanta južne fronte Jigala Alona. Med boji sta obe strani sklenili kratkotrajno prekinitev ognja, da bi odpeljali mrtve in ranjene, ki so ležali med frontama. Gingija, ki je odlično govoril arabsko, so poslali, da se pogaja z odposlancem obkoljene vojske, majorjem Abdelom Naserjem.

Ob številnih srečanjih je med njima zraslo prijateljstvo. Nekoč, ko je bil Egipčan zelo zaskrbljen, ga je Gingi poskušal pomiriti: »Glavo gor, Gamal, od tod boš prišel živ in imel otroke!«

Prerokba se je izpolnila. Vojna je bila končana in obkoljena brigada se je junaško vrnila v Kairo. Jeručam je bil član izraelsko-egiptovske komisije za sklenitev premirja. Nekega dne mu je neki egiptovski član komisije povedal: »Podpolkovnik Abdel Naser mi je naročil, naj ti sporočim, da se mu je rodil sin.«

Jeručam je kupil oblekico za dojenčka in jo na naslednjem srečanju izročil egiptovskemu pogajalcu. Naser je poslal nazaj zahvalo in izbor peciva iz znamenite Groppi Café v Kairu.

Poleti leta 1952 se je egiptovska vojska uprla in brez prelivanja krvi izvedla državni udar ter izgnala lahkoživega kralja Faruka. Udar je izvedla skupina »Svobodni oficirji«, ki ji je načeloval 51-letni general Muhamad Naguib.

V svoji reviji sem objavil čestitko oficirjem.

Ko sem srečal Gingija, mi je ta povedal: »Pozabi Naguiba. On je zgolj marioneta. Pravi vodja je njegov kolega Naser!« Moja revija je s tem dobila senzacionalno novico svetovnega merila. Prvi na svetu smo razkrili, da je pravi vodja oficir Abdel Naser.

(Opomba glede arabskih imen. Gamal pomeni kamela, ki je za Arabce simbol lepote. Abdel Naser, ki se izgovori Abd-an-Naser, pa pomeni »služabnik zmagovitega [Alaha]«. Če torej tega človeka imenujemo zgolj Naser, potem mu s tem dodelimo eno od 99 Alahovih imen.)

Ko je Naser uradno postal voditelj, mi je Jeručam v najstrožji tajnosti povedal, da je prejel nenavadno povabilo. Naser ga je povabil na zasebni obisk v Kairo.

»Pojdi!« sem ga rotil. »To je lahko zgodovinska priložnost!«

Toda Jeručam je bil ubogljiv državljan. Zunanje ministrstvo je vprašal za dovoljenje. Zunanji minister Moše Šaret, znan po svojem zavzemanju za mir, mu je prepovedal, da se odzove vabilu. »Če se hoče Naser pogovarjati z Izraelom, naj se obrne na zunanje ministrstvo,« je bilo sporočeno Jeručamu. S tem se je seveda vsa zadeva končala.

Naser je bil Arabec novega tipa: visok, postaven, karizmatičen in fascinanten govorec. David Ben-Gurion, ki se je staral, se ga je bal in mu verjetno tudi zavidal njegove lastnosti. Zato je s Francozi načrtoval njegovo strmoglavljenje.

Po kratkotrajnem prostovoljnem izgnanstvu v kibucu se je Ben-Gurion leta 1955 vrnil na pozicijo obrambnega ministra. Prva stvar, ki jo je naredil, je bil napad na egiptovsko vojsko v Gazi. Namenoma ali pa pomotoma je bilo pobitih mnogo egiptovskih vojakov. Ponižani in besni Naser se je obrnil na Sovjete in prejel ogromno pošiljko orožja.

Francija se je že od leta 1954 soočala z osvobodilno vojno v Alžiriji. Ker si niso znali predstavljati, da se bodo Alžirci sami od sebe dvignili proti njim, so obtožili Naserja, da jih je podžgal k temu. Francozom so se pridružili še Britanci. Naser je namreč prav takrat nacionaliziral britansko-francosko družbo, ki je upravljala Sueški prekop.

Posledica vsega tega je bila sueška pustolovščina leta 1956. Egipčane so v Sinajski puščavi napadli Izraelci, medtem ko so Britanci in Francozi prišli od zadaj. Obkoljena egipčanska vojska je dobila ukaz, naj se nemudoma vrne domov. Nekateri vojaki so celo pustili za seboj svoje vojaške škornje. Izrael je bil od te odmevne zmage opit.

Toda Američani in Sovjeti so bili jezni. Ameriški predsednik Eisenhower in sovjetski predsednik Bulganin sta postavila ultimat. Tri zarotniške sile so se morale popolnoma umakniti. »Ike« je bil zadnji ameriški predsednik, ki si je upal postaviti po robu Izraelu in ameriškim Judom.

Naser je čez noč postal junak celotnega arabskega sveta. Njegova vizija vsearabske nacije se je zdela uresničljiva. Palestinci, katerih ozemlja so si razdelili Izrael, Jordanija in Egipt, so Naserja oboževali, saj so v tako široki naciji videli prihodnost zase.

V Izraelu pa je Naser postal največji sovražnik in utelešenje hudiča. Tako v uradnih zapisih kakor tudi v medijih so ga omenjali kot »egiptovskega tirana«, pogosto pa tudi kot »drugega Hitlerja«. Ko sem predlagal, da bi z njim sklenili mir, so me imeli ljudje za norega.

Toda Naserja je njegova ogromna priljubljenost v arabskem svetu, pa tudi drugod, odnesla predaleč. Zagrešil je neumnost. Ko je izraelski načelnik štaba Jicak Rabin Sircem zagrozil z invazijo, je Naser videl v tem lahek način, da pokaže svoje vodstvene sposobnosti. Posvaril je Izrael in poslal vojsko v demilitarizirano Sinajsko puščavo.

Vsi v Izraelu so bili prestrašeni, z izjemo mene (in vojske). Nekaj mesecev prej sem namreč v tajnosti prejel informacijo, da je vodilni izraelski general zaupal svojim prijateljem: »Vsak večer molim, da bi Naser poslal svojo vojsko na Sinaj. Tam ga bomo uničili!«

Tako se je tudi zgodilo. Naser je prepozno spoznal, da se je ujel v past (to je moja revija napovedala na naslovnici). Da bi se izognil katastrofi, je začel strašiti in groziti, da bo »vrgel Izrael v morje«. V Washington je poslal odposlanca, ki je prosil Američane, naj pritisnejo na Izrael glede zaustavitve spopadov.

A bilo je prepozno. Po mnogo obotavljanja in šele po izrecnem dovoljenju predsednika Johnsona, je izraelska vojska v šestih dneh napadla in sesula egiptovsko, jordansko in sirsko vojsko.

S tem sta se ustvarili dve zgodovinski posledici: Izrael je postal kolonialna sila, hrbtenica vsearabskega nacionalizma pa je bila zlomljena.

Naser je ostal na oblasti še tri leta, vendar pa je bil samo še senca samega sebe. Očitno je vse zadeve temeljito premislil.

Nekega dne me je moj francoski prijatelj, ugledni novinar Eric Rouleau, pozval, naj nujno pridem v Pariz. Rouleau, v Egiptu rojeni Jud, ki je delal za ugledni francoski časopis Le Monde, je bil blizu egiptovski eliti. Povedal mi je, da je z Naserjem opravil dolg intervju. Po dogovoru je pred objavo poslal besedilo članka Naserju v avtorizacijo. Po krajšem premisleku je Naser vrgel ven ključni del: ponudbo Izraelu za sklenitev miru. Ta ponudba je bila pravzaprav temelj za mirovni sporazum med Sadatom in Beginom devet let pozneje.

A Rouleau je imel na magnetofonskem traku celoten intervju. Pod pogojem popolne tajnosti mi je ponudil besedilo, da bi ga posredoval izraelski vladi.

Odhitel sem domov in poklical vodilnega člana izraelske vlade, finančnega ministra Pinchasa Sapirja, ki se je zdel še najbolj dostopen član vladnega kabineta. Nemudoma me je sprejel, me poslušal, vendar pa ni pokazal nikakršnega zanimanja za stvar. Nekaj dni pozneje, med krizo črnega septembra v Jordaniji, je Naser nenadoma umrl.

Z njim je umrla tudi vizija vsearabskega nacionalizma in prerod arabske nacije po evropskem zgledu, temelječem na racionalni in sekularni misli.

V arabskem svetu je zavladal duhovni in politični vakuum. Toda jasno je, da narava ne trpi praznih prostorov.

Po Naserjevi smrti in nasilnem koncu njegovih naslednikov in posnemovalcev (Sadat, Mubarak, Gadafi in Sadam), je v vakuum vstopila nova sila: salafistični islamizem.

V preteklosti sem velikokrat opozoril, da bodo v primeru uničenja Naserja in arabskega nacionalizma stopile v ospredje verske sile. Namesto da se bosta med seboj bojevala razumna sovražnika, ki lahko končata boje z razumnim mirom, se bo začela verska vojna, ki je že po definiciji nerazumna in zavrača kakršenkoli kompromis.

In prav tu se v tem trenutku nahajamo. Namesto Naserja imamo Daesh. Namesto arabskega sveta, ki bi ga vodil karizmatični voditelj in ki bi dal arabskim množicam občutek dostojanstva in upanja na boljše čase, se soočamo s sovražnikom, ki poveličuje javna obglavljenja in nas hoče potisniti nazaj v sedmo stoletje.

Za te nevarne razmere krivim ameriško in izraelsko politično slepoto ter golo neumnost. Upam, da imamo še vedno na voljo čas, da tok obrnemo v drugo smer.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.