Tiskane izdaje
Če smo se po vrhuncu globalne krize leta 2008 česa naučili, je to gotovo spoznanje, da je novo krizo težje preprečiti, kakor je pričakovala večina ljudi. Ne samo, da je treba za učinkovito preprečevanje krize preoblikovati naše finančne ustanove na podlagi načel ustvarjalnega in dobrega poslovanja, ampak je treba poskrbeti tudi za to, da se politiki in njihovi volivci strinjajo o tem, kakšna so ta načela.
Danes lahko ugotavljamo, da politiki in volivci nimajo enotnega mnenja. Rešitve so v večini novinarskih poročil, namenjenih javnosti, preveč strokovne in nerazumljive. Ljudje sicer radi slišijo, da je treba »obrzdati« in »kaznovati« finančne voditelje, vendar so precej manj navdušeni nad tem, da bi jim bilo treba dati več pooblastil za učinkovitejše obvladovanje finančnega tveganja. V obstoječih ustanovah so nastale skupine s svojimi posebnimi interesi, mi pa se moramo sprijazniti s tem in poskušati vsaj delno izboljšati razmere v teh ustanovah.
Primer FHA ali nevarnost podcenjevanja izgub
Finančna kriza, ki še vedno traja, se je začela predvsem zaradi napihovanja in poka nepremičninskega balona, težave pa so se začele več let pred tem (cene nepremičnin v Združenih državah Amerike so dosegle najvišjo vrednost leta 2006). Med dvigovanjem cen pred krizo so kupce nepremičnin spodbujali, naj se čim bolj zadolžujejo in z dolgovi financirajo nerazpršene naložbe, to je stanovanjske nepremičnine, vlade pa so poskrbele za jamstva vlagateljem v hipotekarne obveznice. V ZDA se je to zgodilo z implicitnimi jamstvi s premoženjem zvezne stanovanjske uprave FHA (Federal Housing Administration) ter hipotekarnih agencij Fannie Mae in Freddie Mac.
Na seji, ki sem ji predsedoval pred kratkim na srečanju ameriškega ekonomskega združenja AEA v Philadelphii, so udeleženci razpravljali o tem, kako težko je prepričati vlade po svetu, da bi sprejele kakršne koli smiselne reforme. Andrew Caplin z newyorške univerze je med predstavitvijo svoje raziskave povedal, da se javnost premalo zanima za agencijo FHA in se ne zaveda čedalje večje nevarnosti, ki nam grozi zaradi delovanja agencije FHA, saj ta jamči za zasebna hipotekarna posojila, vse odkar so se pojavila med nepremičninsko krizo v tridesetih letih prejšnjega stoletja.
Udeleženec razprave Joseph Gyourko z Whartonove poslovne šole se je strinjal s Caplinom. Tudi Gyourko v raziskavi, opravljeni leta 2013, ugotavlja, da bi agencija FHA – ta je močno zadolžena za sredstva, ki jih ponuja kot jamstvo za hipotekarna posojila prav tako močno zadolženim posojilojemalcem – za nadaljnje normalno delovanje potrebovala več deset milijard dolarjev. Zato predlaga, da bi agencijo FHA odpravili in jo nadomestili s finančno podprtim varčevalnim programom, ki ne bo poskušal tekmovati z zasebniki pri vrednotenju hipotekarnega tveganja.
Caplin je leta 2010 pred odborom za finančne storitve ameriškega predstavniškega doma povedal, da je agencija FHA resno ogrožena. To je storil samo leto dni po tem, ko je komisar agencije FHA David Stevens istemu odboru povedal, da »ne bomo potrebovali finančne pomoči«. Predstavnikom agencije FHA Caplinova raziskava očitno ni bila všeč, saj so se vedli zelo nenaklonjeno do njega in mu niso hoteli sporočiti podatkov, za katere jih je prosil. FHA je vse od takrat podcenjevala svoje izgube in trdila, da posluje uspešno. Septembra je bila vendarle prisiljena zaprositi za vladno pomoč.
Zasebna hipotekarna posojila
Na seji sem povprašal Caplina o njegovem raziskovalnem delu. Najprej me je zanimala knjiga iz leta 1997 Stanovanjska partnerstva (Housing Partnerships), katere soavtor je bil in v kateri je predlagal, da bi kupcem stanovanj omogočili nakup samo enega dela hiše in tako zmanjšali njihovo izpostavljenost tveganju, ne da bi hkrati ogrozili denar davkoplačevalcev. Če bi uresničili njegovo inovativno idejo, bi zmanjšali zadolženost lastnikov stanovanj. Toda čeprav je prav visoko zadolženi trg hipotekarnih posojil enajst let pozneje povzročil finančno krizo, se njegova ideja ni uveljavila nikjer na svetu.
Zakaj ne, sem vprašal. Zakaj ne bi ustvarjalni ljudje s svojimi odvetniki kratko malo sami ustvarili takšna partnerstva? Odgovor, mi je povedal, je zapleten; v ZDA nam to preprečuje velika ovira: ameriška davčna služba namreč noče izdati zavezujoče informacije o tem, kako bi bile takšne rešitve, ki omogočajo obvladovanje tveganja, dejansko obdavčene. Zaradi takšne negotovosti si nihče ne upa biti ustvarjalen.
Medtem javnost glasno, jezno in odločno zahteva, naj se vlada ustrezno odzove, prepreči novo krizo in odpravi težave s finančnimi ustanovami, ki so »preveč pomembne, da bi jih pustili propasti«. Toda vladni uradniki niso niti dovolj dobro usposobljeni niti ne vidijo dovolj močnih razlogov za uvedbo reform, ki bi bile uspešne, vendar zelo strokovne in zapletene.
Ena od reform, ki so jih, denimo, sprejeli v ZDA, da bi preprečili težave z ustanovami, ki so »preveč pomembne, da bi jih pustili propasti«, je pravilo o zadrževanju tveganja, določeno v zakonu Dodd-Frank, sprejetem leta 2010. Tisti, ki združujejo hipotekarna posojila, jih preoblikujejo in izdajajo v novih vrednostnih papirjih, morajo nositi del tveganja, zato morajo ohraniti petodstotni delež pri hipotekarnih obveznicah, ki so jih ustvarili (razen če nimajo pravice do izjeme).
Toda v drugem prispevku, predstavljenem na omenjeni seji, je Paul Willen, predstavnik ameriške centralne banke iz Bostona, trdil, da vladi s takšno omejitvijo ne bo uspelo izboljšati delovanja finančnih trgov. Vlagatelji že vedo, da si ljudje odločneje prizadevajo obvladovati tveganje, če morajo nositi del tveganja. Toda vlagatelji tudi vedo, da lahko drugi dejavniki v nekaterih primerih izničijo prednosti zadrževanja tveganja. Vlada se očitno ne znajde več, ko poskuša upoštevati vse dejavnike.
Najpomembnejša reforma nepremičninskih trgov je še vedno tista, ki zmanjšuje prezadolženost lastnikov stanovanj in povečuje razpršenost naložb. V svojem prispevku, ki sem ga predstavil na srečanju, sem se vrnil k zamisli o tem, da bi vlada spodbujala zasebna hipotekarna posojila z vnaprej pripravljenimi dokončnimi izračuni in jih tako zavarovala pred katastrofo, potem ko bi se cene nepremičnin znižale. To bi bila temeljna reforma, primerljiva s stanovanjskim partnerstvom, saj bi se lotila najpomembnejše težave, zaradi katere se je začela finančna kriza. Vendar takšne reforme ne spodbuja nobena obstoječa interesna skupina ali množični medij.
Eden od razpravljalcev na našem srečanju, Joseph Tracy, predstavnik ameriške centralne banke iz New Yorka (in soavtor knjige Stanovanjska partnerstva), je takole povzel naše težave: »Gasiti požar je zanimivejše početje, kakor prizadevati si pogasiti požar.« Tako kakor se ljudem zdijo zgodbe o požarih zanimivejše od kemične sestave sredstev za preprečevanje požara, jih tudi zgodbe o finančnih polomih pritegnejo bolj od ukrepov, s katerimi bi jih lahko preprečili. To ni pristop, ki zagotavlja srečen konec zgodbe.
Project Syndicate, 2014
Robert J. Shiller
lanski Nobelov nagrajenec za ekonomske znanosti, profesor ekonomije na univerzi Yale in skupaj z Georgeem Akerlofom avtor knjige Animal Spirits: How Human Psychology Drives the Economy and Why It Matters for Global Capitalism ( Živalski duhovi: kako človeška psihologija poganja gospodarstvo in zakaj je to pomembno za globalni kapitalizem )
