Tiskane izdaje
Pogosto poslušamo in beremo novice, da nam na vseh ravneh primanjkuje denarja in da temu in temu področju, dejavnosti ali združenju zato grozi bolj ali manj hiter propad. Ni pa malo takih, tudi eminentnih strokovnjakov, ki trdijo nekoliko drugače, morda celo nasprotno od prej omenjenega: da denar je, vendar je nepravično porazdeljen, in to na vseh ravneh, državnih in še posebno globalnih. Slovenija pri tem ni prav nobena izjema.
Glavni vzrok naših težav in problemov pa po skromnem mnenju in izkušnjah podpisanega ni toliko pomanjkanje denarja, zato tudi takšen naslov, ampak in predvsem neizmerna birokracija, zlasti na državni ravni (ministrstva, agencije, uradi ipd.) in tudi na nižjih ravneh, v občinah. Pri tem si upam trditi, da to praviloma ne velja za manjše občine, čeprav jih pogosto kritiziramo. Tam se vsi med seboj poznajo in si župani ter drugi uradniki preprosto ne upajo tega privoščiti, saj bi se zelo hitro pokazalo, kdo je »zamočil«, pa tudi neposredna odgovornost je bolj izrazita. Drugače je to na državnih ravneh. Poglejmo le nekaj javno objavljenih primerov.
Nerazumno dolgo odločanje
Uradniku državne uprave, menda je bil celo državni tožilec, ki je bil neposredno spoznan za odgovornega za zamudo pri poročanju v Bruselj o Sladkorni tovarni Ormož, niti na kraj pameti ni prišlo, da bi ponudil odstop, prav tako ne njegovim nadrejenim. Šele na pritisk javnosti so objavili, da ga bodo ovadili. Potem pa bo, denimo, obsojen na neko simbolno kazen, na kar se bo pritožil, višje sodišče bo stvar zaradi proceduralnih napak ali nezakonito pridobljenih dokazov razveljavilo, potem pa bo že vse skupaj zastaralo.
Kolikokrat smo že brali, da se izvedba nekaterih projektov državnega in strateškega pomena zatika na uradih, kjer državni birokrati v skladu z zakoni ali zaradi svoje neodgovornosti prepočasi reagirajo ali sploh ne in odločitve vlečejo nerazumno dolgo. Drugi tir, na primer; resorno ministrstvo trdi eno, močno zainteresirana slovenska javnost terja nedvoumne odgovore, pa jih ni, predstavniki Luke Koper spet nekaj drugega; ni pa nikogar, ki bi lahko udaril po mizi in temu napravil konec. Predsednik vlade je premehak po značaju, predsednik države pa tako ali tako nima pristojnosti. Za stranke pa vemo, da gledajo le na svoje koristi.
Pred kratkim smo v Nedelu brali nadvse zanimiv prispevek znanega slovenskega strokovnjaka za telekomunikacije z ljubljanske Fakultete za elektrotehniko, da je glavna ovira za prepočasno digitalno transformacijo, ki je strateškega pomena za naš nadaljnji razvoj, naša državna birokracija.
Naslednji primer, ki so nam ga zadnje čase posredovali mediji, pa je sklep našega najvišjega sodnega organa, to je Ustavnega sodišča, ki je pred tremi leti sprejelo sklep, zaradi katerega zdaj več kot 20.000 naših državljanov ne more izkoristiti pravice do dodatne pokojninske dobe, ki so ga v skladu s takrat veljavno našo »pozitivno« zakonodajo sami vplačevali. Pa spet »nikome ništa«. K temu lahko prištejemo nerešeno vprašanje plačevanja prispevkov naših delovnih migrantov, ki doma ne dobijo dela, a so ga v sosednji Avstriji, zdaj pa jim naša mati domovina želi zaračunati še slovenski davek.
Da ne presežem normirane porabe časopisnega prostora, bom naštel le še nekaj primerov naše zbirokratiziranosti, ki nas hromi in zavira naš razvoj, našo inovativnost. To je področje naše kulture, ki prav te dni dobiva novega ministra. Že nekaj let nazaj nam mediji ob sprejemanju državnega proračuna poročajo, da bo »pomanjkanje denarja uničilo našo kulturo«. Na tem področju sem pa kar malo »doma« in imam izkušnje iz neposredne prakse. Zato trdim: ne pomanjkanje denarja, ampak birokracija na vseh ravneh, navzdol do občin, zavirajo razvoj naše kulture. Ampak, spoštovane in spoštovani, uničili pa je ne bodo. Pika. Smo toliko vztrajni, trmasti, inovativni in »kulturni«, da se ne damo. Na neki način gre razmah te naše institucionalne in še zlasti amaterske kulture naprej. Prav v tem pomladnem času je Slovenija, pa ne le v mestih, še zlasti na podeželju, polna različnih in dobro obiskanih kulturnih prireditev (petje, plesi, glasba, folklora, ki združuje ljudske plese, petje in glasbo, likovnike, gledališča, literarno dejavnost in še kaj). Lahko bi rekli »za vsakogar nekaj«, in to za simbolične denarje, le za najnujnejšo nabavo potrebnih materialov. Vse drugo, vaje, mentorstva ipd. je postorjeno prostovoljsko, neplačano in večinoma izvedeno na profesionalni ravni.
Manjka inovativnosti
Pomanjkanje inovativnosti nas tepe vsepovprek. Malo se spomnimo nekaj desetletij nazaj, zakaj je propadel takratni samoupravni socializem. Zato, je takrat zapisal danes že pokojni strokovnjak za takšna vprašanja dr. Vid Pečjak, ker je zaradi neinovativnosti države njenim organom in ljudstvu enostavno zmanjkalo idej. Mar se zdaj, še posebno v našem javnem sektorju, ne dogaja nekaj podobnega? Iz enotnega plačnega sistema, ki od leta 2008 velja za vse, ki se napajajo iz državnih sredstev, so zaradi varčevanja preprosto črtali določbe o stimulacijah in še posebno o napredovanjih zaposlenih na delovnih mestih in tudi zunaj njih. Ostale so le gole osnovne plače, ki izhajajo iz enotne in skupne plačne lestvice, ki je opredeljena v 65 plačnih razredih. Pa tudi razporeditve po teh plačnih razredih so ohranile mnoge pretekle nepravilnosti (anomalije, pogosto slišimo), kjer je bil prav zaradi njih sprejet nov zakon o sistemu plač v javnem sektorju. Takrat so bili evidentirani, kot nepošteno razvrščeni in plačani, na primer medicinske sestre in policisti in pa, da ne naštevam vseh, vrhunski strokovnjaki na vseh področjih.
Z uveljavitvijo sicer nujnih varčevalnih ukrepov so bili iz solidno zastavljenega plačnega sistema črtani vsi njegovi najvitalnejši deli. Kot sem že zapisal, gre predvsem za različne vrste stimulacij in v tem okviru predvsem za dele plačil na osnovi napredovanj zaposlenih. Pri teh skrajno nestrokovnih pristopih ni bila izjema prav nobena takratna vlada. Niti eni se ni hotelo ugrizniti v to zelo kislo jabolko in si pri sindikatih izboriti kolikor toliko vzdržen in za obe strani vzdržljiv plačni sistem, čeprav so obljubljali, da se bodo sistemskih rešitev lotili malo kasneje, vključno s prenovo, reorganizacijo in revitalizacijo našega javnega sektorja. Žal do tega še ni prišlo. Še naprej uporabljajo razne ad hoc rešitve, ki to niso, le kriza in nezadovoljstvo zaposlenih se še poglabljata. Če ostanemo le pri večmesečni policijski stavki, ki, kot kaže, počasi izgublja svojo ostrino, in pa pri napovedani stavki zdravnikov, ki spet zahtevajo višje plače in razmerje 1 : 3 na poprečno slovensko. Zelo upravičeno pa zahtevajo uveljavitev svojih delovnih normativov, ki so menda že pripravljeni, le vlada nekaj okleva in menca s privolitvijo. Poudarek bi morali dati stimulacijam na osnovi večje učinkovitosti in kakovosti dela in tako doseči želene ravni plač.
Že dolgo je znano, da imajo pri nas boljše pozicije in plače tisti delavci, ki imajo učinkovitejši, bolj napadalen in včasih tudi nesramen in ne pretirano državotvoren sindikat. To je zlasti sindikat državnih organov ter izobraževanja. Stremijo le za tem, da bi bile osnovne, to je fiksne plače čim višje, za stimulacije pa jim, razen na verbalni ravni, ni dosti mar. Z vsemi sredstvi se borijo, da niti najslabši ne bi bili v denarju v ničemer prikrajšani, kaj šele, da bi koga odpustili. Na ta način so pomembno pripomogli k razvrednotenju v svetu zelo spoštovanega motiva delovnega razmerja. Pri sedanjem številu brezposelnih, ki, hvala bogu upada, bi ta motiv delovnega razmerja bil izjemen motivator, da bi zaposleni delali bolje in bolj odgovorno; pa, žal, kot sem že na kratko zapisal, ni tako. Ko smo pred leti v Milanu na nekem državnem institutu vprašali, na kakšen način zaposlene spodbujajo za uspešno in odgovorno delo, je bil odgovor: motiv delovnega razmerja je izjemno močan, kjer zaposleni vedo, da za njihovo delovno mesto vsak dan povprašuje množica brezposelnih. Da se razumemo, zaposleni morajo biti zaščiteni pred samovoljo nekaterih brezčutnih oblastnikov, vendar s potrebno obzirnostjo in toleranco ter razlikovanjem med uspešnimi in tistimi, ki to niso.
In nazadnje bi izpostavil znano slovensko ideološko razklanost, ki je dobila poseben zagon po osamosvojitvi in jo nekateri še zelo uspešno »zalivajo«. Če bi vse te opisane in še druge neumnosti odpravili, bi bili res lahko druga Švica, kot so nekateri politiki napovedovali. Gospodarstvo temu cilju dobro sledi, le politika …
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Gostujoče pero
mag. Janez Zeni
svetovalec za organiziranost in plačne sisteme
