Tiskane izdaje
Konec prejšnjega tedna smo bili hote ali nehote priča dvema popolnoma nasprotnima izlivoma »domoljubja«: skokom v Planici in izgonu sirske družine. Naši politiki so se seveda kazali na prvem dogodku. Na drugega se sploh niso odzvali, številnim pozivom in opozorilom civilno-družbenih organizacij, društev ter posameznikov in posameznic navkljub.
Zavist je hujša kot sovraštvo
Najprej žica, pa zakon o tujcih, pa izgon mlade družine! Zdi se, da je država in politiki, ki jo upravljajo, izgubila moralni kompas. Nam državljanom in državljankam pa se vse bolj ožijo prostori svobode in človekovega dostojanstva. Pri izgonu sirske družine so bili celo napadeni državljani in državljanke Slovenije, protestniki in protestnice proti temu nehumanemu dejanju, ki jim je mar za človeško dostojanstvo, svobodo in solidarnost.
Kaj pravzaprav oblast s temi dejanji sporoča državljanom in državljankam; da ji je kaj malo mar za etično načelo, ki ga vsebujejo vsi temeljni etični kodeksi z Biblijo vred, da drugemu ne stori tega, česar ne želiš, da bi drugi storili tebi. Nasprotno, sporoča, da lahko storiš vse hudo drugemu, tudi če je ta izmučen, nemočen, samo da je – tujec. Kdo pa je tujec? Lahko tudi kdorkoli izmed nas v določenih situacijah. V družbi mladih smo tujci starejši. V družbi moških smo tujke ženske. V družbi zaposlenih, so tujci nezaposleni. V družbi bogatih so tujci revni …
Taka oblastniška dejanja v Sloveniji odpirajo prostor za širjenje paranoidne mentalitete. Ta pa je zelo nevarna. Znani nemški družbeni teoretik Max Horkheimer je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja opozoril, da je v modernih družbah psihološki izvor socialnih predsodkov in izbruhov nacionalističnega sovraštva ravno v paranoidni mentaliteti, v potlačenih strahovih in zavisti ljudi. Nastane kot posledica pomanjkanja življenjske radosti zaradi materialne bede ali še bolj zaradi socialne in kulturne bede. Zavist kot posledica paranoidne mentalitete postane za številne ljudi temeljno življenjsko občutje in čustvo. Zavist je zelo razdirajoče čustvo. Je hujše kot sovraštvo in tudi bolj nepomirljiva od njega ter vodi v predsodke, če je zanje odprt prostor.
Epidemije predsodkov
Vsi ljudje v vsakdanjem življenju podlegamo različnim predsodkom, vendar se ti predsodki ne aktualizirajo nujno na ravni zavesti in dejanj, če za to ni posebnih zunanjih spodbud. Toda če se družbene razmere zaostrijo in se začne politični razvoj, ki širi strah in omejevanje svobode, potem se začne množična aktualizacija latentnih predsodkov. Sproži se epidemično širjenje predsodkov.
Blodne predstave se zgostijo v nevaren plaz, ki lahko povzroči veliko zla. Proces je podoben širjenju epidemij, neke vrste socialni okužbi. Zdi se, da je takrat ljudem dovoljena vsaka bolestna in paranoična projekcija lastnih težav na ustrezne, politično in ideološko označene (stigmatizirane) žrtve družbenih predsodkov.
In ne slepimo se, da v sodobnih kulturah, kjer imamo polna usta demokracije in človekovih pravic, ni predsodkov. Raziskave predsodkov kažejo, da se je v sodobnih družbah zgodil le premik v načinu izražanja predsodkov. Tradicionalne predsodke postopno nadomeščajo »moderni« predsodki, ki so bolj prilagojeni tudi retoriki človekovih pravic in svoboščin. Zanje je značilno, da se antipatija do določenih družbenih skupin ne izraža več neposredno, kot je veljalo za tradicionalne predsodke, ampak prikrito, simbolično. Medtem ko so ljudje nekdaj predsodke izražali v neposrednih stikih s člani drugih družbenih skupin, se zdaj kažejo predvsem skozi izogibanje stikov z njimi, hladni distanci do drugih in drugačnih.
Gre pravzaprav za novo vrsto predsodkovnega mišljenja, izražanja in delovanja. Temelji bolj na favoriziranju pripadnikov svoje skupine kot na diskriminaciji tuje. Tipična sodobna oblika izražanja kakega predsodka je: »Nič nimam proti beguncem, tujcem, toda ...« – »toda« sledi kakšnemu navideznemu splošnemu dejstvu, ki meče dozdevno slabo luč na tujce ..., na primer: »Mnogi živijo na račun socialnih podpor in se izogibljejo delu.«
Sodobni rasizem se v zahodnih družbah raje sklicuje na povezanost naroda z redom in mirom, zagotavljanjem svobode, zakona in odgovornosti, bojem proti kriminalu ali bojem proti terorizmu kot pa na razlike med kulturami, etničnimi ali družbenimi skupinami. V takem diskurzu je majhen korak od »begunca« k »teroristu«. Skratka, pripadnost določeni manjšini se izenači z določenim problemom.
Naj vse ostane, kakor je
Značilnost modernega rasizma je, da se dobro povezuje celo z libertarno argumentacijo, sklicevanjem na človekove pravice, na primer do varnosti itd. Tako se zdi rasizem bolj kultiviran. Nosilci tovrstnih predsodkov opravičujejo svoje predsodke pred javnostjo in pred seboj z menda vse »zahtevnejšimi« manjšinami, ki »ogrožajo svoboščine in pravice ljudi«, na primer pravico do varnega življenja, do varnega gibanja, in ki živijo na račun davkoplačevalcev itd..
Dominantni socialni predsodki in rasizmi imajo svojo dokaj jasno vlogo opravičevanja sveta, to je konkretnih razmerij moči, privilegijev in diskriminacij. Zato predsodki podpirajo, racionalizirajo in legitimirajo obstoječi status quo v dani družbi. To je njihova ideološka funkcija. In če jih odkrito podpirajo oblastne strukture, potem ni meja zanje in nove družbene delitve, izključevanja, napetosti in nasilja.
Če družba ta pritisk ljudi preusmeri navzven, če javno določi objekte sovraštva, nasproti katerim je dovoljeno izživljanje asocialnih in celo predsocialnih, barbarskih vrst zadovoljevanja gonov z vsakovrstnim nasiljem, potem pride do množičnega asocialnega vedenja. Predsodki služijo kot racionalizacija tega početja, tako na ravni družbe kot na ravni človeka. Družbeni predsodki omogočajo ljudem, ki jim čustveno zapadejo, da v svojih očeh znižajo etično raven žrtev predsodkov, da vidijo objekte predsodkov v razčlovečeni perspektivi. Zdi se, da je sleherno nasilje, sleherno zlo, upravičeno, saj objekti predsodkov ne uživajo dostojanstva človeka. Tisto, česar si človek ne drzne storiti osebam, institucijam, ki stojijo nad njim, si »upa« storiti osebi, ki je tako ali drugače označena za »nevredno«.
Nevarna dejanja
Ali, kot je bilo napisano v številnih pozivih, ki so jih v zadnjih mesecih političnim akterjem v Sloveniji poslali obupani in ogorčeni državljani in državljanke: »Prosimo vas, da se začnete polno zavedati ozadja migrantskih razmer in politično-ekonomskih vzrokov zanjo. Ljudje, ki prihajajo v Evropo, svojih domov niso zapustili brez razloga. Argument 'manj svobode za več varnosti' ne pomeni slabšanje pogojev le 'zanje' (prišleke, migrante, begunce). To pomeni več nadzora, omejevanja svobode tudi za nas. Državljanke in državljane Slovenije ogroža vse kaj drugega, ne begunci oziroma begunke, ogrožajo nas predvsem neustrezno delo politike, tiste politike, ki je izgubila razsodnost in ne temelji na zavezanosti državi ter transparentnosti delovanja in poštenosti argumentiranja«.
Nosilce oblasti in moči v Sloveniji zato pozivam, naj ne manipulirajo s čustvi sovraštva, jeze in zavisti! Ne razvijajte paranoidne mentalitete in kulture v Sloveniji!
Mirjana Nastran Ule,
redna profesorica za socialno psihologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljana
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
